Občutek tesnobe, živčnost, omotičnost
Spoštovana ga.Metka imam vprašanje za vas in prosim za nasvet!
Sem 32 mami 2 otrok,poročena in imam trenutno nek strah da imam kakšno psihično bolezen-čeprav sem bila pri psihologu in os dr in menita da sem čist vredu strah ostaja-mogoče zato ker sem očitno perfekcionist-moti me če kaj pozabim,če sem bolna in delonezmožna,če kaj preslišim,…ne vem kdaj sem postala takšna-menda skozi leta!
Na žalost živimo z mojimi starši,ki so sicer zelo vredu-pomagata nam ampak tudi sponašata vse za nazaj in že za naprej.Moja zgodba gre takole:
Kot otrok sem bila pohvaljena in opažena samo če sem delala(mala kmetija),vrstniki so se igrali,jaz pa zlagala drva,vozila opeko,likala,prala,…..vsa leta je bila mami doma oče pa vedno v službi in ne pomnim da bi bil kdaj ponosen name-že pri moji prvi resni zvezi se je opazilo da nekaj ne štima-fant me je zapustil z besedami da je mama bolnik in sem suženj staršev!Ker je bil posesiven,ljubosumen,ker me je tepel in celo hotel ustreliti sem bila srečna da je konec-odšla sem daleč proč in delala,študirala-ob prihodu domov ob vikendih pa samo pomagala staršem,nato sem se zaljubila in na žalost je bil fant alkoholik-vedno sem ga morala iskati in spravljati domov,v bolnico,….po 2 letih sem sem naredila konec-bilo je grdo-pretepel me je in sem kar nekaj časa živela v strahu,nato pa se zaljubila in zanosila že po 3 mesecih.Bilo je naporno ker se nisva poznala a sva prebrodila vse zdaj sva poročena skupaj že 8 let,imava 2 otroka in se razumeva.Po rojstvu hčere sem vedela da nekaj ni vredu-bila je bleda,suha,vedno jokala,bolna,v bolnici10x,in šele pri 13 mesecih so ugotovili da je elergična na mleko,ko je dobila sojo je napredovala in pričela rasti,v meni pa je ostal nek strah-bedela sem več kot eno leto vsako noč in sem bila izžeta-zaradi strahu sem dobila asentro in nato plisil-6 mesecev,se sprijaznila z vsem in se samozaposlila(prej sem bila 3 leta doma z hčero-in kuhala 4x na dan za vse-oče,mati,mož,otrok,vrt in okolica,…-če kaj ni bilo narejeno se oče in mati nista pogovarjala po ves teden-od tu slaba vest če kaj ne zmorem narediti ali če počivam).
Ko sem se samozaposlila sem čez 18 dni zvedela da sem noseča(prej pa ne in ne) in sem delala vso nosečnost,rodila in že delala 14 dni po porodu,nato je mož izgubil službo,odpustiti sem morala delavko,mož je 5 mesecev samo sedel na terasi,jaz pa norela z reševanjem vsega,kriza je naredila svoje-prodaja se je zmanjšala in primorana sem bila zapreti s.p.-zdaj že 6 mesecev stagniram-imam peroxat 20 mg zjutraj.
Vse od dopusta,ko me je nekaj zagrabilo in sem mislila da se mi je zmešalo je grozno-res je da sem se v teh mesecih naučila sprostiti,da vem da mi nič ne bo,da je kriv stres-pa še vedo ni vredu-namreč zdaj smo popolnoma brez denarja-službe ni,možu vzamejo celo plačo(dobesedno)za kredite in limite,otroci želijo na morje,pa rabijo nova oblačila,…jaz pa se iz dneva v dan prebijam z 1-4 evri-katastrofa!Starši mi pomagajo-ampak seveda povedo da tako ne gre in da sem neodgovorna,..jaz pa stisnjena v kot-delam vse da zaslužim kak evro in vem da bo tole še trajalo lep čas da vse uredima.Mož je že malo obupal jaz pa rešujem kar lahko-sposodim tu dam tja pa spet in spet,…
Bila sem na vseh pregledih in izvidi so:2 nodusa na levem režnju ščitnice žolčni kamni,zamaščena jetra,sinusitis,GERB,EKG ishemični krč(pomankanje kisika),nevrodermitis,luskavica,hiatusna kila,blaga astma!!!!!!!!
Ne morem verjeti kaj vse so našli in vreča zdravil(za želodec,srce,astmo,…)
Zdaj pa ne vem več kaj naj si mislim,ali je moje počutje od vsega tega ali psiha ali vse,naročena sem na operacijo kamnov da se znebim napadov(groza)ampak nimam zavarovanja in ne morem iti-za znoret,karkoli želim rešit me nekaj ustavi.
Pa še hčera je začela počasi hoditi in ji nogice vleče navznoter-hodimo v valdoltro ampak se ji zelo slabša,moja mati se je lepega dne odločila da bo doma pustila službo in zdaj nas vse matretira,poje tono tablet in jo vse boli-masiramo jo kdor ima čas in ves dan stoka k dr.pa je ne spravim-oče dela vse dni samo da ni doma,skratka sama sem doma z otrokoma,delamo za šolo,vrtec,pa mati,….
Joj tole je dolgo in mogoče trapasto,oprostite je pa meni malo bolje ko je šlo ven-prosim vas za mnenje ali je z mano kaj narobe ali je to samo posledica stresa?
Včasih se počutim kot da nisem jaz-zamenjujem besede,pozabljam,ne slišim ali ne razumem kaj mi kdo govori in se potem tako ustrašim tega in mislim da nisem več normalna-ves čas imam v glavi kaj še moram narediti in komu in kje dobiti ali dati denar-včasih sem tako utrujena da joj-srce me bo izdalo od naporov-saj vem da je samo življenje ampak ne vem s čim si pomagati!
Ker sem veliko bolje kot pred 6 meseci je os.dr. mnenja naj počasi preneham z AD-ji,njena diagnoza je bila sindrom izgorelosti(ko sem prebrala vse o izgorelosti sem se kar začudila-res sem delala točno kot je opisano-skrbi me samo ali bom kdaj nazaj taka kot sem bila) ,prosim za nasvet ali naj občasno vzamem leksaurin ali vsak dan dominor ali kaj-nekaj da grem skozi ta stres in vse uredim.
Prvič v 32 letih me je strah nove službe,dolgih potovanj,dopusta,..-vsega kar je povezano z denarjem očitno! Je pa res da sem en dan vredu,potem pa pride dan ko sem nemirna,ko me kar trese,ko rabim ogromno energije da se umirim.Aja pa še nekaj-ko sem prebirala literaturo o psihičnih boleznih,o depresiji sem se na smrt prestrašila da bi se mi to zgodilo in bi bog nedaj hotela sebi kaj narediti-postalo me je strah da se mi zmeša in bi si kaj naredila-to se mi je zgodilo vsega 3x pa sem se za vsako tako prestrašila da sem mislila da me bo kap-sama sebe strašim-zdaj samo odmislim in si rečem da sem o.k.in je vredu-kako je mogoče da sem se tako prestrašila?Nikoli si nisem mislila da bi kaj naredila sebi ali komu bližnjemu pa me je tako pretreslo-tudi ko sem brala novice in prebrala kaj groznega si nisem smela predstavljati.groza kako sem občutljiva-je tudi to lahko od izčrpanosti ali kaj?
Grozno pa je to da sem vedno mislila da je kaj narobe če rabiš psihiatra ali psihologa-moji doma namreč pravijo da so vsi norci,ker je bila babi pred davnimi leti hospitlizirana zaradi tesnobe in depresije pa so jo komaj rešili imela je namreč zamašene žile in jo je kap-lepa reč in od tod to neumno razmišljanje-no operirali so jo pa je bilo vse vredu-cela leta do zdaj-od tod moj strah-saj vem da iz nevednosti in da je bilo včasih drugače!
Hvala vam za razumevanje in se opravičujem ker je tole dolgo!
Draga Tanaja,
Vaša zgodba me je pretresla in občudujem vašo vnemo, moč, vztrajnost, kako hodite po svoji poti in se borite z življenjem. Po vseh teh letih skrbi za druge, odrekanja, dela, ste resnično izčrpani. Ker ste bili pohvaljeni samo v primeru, ko ste delali, potem je vaše delovanje razumljivo (majhen otrok bo naredil vse, da bo osrečil svoje starše), a za vas ni dobro (kar se kaže tudi na vašem počutju in zdravstvenem stanju). Potrebujete oddih. Ste kdaj zares počivali in si vzeli čas samo zase? Šli na sprehod, se dobili s kakšno prijateljico, se odmaknili od težkega vsakdanjika? Imate kakšen hobi, se ukvarjate s športom? Za začetek bi to pomagalo. Da se malo odmaknete, pogledate na situacijo iz ptičje perspektive in ugotovite, ali si želite takšno življenje. Po vašem pisanju sodeč se namreč zdi, kot da živite izključno za druge, a ti drugi (npr. mama in oče) vsega, kar ste in delate za njih, ne cenijo in niso nikoli cenili. Pišete o tem, da kadarkoli lahko, masirate mamo, a k zdravniku noče, da ste kuhali vsak dan 4x na dan za vse, da če kaj ni bilo narejeno, se oče in mati nista pogovarjala z vami itd. itd. Zakaj ste se odločili za življenje skupaj s starši? Tu je tudi težka finančna situacija, ki je v teh časih, žal, več kot pogosta, in ki poglablja vašo stisko. Verjamem, da ste sposobni in neverjetno močni. Uporabite to moč zase, za moža in svoje otroke. A najprej zase – poglejte, kaj si želite. Ste še zelo mladi in pred vami je še veliko – tudi lepega, če si boste znali to vzeti. Potrebujete to. In ko boste poskrbeli zase, boste lahko poskrbeli za svoje otroke.
Sprašujete me glede jemanje zdravil. Žal vam tu ne morem pomagati, ker nimam za to primerne izobrazbe. Tu bi lahko pomagala mag. Blinc Pesek. Sama osebno sem proti jemanju zdravil, ker po mojih izkušnjah zdravijo simptome, ne pozdravijo pa vzroka. A kadar je hudo, potem so zdravila v pomoč. Ne smejo pa biti edina pomoč. Načeloma pa predlagam, da se zdravila jemljejo v skladu z navodili osebnega zdravnika. Ne vem iz katerega dela Slovenije prihajate, a predlagala bi vam, da pobrskate po spletu in si poiščete skupino za samopomoč, ali skupino za ženske. V Ljubljani je takih skupin kar nekaj in so brezplačne.
Srečno draga Tanaja.
Hvala za hiter odgovor in predvsem hvala za komplimente-ko sem prebrala vaš dopis sem kar dobila preblisk pred očmi-ja res je da se še vedno vedem kot mali otrok-ker so me takšno naredili starši-prav spomnila sem se da ko smo nazadnje dobili obisk(imamo podstrešno stanovanje nad mojimi starši)je prišel moj oče k nam odprl vrata in rekel:a ti veš da morajo otroci spat,vi pa takole,pa bolj tiho bodite-pa je bila ura pol devet zvečer v soboto!!!Še zdaj se prijatelji smejejo a ne hodijo več na obisk-meni pa ni smešno!!!Tudi mož je že večkrat rekel da je to za znoret-sem šla 1x ven z prijateljico na kavo dopoldan pa me je oče klical 5x kje sem in da so otroci doma-za znoret,mož se je smejal kot nor ker je bil on doma z njima,a po parih takih izpadih nama ni več zabavno-pa sem že parkrat bolj glasno povedala da znam dobro skrbeti za svojo družino pa ni nič zaleglo-še več bila sta na smrt užaljena in vsem sosedom povedala da sem nehvaležna in obupna-pa mi vsi povedo in pravijo da bi si želeli tako hčerko-sem se sprijaznila da nikoli ne bom dovolj dobra in spoštovana,samo zdržim par let potem pa se sesujem in spet isto naprej-ja utrujena sem od tega in srčno upam da najdem moč da se odselimo-pa imam spet slabo vest da jih bom zapustila-očitno sem tako vzgojena ali kaj?Imam že pomisleke da imata moja starša mejno osebnostno motnjo ali kaj podobnega-pa ne vem ali se zavedata da me še vedno uničujeta ali ne-mami prav tako ni žal da me žali pred mojimi otroci-oče pa me kliče kadar želi kaj povedati možu in naroči meni da ponorim in mu povem da naj mu reče sam-taki odnosi me uničujejo a zaradi financ še nekaj časa ne morem nikamor-ja prav imate prav čutim odpor ko se peljem domov-kot da ni moj dom,ne počutim se dobro v njem-pa tako sem se trudila da je lep,prijeten in moj!
Tudi družinski prijatelji se čudijo kaj se je zgodilo z mamo in očetom-tudi ona dva sta bila v krizi,odrekanju,….(šla sem delati v gostilno že pri 15-ih,ker sta bila brezposelna in smo zidali in končala šolo,se zaposlila,pomagala doma,si uredila svoje ločeno stanovanje pri 19-ih in bila popolnoma samostojna-pa kar ne in ne-nikoli dovolj dobra!)pa zdaj ne razumeta kako je hudo če ni službe in denarja pa še dva mala otroka!
Spet sem dolga-res hvala za odgovor-sem dobila še dodatno moč da se rešim tega in ustvarim svoj dom z mojo družino-bom poskusila na forumu z kakšno skupino in ja tudi jaz sem pristaš narave in ne kemije zato ne maram preveč tablet,bolj alternativo.
Hvala vam še enkrat in lahko noč!
Draga Tanaja,
Sem vesela, da vas je moj odziv še bolj opogumil. Bi pa želela napisati samo še to: imeli boste občutke krivde, ko boste odšli od svojih staršev, a imejte stalno v mislih, da se mora vsak otrok slej ko prej osamosvojiti in zapustiti domače gnezdo ter si zgraditi svoj dom. To je naraven in normalen proces. V primeru, ko se otrok s starši ne razume, ko ga starši ne spodbujajo, mu ne dajejo podporo, je to še toliko bolj razumljivo in tudi prav. Vaši starši so dovolj stari (in sta tudi dva), da bodo znali poskrbeti zase. In morda bodo šele takrat spoznali, kako veliko jim pomenite in kaj vse ste naredili za njih.
Srečno,
Pozdravljeni Metka!
Hvala vam za odgovore,so mi dali misliti in ja res je da se preveč pustim!
No po mesecu dni razmišljanja sem se odločila da grem naprej in poiščem službo(kot veste sem zaprla svoj s.p za katerega sem se prekleto borila a ni uspelo-je hudo bolelo)in ker sem nekoč delala v domu upokojencev sem se odločila da iščem v tej smeri-našla sem zaposlitev v bolnišnici na oddelku nega-super ampak moram narediti diferenciale da dobim naziv-tudi vredu.Vsa vesela grem na šolo,dobim vso dokumentacijo,pa še hudo drago ni-in vsa srečna povem doma,pa sledi groza!!!!Doma moram povedati ker bom rabila malo časa za učenje in pomoč z otroci in tako povem staršem,ki sta slabe volje in me opmnita da sem svojo možnost za šolo že imela in da sta enkrat plačala en letnik in ga nisem naredila!!!!mi je dvignilo pritisk pa sem tiho sedela za mizo in pila kavo,pa kar ne nehata-da sem neumna,da se pri 32-ih ne splača,da nimam denarja,da je pretežko,….pa jima povem da mi vse priznajo,samo praksa in izbirni predmeti me čakajo in da je to moja želja in grem gor do moža da povem še njemu in spet isto da sem nora,da ni denarja(razlagam da bom že,saj bom šla delat sočasno)in nato začne vpiti pred otroci da on zaradi mene 10 let ni naredil 4 izpite in maturo,da sem se jaz že enkrat vpisala pa ni šlo(seveda če sem delala,skrbela za otroka,hodila na fax,doma živali in ogromna parcela,js pa sama za vse-učila sem se do 3 zjutri pa vseeno ni šlo,sem skoraj umrla od utrujenosti in sem pustila in se sprijaznila da pač ne bom diplomirala)spet sem tiho in kar sedim,nakar se mi ulijejo solze od bolečin in težkih besed in mož znori da naj neham cmizdrit,saj me vsi podpirajo in mi pomagajo????Evo sem čist zmedena,sem dala otroke spat,prebrala pravljice,se stušala in šla spat-ne morem govorit,ne razmišljat,ne nič-tako me boli in zdaj zjutraj še mati kaj mi je,kaj sem takšna,kaj mi je mož rekel,…tako si želim da bi lahko pobrala otroka in šla nekam in sama živela z njima v miru pa vem da ne gre-z vedno bo takole!!!Seveda sem se potožila na kavi prijateljici in je mnenja da bi morala moža že pred leti vreči ven saj je že predolgo tako in se odseliti ker me starši uničujejo-js pa mam zdaj v glavi da sem jas čudna in doma vsi prijazni in mi želijo dobro!!!A si lahko tak zmeden do konca in kraja no?Me bodo v bolnico spravili-enkrat tak,pa spet drugač in me butast gledajo,za znoret!Ali sem preobčutljiva?Je pa res da sem raje tiho in boli kot pa da bi znorela in vpila in jim povedala kaj jim gre-nasvet prosim!!!!
Počutim se stisnjeno v kot,otroka sta taka srčka,mož pa v jezi(vsak dan)vpije in ju pošilja v sobe,nič se ne ukvarja z njima in res me boli ko vpijeta da ne želita atija,mami bo dala jest,mami bo naju skopala,brala pravljice,…mož pa vpije name do 2 ponoči da sem jaz kriva da je tako,da ju razvajam,da sta mamina otroka,…pa ne delam druga kot poslušam ju,pobožam in pocartam če jima je hudo,pomagam jima pri nalogah in učim vsega kar znam,igramo karte,kuhata z mano,..pač ker delam in se smejemo in norimo-se mi zdi da je tak prav,mož je pač v službi ko pride domov pa gre delat neki ven-sej ne vem kaj vse sam da ni z otroci-ga vidno živcirajo in ko mu rečem da naj odigra kaj z njima pravi da sem čudna in jih razvajam in da življenje ni tako da morata biti drugače vzgojena!!!!Pa vsi pravijo kako sta fajna,vljudna,…ne vem več kaj naj moti me da se mi zdi na trenutke da sem v nekem drugem svetu,da ne vem več kaj je prav,da sem res nora,…kaj menite?!
Se opravičujem tole je dolgo in upam da raazumljivo-iz srca vam hvala ker berete in svetujete!!!
Draga Tanaja,
Poslušajte kaj vam pravi srce in kaj vam pravi prijateljica – pojdite stran iz okolja, ki vam preprečuje živeti. Ne bo lahko, ker boste sami z otroki, a verjemite mi, da vam bo duševni mir dal energijo, da boste šli čez vse prepreke. Hvaležni pa vam bodo tudi otroci.
Vse dobro vam želim in ostanite pogumni,
Pozdravljeni!!
Stara sem 21 let. V družini nimamo psihičnih motenj. Dedi trpi za demenco.
Naj najprej povem, da sem anksiozna že od nekdaj, (samo za določene stvari) ter da mi vsaka stvar, ki jo drugi v večini ne doživljajo kot stresno, zame pomeni že hud stres. Sem izredno samokritična imam zelooo nizko samopodobo in samospoštovanje, do sebe sem izredno negativno naravnana. V svojem življenju sem doživela že kr nekaj zame osebno zeloo stresnih situacij, ki so se začele že v otroštvu (številne zavrnitve, težave v šoli, požar, smrt,..) Vse stvari si jemljem, k sebi in se obremenjujem. Sem izredno empatična, kar mi daje sicer možnost pa razumem druge ljudi, vendar se preveč vživim v njih in preveč čutim njihove težave. To je bil kratek opis osebnosti.
Težava:
Težave so se mi začele pred 3 leti, ko sem imela čez dan tu pa tam občutek, kot da imam spremenjeno stanje zavesti, ko sem se tako počutila nisem hotela imeti socialnih stikov, nisem mogla razmišljati,..te težave so se pojavljale mogoče 1x mesečno (potem so popolnoma izginile za 2 leti) (tudi takrat sem bila pod stresom) no zato sem šla k nevrologu, ki mi je opravil eeg, magnetno in ct + diagnostično poročilo psihologa. Vse te preizkave v bistvu niso pokazale nič kaj posebnega. CT je pokazal kalciniran horoidni pletež v tretjem ventriklu (nobeden mi ni povedal kaj to pomeni,…vem, da horoidni pletež izloča likvor, ki je pomemben za presnovo ipd. in če je kalciniran?? ok. vem, da se to dogaja s starostjo, pa je normalno že za takrat 19 letno punco??) Plus tega je poročilo psihologa čeprav je bilo vse ostalo povprečno in to ni bilo eksplicitno poudarjeno napisano je bilo: morebiten patološki mentalni upad. Napisano je bilo tudi, da imam nevrotični nivo osebnostne strukture (kar po mojih prepričanjih izhaja ravno iz nerešenih stvari ter travm, ki sem jih doživljala kot otrok (psihoanaliza mi ni tuja) ( btw. moj najbolj zgodnji spomin, je bila prometna nesreča ( 3 leta) ). Ter spominske sposobnosti znižane pod mejo pod normalnosti. ( tudi te stvari mi niso bile razložene. Zdaj imam težavo, da jih razumem ampak ne vem eksplicitno v kakšnem smislu so bile mišljene–vem kaj pomeni pa tološki mentalni upad (takrat ct in magnetna nista nič potrdili) –> blag upad spoznavnih sposobnosti na ko bi morala biti najbolj v pogonu???)
….Pred 2 letoma sem se vpisala na fax (z občutkom manjvrednosti, pomanjkanjem samozavesti in s ciljem, da fax naredim, zato sem si ustvarila (brez potrebe) enormen količine stresa pred izpiti (vedela sem, da to negativno vpliva name tako fizično kot psihično), izpite sem uspešno opravila, vmes sem doživela par paničnih napadov (ampak ni in ni mi dosti, konstantno imam težnjo po dokazovanju,..) Tudi lansko poletje sem imela stresno /
smrt, urejanje situacije doma preden sem odpotovala (doma so me zelo prestrašili, da se mi lahko kaj zgodi ipd,..) Šla sem surfat (bilo me je strah)–>(zato sem verjetno dobila) imela sem zategnjene mišic v levem predelu prsnega koša, tako, sem šla v bolnišnico in sem dobila sredstvo za sproščanje mišic. (Nato se je malo umirilo) Decembra pa me je čakal vrhunec (doživela sem enormno količino stresa!!!) …..in tu se začnejo težave za katerimi trpim zdaj,…
…skratka: (mislim, da so psihosomatske težave vendar ne morem izključit možnosti, da bi tudi kaj organskega-patološkega) grozna utrujenost, apatija do stvari,ki jih moram napraviti včasih ne morem poimenovati stvari, ki se zdijo banalne in ki jih dejansko poznam. NAJHUJŠE OD VSEGA PA JE SPREMENJENO DOŽIVLJANJE ČASA IN MOTNJA SPOMINA (tako kratkoročni kot delovni) !! (kot neko stanje podobno demenci) Stvari, ki so se mi zgodile zjutraj jih doživljam, kot da bi se zgodile 4 dni nazaj, konstanten občutek kot da skoz sanjam (oz. vsak dan se počutim kot, da bi celo noč prebedela ter popivala–> od tu mi tudi znan ta občutek, ki ga imam zdaj vsak dan (prej sem vedela, da če se bom naspala bo boljše), dogaja se mi, da sem brez koncentracije, brez volje motivacije, imam prekinjen miselni tok, stvari si ne morem več zorganizirati.Glavoboli v frontalnem delu + samo občutek pritiska v glavi, včasih tudi pekoč občutek. Pa še to, ko se pojavi kakšna stresna situacija in moram govoriti in se skoncentrirati imam občutek elektrike v vratu)
…….no to so moje težave, ki me zelo morijo. Glede na to, da sem v teku študija si ne morem privoščiti, da bi tako počutila še en čas, to konkretno ovira moj vsakdan!! Zanima me samo, če mi lahko zagotovite, da se spremenjena precepcija časa in motnje spomina dogaja samo od anksioznosti in depresivnosti ni vzrok kakšni organski motnji (npr. motena presnova beljakovin, ker vem, da to povzroča demenco pri mladih—vem pa tudi, da je zelo redko)( ali pa kakšno drugo nevrološko motnjo možganov) Začela sem redno teči, kar me sprošča, vendar mam po končanem teku občutek pritiska v frontalnem delu + moti me dnevna svetloba vse se mi blešči.
Te težave me blazno morijo, vse kar hočem je biti takšna kot prej,…če mi uspe, mi je to mojo stanje ogromna lekcija, iz katere se lahko ogromno naučim,…ampak more mi uspeti….
Najlepša hvala že v naprej za odgovor hkrati se opravičujem, ker sem napisala na dolgo in široko.
LP,
T.
Spoštovani
Tudi sama se vidim v večinoma te primerov tu gor 🙁
Začelo se je pri 19. let starost…. Kar čez noč sem oslabela.
Sem dobila 1. panični napak v tunelu. Od takrat se ne vozim v tunelu. Kot spotnik sem ok vendar sama je huda težava. Po napadu sem tudi začela dobiti strah v različnih prostorov itd…. Napak panike lahko dobim vse povsod in ne važo ali je to podnevi ali ponoč.
Sem bila na vse preiskave in je bilo vse bp. Potem sem ok za nekaj časa potem se zadeva ponovi.
Sedaj pri 31 let starost imam 2 otroka. Zelo mi dajat moč od kar sem jih imela, da sem bila zelo vesela, ko sem jih rodila čeprav sem imela tudi strah kako bo, če dobivam svoje napade.
V 4 lete od kar imam otroke sem imela samo 2x ponovitev napad panike, strah in vse druge, ki pride zraven s tem da od marec letos se nikako se ne moram potegnati iz svojega strahu in negativno razmišljanje.
Velikokrat se najdem, da negativno razmišljam kako me je strah! Tako jezna sem nase, da ne znam imeti misli pod kontrolo.
Preselila sem se v Slovenijo pred 8 let nazaj. Pustila sem dobro službo, prijateljev in dobro življenje…. Starše imam tu vendar sem bolj malo vidimo.
Vem, da je veliko tudi v tem, da nimam prijateljev v Sloveniji in sem ljubitelj dela in ne dobim službo. Sem bila samo 1x zasposlene v Sloveniji in to za 6mes potem sem delala prakso v enem podjetju in po tistim – TEMA!
Trenutno končujem študij. Imam 1 izpit do konec študij s tem, da sem bila že 6x in brez useha. Te težave v marec se je začelo, ko sem bila v pripravi za izpit…
Napisala sem že diplomo VENDAR ne moram na izgovor diplomo dokler ne naredim izpit!! Ima do september diplomirat, ker drugače mi ne bo več veljalo poklic računovodja, ker sem še vedno pod starem programu. Sem že večkrat rekla, da mi bo ta zadnji izpit vso moje živce popilo.
Velikokrat si mislim, da samo sebi se smilim, ker ne znam prideti na pozitivno v Sloveniji. Počutim se kot klošer, ker nimam službe. Sram mi je in jezna sem, ker tako dolgo ne delam in po drugi strani me je strah delat zaradi te panični napadi, žalostna sem, ker nimam prijateljev. Ljubim svoje otroka in partnerja vendar imam občutek, da bom počila od vse te čustvene težave.
V pondeljek gremo na družinski počitnice na Hrvaško in to na otok (prvič) in me je že sedaj strah, ker nisem doma blizu svoje zdravice itd….. Grozno!
To ni normalno več! Doslej sem vedno lahko sebe ven potegnala in sedaj kot bi imela veliko skalo nase in ga ne moram dvigniti in se rešim.
Vsako mneje in nasvet bom zelo vesela.
Se vam vnprej zahvaljujem za odgovor in vaš čas, da ste prebrali moj post.
Lepo pozdrav
Neža
Odgovor na prvo pismo.
Od vašega pisanja je skoraj leto dni in upam, da ste našli kakšno rešitev in se vklopili v psihoterapevtsko obravnavo, saj vaš primer potrebuje celostno obravnavo.
Glede na povedano je pri vas več možnosti. Omenjali ste nevrotično strukturo, čeprav je jaz pri vas ne vidim. Omenjali ste spremenjeno percepcijo časa in motnje spomina. Tu gre lahko za posledico večih stvari ali pa interakcijo vseh faktorjev. Če sem prav razumela, ste se spominili pvega spomina pri 3 letih, šlo pa je za nesrečo, ki ste jo doživeli? Lahko so omenjene težave, posledice nesreče. Ali pa gre morda za psihotično strukturo? Ali mejno?
Našteli ste ogromno pomembnih stvari, ki pa jih je potrebno raziskati in odkriti vzroke.
Želim vam vse lepo,
Barbara Sarić
pozdravljeni,
Lahko rečem, da imam iste težave, vendar se iz dneva v dan borim proti temu. Res pomaga pač takrat ko čutiš da bo prišel napad pomisliš na kaj drugega lepega ali karkoli, da “zafrkneš”možgane. Ne sme te pa biti strah, ker se ti itak ne bo nič naredilo. Manj, ko se obremenjuješ manj imaš napadov. Tako, da brez skrbi..
lep pozdrav, sandra
Pozdravljeni!
Stara sem 21 let in že en mesec trpim zaradi simptomov kot so : hitro bitje srca, tresavica, mrazenje slabost in občutek knedla v želodcu in grlu. Bila sem na urgenci ob prvem pojavu hitrega bitja srca kjer so me usmerili k osebni zdravnici. Opravila sem vse preiskave ki so izključile kakršnekoli težave z srcem in ščitnico. Dobila sem lexaurin 1,5mg p.p, ki ga sprva nisem hotela jemati, saj sem se vse fizične znake naučila obvladovati. Zadnji teden so se začeli pojavljati strahovi da bom izgubila stik z realnostjo ali da se mi bo “zmešalo”. Predvsem zaradi dela ki ga opravljam v okviru šolanja in sem v stiku z bolniki ki trpijo zaradi prividov in prisluhov. Zaradi tega se je ta strah razvil in vzamem lexaurin 1,5mg le kadar se počutim v veliki stiski. Zanima me kako naj se spopadem s temi strahovi in ali lahko to vodi v kakšno hujšo obliko psihiatričnega obolenja? Velikokrat mi uspe preusmeriti misli, ampak se moram s tem spopadati vsakodnevno. Resnično bi potrebovala kakšen nasvet.
Lep pozdrav
Pozdravljeni!
Po simptomih sodeč, gre pri vas za anksiozno motnjo. Glede na to, da ste še zelo mladi in glede na to, da zdravila odpravljajo le posledice in ne vzroka, bi vam kot psihoterapevtka priporočala psihoterapevtsko obravnavo. Preko psihoterapije boste lažje našli vzrok za nastale težave, bolj spoznali samo sebe in vaše funkcioniranje bo kakovostnejše.
Vse lepo vam želim,
Barbara Sarić, psihoterapevtka
Spoštovani!
Pred več kot enim tednom se mi je čez noč pojavil občutek, kot da sem nesposobna normalne komunikacije (občutek omotičnosti, pijanosti), pojavila se je tudi zamegljenost vida. Zdaj se nenehno spopadam s tem iz dneva v dan, strah me je, da bi popolnoma izgubila razum. Včasih se mi zdi, da bi cel dan najraje prespala. To stanje me spravlja v obup, sploh zdaj, ko sem študentka in bi morala misliti izključno na faks.
Nikoli nisem imela težav s psiho in ob slabem počutju sem si zmeraj znala pomagati sama, zdaj pa enostavno ne zmorem in to me spravlja v brezizhoden položaj.
Prosila bi za kakšen nasvet, ker ne bi rada jemala kakršnihkoli zdravil.
Lep pozdrav
Pozdravljeni!
Dobro bi bilo poiskati vzrok za nastalo tesnobnost ter težave, ki jih omenjate. Ali ste doživeli kakšen dogodek, ki vam je povzročil stres? Poskušajte se umiriti in poiskati stik s seboj. Morda bi vam pomagala tudi meditacija.
Mislim, da bi bilo dobro, da bi poiskali psihoterapevtsko pomoč, kjer bi se bolj poglobili v celoto in našli načine za kakovostnejše funkcioniranje. Če boste želeli, vam lahko dam svoj kontakt.
Vse lepo vam želim,
Barbara Sarić
Spoštovani
Ne vem od kod dobivam tak strah?! 🙁
Sem bila vmes ponovno v redu in zadnji mes ali dva ponovno napad panike. Sem šla k zdravnici in prosila za napotnico za psihiatra, ker imam dovolj tega občutka.
1. nosečnost se je končala s splavom v 19.t
2. nosečnost rodila preko CR v 34.t (en mesec prej v bolnici ležala)
3. nosečnost rodila tudi preko CR v 39.t VENDAR sem bila od 19.t do 40.t v bolnici. Ko sem prišla domov sem imela 18mes hči in novorojenčka, ki sem cele dneve pazila sama.
Priznam, da mi ni bilo lahko vendar ne vidim, da bi bilo to vzok za moje težave, ki jih imam od svojega 20. leta (sedaj skoraj 33 .let)
Težava je, da težko dobim zaposlitev v Sloveniji. Od kar sem rodila ne dobim službo, da to hudo vpliva name, ker rada delam. Ne dobim varstvo za otroka (babic, dedkov…. itd) ker nimajo časa, ker so zaspoleni ali študirajo, da dopoldansko službo težko dobim.
Se mi je film počil in sem se odločila, da grem nazaj v Avstralijo, ker tega imam dovolj (brez službe, prijateljev itd….) zato sem ponovno prosila zdravnico za pomoč, ker nikoli nisem bila na zdravljenju glede tega.
Strah me je letenje, ki nisem nikoli prej imela (sem veliko potovala, ko sem v Avstraliji živela).
Ne vem več! 🙁
lp, Neža
Pozdravljeni!
Vaš strah je verjetno posledica dogajanja od vašega 20.leta dalje, tudi stresnih nosečnosti in se sedaj kaže kot anksiozna motnja. To pomeni, da imaste polno strahov, ki se jih sami ne morete znebiti, le množijo se.
Kaj se je dogajalo po 20. letu? Kakšne težave?
V katerem življenjskem obdobju ste živeli v Avstraliji? Kaj ste tam počeli? Zakaj mislite, da bi bilo tam sedaj za vas bolje?
In zakaj ste sama za vse…otroci? Ste morda mati samohranilka?
Za vas bi bila najboljša psihoterapevtska obravnava, saj bi bilo dobro raziskati vse vzroke za nastale težave in kdaj so se začeli. Poiskati možnosti za boljše funkcioniranje in spopadanje s strahovi.
Lep pozdrav,
Barbara Sarić, psihoterapevtka
Pozdravljeni!
Moji kontakti:
– gsm: 041 535 555
-email: [email protected]
Vse lepo vam želim,
Barbara Sarić, psihoterapevtka