Stara sem 34 let. Za seboj imam ze 3 dolgoletne veze, ki so trajale 6/7 in ta zadnja 3 leta.Vse prekinitve so bile zeloo bolece…a iz te zadnje, ki je trajala 3 leta ne vidim izhoda. Sebe iz dneva v dan unicujem…premlevam 24 ur, jokam, skoraj nic ne jem, se potim…cutim tesnobo in cutim bolecino, ki si jo ne morem prevesti.
Od prekinitve so 3 tedni, se vedno pa imam upanje, da bo pisal…se boril zame. Ampak iz dneva v dan so upanja manjsa…moja bolecina in tesnoba pa vecja. Razlog prekinitve je bilo “iti na svoje”..Obljubljal mi je, da se bova odselila na svoje, v stanovanje, kjer bova poskusila biti sama, skupaj zazivet, rasti, spoznavati pare, nove ljudi, uzivati…Iz tega razloga sem se tudi spustila v razmerje z njim, ker sva imela enak cilj. On sicer zivi v vasi, v hisi s starsi. On ima zase stanovanje v zgornjem nadstropju…Ampak je v bistvu isto k da bi bil ves cas s starsi…saj so zelo zascitniski in vem da tudi ce bi imel svoj vhod neb nc pomagalo. Poleg tega pa on drugih prjatlov (razn pijancev) in pa starsev nima…Mama mu daje potuho…oce pa mu je ideal (ceprav prav zaradi njega bivsi nosi posledice – bil je agresiven do partnerja, alkohol, zanicevanje – sedaj pa cel polizan mu ugaja v vsem in hoce met vse pod nadzorom)…Ok on mi je skoz pojasnjeval, da itak greva zase….Do nedavnega k mi je reku, da ne ve a bi sou na svoje al ne.Da ima cilj si naredit svoj vhod, razsirit teraso itd…Mene je to sesulo…3 tedne me je vleku…pa nv bi, pa nebi….bo razmislu…Enkrat se slisima mi rece grema…drugi dan spet ostaja doma. In je prisu dan k mi je rekel, da ne gre nikamor, da ostaja doma. Da se mi zahvaljuje za vse, da se mi opravicuje in da mi zeli vse najboljse v zivljenju…Zlomila sem se grozno…Bila sem utrujena od cakanja, od njegove negotovosti in neodlocenosti….ampak upala sem…glede na vse kolikor mi je nakazoval da me ima rad…sem bila mnenja, da me ne bo spustil. Pa me je…Ko sem zacela v celoti razmisljat v vezi….sem le videla, da le-ta ni dobro vplivala na mene….Partner ima tezave z alkoholom, ki pa mu jaz nisem dajala tolike pomembnosti…Ceprav je takrat postal zaljiv…bila sem nepomembna…Jokala sem veckrat zaradi tega…Ker pa sem obicajno pri njemu prezivela vikende, mogoce nisem temu dajala taksen pomen. Do mene je zadnje case bil nespostljiv, dajal opazke na videz…Opora ni znal biti….tudi sproscena nisem bila z njim. Komunikacija je bila slaba. Deloval je kot popolnoma nesocializiran. Ce zakljucim mi je potemtakem zabil noz v hrbet, me je tudi zavajal in lagal…Je mozno, da ga nisem poznala oziroma, da je sele sedaj pokazal svoj pravi obraz? Nic mi ni jasno… A jaz sem v fazi, kjer vso njegovo dejanje nekako opravicujem, krivim le sebe. Ko jokam neznam razmislit da sem padla nekak v njegov vrtinc zivljenja, da sem namesto osebnostno rasla…v bistvu propadala. Je to mozno? Po naravi sem veseljak, se zelo rada smejim….Ampak z njim tega ni bilo, ker je bil vecinoma jezen, tih…ce je bil pa pod vplivom alkohola pa na jeziku glasen.

Sedaj pa mene zanima, trudim se nekako izvleci iz tega balona….hodim tudi na psihoterapijo…berem knjige…pisem….kako sprejeti razhod…kako si v ospredje misli podati sirso sliko….alkohol…navezanost na dom, starse, nespostljivost, lazi, egoizem…da sprejmem da je tako bolje zame….Sele sedaj vidim, da je v meni obcutek k da sem odvisna od njega..A kako…pocutim se prazna…cakam sporocila, klice….gledam fb, instagram…Kot da sem na robu norosti.

Zelim narediti nekaj zase…kako zaceti….vem da je dolg proces a vseeno je kaksen postopek, koraki da pridobis na samozavesti, o situaciji razmislis z razumom, da si zacnes vrjeti in zaupati. Kako naj postopam, preusmerim misli…Kako naj bom kriticna do alkohola, nespostovanja, nezrelosti…Kako naj se poberem?Je moznost da v neki vezi nezavedno propadas?Prosim za pomoc.

Pozdravljeni,

seveda je možno, da v vezi propadaš. V življenju je vse v gibanju, če ne gre gor gre pa dol. Zelo pohvalno, da hodite na terapije, da se ozaveščate z branjem knjig,… Če imate težave z nekritičnim odnosom do alkohola, ne bi bilo napačno, da bi odšli na kakšno srečanje Al anon – skupine za svojce alkoholikov. Vsi imamo slepe pege, ko so stvari, ki so drugim popolnoma jasne, za nas nevidne, čeprav so nam škodljive. Človeška psiha je zapleten sistem, dokler jo skozi proces ozdravljenja vseh notranjih ran ne osvobodimo in postane preprosta. Vi ste sedaj v tem postopku. Raziskujete, kdo v resnici ste, kakšna so vaša prepričanja, kako delujete sami, kako v vezi, …in to je postopek, ki ste se ga čisto pravilno lotili. Bodite čim več v stiku z čim bolj različnimi ljudmi, poslušajte njihove zgodbe, učite se o življenju, iščite, kaj vas pomiri, navdihuje, sprošča, delajte kaj izraznega, da bodo napetosti iz vas odšle, pojdite v skupine za samopomoč, k različnim ljudem, ki pomagajo. In počasi, se boste našli v celoti, našli notranji mir, stabilnost, ljubezen, spoznanje kdo ste in kaj si želite.
Lep pozdrav!

Bodi srečna , da si se ga rešila.

Feng šui: prepospravi stanovanje, čisti, pomij okna, znebi se vsega česar ne potrebuješ več. Telovadi, pozitivno razmišljaj in skrbi za sebe.

Izkoristi ta čas po razhodu za soočenje sama s seboj. In se res nekaj konkretnega iz tega nauči. Mislim da je tvoj osnovni problem slaba samopodoba, slab odnos do sebe. Imej se rada. Vem, lahko je reči, težko narediti. Bistvo tega “imeti se rad” je sestavljeno in številnih majhnih akcij, pri katerih je treba vztrajati. Potegniti črto, znati reči ne, poskrbeti za svoje zdravje, sebe dati na prvo mesto (ne v smislu egoizma). Ko se imaš sam sebe rad, vse drugo pride samo od sebe.

Hvala vsem za odgovor. Pravilno ste ugotovili moj najvecji problem je moja samopodoba…se ne cenima in vedno v ospredje dajem druge…nikoli sebe…Toliko kolikor sem do drugih dobra, ustrezljiva…toliko sem do sebe slaba, kriticna in “kaznovana”…Kolikor sama sebe trenutno opazujem mislim, da tu gre za odvisnost od odnosa…Ker toliko kolikor sedaj sama sebe unicujem se nisem dozivela…Koliko mene panika grabi, otezkoceno dihanje, hujsanje…na trenutke pozabim na vse slabo in me prime trenutek da mu pisem, prosim…kar seveda ni prav, vem… Ko se spravim v malo boljso voljo spet nisem zadovoljna in si grem ogledovat slike, nadzirat na fb….pazi celo gledat lajke….enostavno me tko prime da bi sama sebi eno primazala…In sem spet tok u bedu. Kot da si sama zelim povzrocat bolecino….K me misli primejo kar je tko 24 ur na dan, razmisljam o spominih, razmisljam kaj pocne, razmisljam a sr bo se le javu kej, a me je pozabu, kok me je lahk…in ne o sebi….Tko k bi mi vsaj lahko kdo povedal oz usmeril kok v bistvu bi zacela to dramo spreminjat…Je sploh to mozno?Kokr ponekod berem, da je zloooo tezk priti ven iz te odvisnosti….bolezni….Sem ponavad trmasta a pr tem pokleknem…In ko si zacnem govorit ne glej ga po fb, instagramu…ni fajn….glih takrat moram.K da se iz sebe delam norca… Prav presenecam sama sebe…Namest da bi sla korak naprej vsak dan…se mi zdi, da grem dva nazaj…Bolj dnevi minevajo, bolj je meni hudo.

Meni ta tip pomaga pri tem
https://youtu.be/sn0UlRaVh6Y

Ne bom niti bral tega mjavkanja, ker je nepomembno, rešitev je pa vedno isti… naprej, naprej, naprej. Pa, če se tisočkrat vmes opečeš, pa še naprej, naprej, naprej. Če bi se ob vsakem padcu, kot otrok, ustrašil naslednjega padca, ne bi nikoli shodil. Tako pa si se malo pojokal, vstal in tekel dalje. Popolnoma enako je pri vseh drugih težavah na katere naletimo v življenju. Se zjočeš, vstaneš in greš dalje.

Pozabi ga, pa četudi ga imaš se vedno rada. Čez greš nazaj boš čez 5/10 let na monu spraševala kako zapustiti alkoholika ob dveh otrocih in se odseliti iz hiše njegovih staršev… Sigurno je njemu hudo in te ima rad ker ti želi boljšega partnerja! Sam se ne želi spremeniti in je to njegova svobodna odločitev.
Srečno ti želim in imej se rada. Pravega pa že srečaš , ko bo pravi čas…

cist enostavno,,,,najdi si drugega,,,od kod si?

O. K. Prvi korak: začnite spreminjati odnos do sebe na način, da boste sami sebi dobra prijateljica, razumevajoč starš, skrben partner. Kaj potrebujete, ko ne zdržite več in greste oprezat za bivšim? Razumevanje, sočutje in ne notranji prezir in kritiko. Kaj potrebujete in tako iščete pri drugih? Ljubezen, sočutje, nežnost, pozirnost, občutek, da ste vredni. To si začnite dajati sami sebi, ne glede kako tuje bo to najprej za vas. Ponavljate. Naj izginejo graje iz vasega besednjaka, naj jih nadomesti razumevanje. “O.k. Se enkrat si pogledala, v redu, nisi zdržala, v redu. Si pa zdržala tolk pa tolk časa, da nisi.” -samogovor v tem smislu. Pocrtlajte se. Res skrbite zase kot bi skrbel za druge. To naj bo vaš prvi korak.

Od kje je on in od kje si ti? Starost?

od vsakega posameznika je odvisno kako se bo spopadal s takšnimi izzivi. Nismo vsi enaki, vsi reagiramo drugače in imamo drugačne procese prebolevanja, zato univerzalnega recepta na žalost ni. Super je, da delaš na sebi, na dolgi rok bo to zate in za bodoče zveze odlično. Upam, da se boš naučila, da ne rabiš prenašati vsega kar ti partner servira in si sposobna živeti tudi sama, če je treba. Saj si samostojna! No, meni je po dolgoletni zvezi najbolj pomagalo, da sem se preselila v drugo stanovanje, začela z urejanjem le-tega in sem se nekako zamotila. Prijateljice so mi pomagale, tudi starši malo in je najhujše obdobje šlo mimo. Začela sem na novo živeti s spoznanjem, da bivši partner res ni bil zame in se boljše počutim sedaj. To želim tudi tebi.

=U svakom porazu ja sam video deo slobode, i kad je gotovo za mene znaj tek tad je počelo=

Pozdravljena! Kot bi brala skoraj svojo zgodbo, ampak s tem da se on mene on ni želel distancirat. Tudi pri nama se je to pokazalo nekje po treh letih veze. Alkohol, prijatelji ki so bili bolj pomembni od mene, laži, egoizem, valjenje krivde name… vse dokler nisem enkrat zbolela, pa ga še takrat ni bilo – je raje pohajal okoli… ampak takrat je meni izbilo dno… sebe sem postavila na 1.mesto,naredila v zvezku plan, ki sem se ga res probala držati (dnevni sprehodi, meditacija, branje knjige za samopomoč, druženje s prijateljicami) vse to mi je dalo moč, da sem šla navzgor, pred tem sem šla strmo navzdol, ker tak človek te potegne s sabo. Zapomni pa si, da nisi ničesar kriva ti. Verjemi mi, da iz te zgodbe boš ti odšla z dvignjeno glavo – vedno, ampak res vedno se človeku vse vrne in on bo tisti, ki bo spoznal kaj je izgubil. Morda še samo v opozorilo, takšen človek zna, ko uvidi da ti je brez njega bolje in da zmoreš brez njega hitro navidezno obrniti ploščo, redkokdo se res spremeni in takrat bodi močna, samozavestna… prepričana sem da ti bo uspelo.

Hvala vsem za odgovor. Ful mi pomagate…Sedaj se res trudim, jokam ne vec (ze par dni)…po fb ga tudi ze tretji dan ne gledam. Prisotna pa je bolecina, misel in obcasna panika. Kar me se obdaja so tudi drama-filmi v glavi… Podobno…zelela sem se obrniti na tebe..pa vidim da nimas urejeno sporocilo, da bi ti ga lahko poslala. Ful me zanimajo podobne zgodbe…kako je potekalo…vcasih k me prime, se sprasujem ce je sploh alkoholik?Sj pravim nisem se imela izkusnje z moskim, ki bi imel tezave z alkoholom in ne morem dojet, da je to resna situacija…k lahko pusti orng posledice tudi na partnerki. Podobno…kako mislis, da te potegne…z alkoholom al kako drugace?Mene od vsega boli to, da me je tako z lahkoto pustil na miru…da niti vprasa ne kako sem…da je lahko tako z lahkoto zakljucil zgodbo…a cez cel cas je bilo z njegove strani pozornosti max, neznosti, ljubezni…in vse to spustis zarad nvm cesa…

Seveda je ena izmed možnosti tudi ta, da zna katera pretirano posegat tudi po alkoholu, vendar nisem imela tega v mislih, ampak da te potegne navzdol v tem smislu, da postaneš zamorjena, sebe začenjaš dajati na zadnje mesto itd… Glede tega, da te boli ker te ne vpraša niti kako si- te razumem, ker je bilo pri meni isto in vem kako boli, ko človek ki bi te naj imel tako rad ne pokaže niti kančka zanimanja – ampak verjemi da je tako bolje, dela ti samo uslugo.

Pozdravljeni,
najprej vas je treba pohvaliti, za vaš izjemen trud in srčnost, da ste želeli ali pa morda še želite rešiti to zvezo. Nihče vas ne more obsojati, če si to želite. To je stvar vaše odločitve. Videti pa je, da vam ta trud in razmišljanje o tem jemlje ogromno, če ne kar vso energijo in moči. Nismo roboti, da bi iz takih in podobnih situacij odšli ravnodušni, zato se ni smiselno obsojati za občutke in čustva, ki gorijo v vas in nihče ne more reči, da se ne smete tako počutiti. Da bi bili odvisni od tega moškega…morda se tako zdi. Odvisni smo npr. od zraka, ki je bistven za ohranjanje našega življenja. Zato o tem dobro razmislite, če je tako. Če je zveze konec, je dobro to takoj zavestno sprejeti. Čim prej, tem bolje za vas. In ne mislite, da morate sedaj delati na sebi, kot da nosite vso krivdo za nastalo situacijo. Vi ste, kakršni pač ste. Takšni ste. To ste vi. Verjetno ste s svojo osebnostjo čisto zadovoljni in tudi prav bi bilo, da bi bili. Nihče ni popoln. Vsi imamo pomanjkljivosti, tudi tisti, ki mislijo, da jih nimajo. Vedite, če boste radikalno spreminjali sebe-bo okolje še vedno ostalo nespremenjeno. Le vi boste zopet ob vso energijo in moči. Ravnali ste prav, da ste poiskali pomoč in hodite na terapije. Čestitam za pogum. Pomagalo vam bo. Prepustite se in življenje vas bo nagradilo. Želim vam vse the best!!!

LP Rajmund

Vse to je res. Zelo pa pomaga tudi odkrit pogovor, dobis morda nov pogled, sirso perspektivo. Zelo priporocam zaupni telefon Samarijan – 080 116 123.

Hm kot si opazila imaš problem. Kaj moreš narediti je odstraniš vse stike, stvari, ki te spominjajo na te moške. Nekaj časa počakaš, da predelaš zadeve (strokovna pomoč, hobiji, pozitivne stvari, ki vplivajo nate, in zaponi si vsak dan). In potem, ko se počutiš pripravljena štartaš znova. Pri novem štartu izberi bolje in ne ponavlaj starih napak. Imej malo več samospoštovanja, razmisli kaj točno ihčeš v moškem (zvestobo, ustrezen odnos, čustveno in finančno stabilnost, moškega (ne fanta, fanteka)).

Nekaj o fb in instagramu, večina ljudi se ne zaveda psihološkega vpliva (odvisnost, toksičnost, bombandiranje z fake podatki, neskonča izbira moških, stalna pozornost) spletnih portalov. Predlagam ti da izbrišeš vse spletne portale, zaradi negativnega vpliva. Organiziraj si zivljenje na način da imaš hobije, sprehodi, hišni ljubljenček, film, ljudje, ki pozitivno delujejo nate itd. In z časom boš spoznala, da se ti bo popravlo mentalno in psihično stanje ter tudi vse ostalo.

Kar me je zmotilo pri tvojem pisanju, je da si napisala da spoznavati pare, si mogoče poligemijo mislila. To je tvoja stvar ali te zadeve ne funkcionirajo dolgoročno mogoče 2 do 4 let. Svetoval ti bi razmisli, kaj zeliš dolgoročno čez 10 let ali 20 let ali še več, moza ali biti sama, ker poligemija so kratkoročne in boš čustveno na koncu na dnu.

Sam sem spoznal letos dve podobni zenski tebi, kjer sem opazil določene stvari (reakcije, nezaupanje, kontrola, čustvena nihanja) od samega začetka in se ni izšlo, ker nista predelali zadev iz prejšnih vez. Skratka povedal sem, da me to moti jima dal par nasvetov in se poslovil.