Pozdravljeni,

oglašam se s problemom, ki ni neposredno moj, ampak močno vpliva name-gre namreč za mojega fanta in njegov občutek praznine, ki se vleče že dva tedna. Zelo me skrbi, ker se izolira in izogiba ljudi, misli, da bo najlažje rešil problem, če bo sam, brez stika s komer koli. Začelo se je tako, da se je začel izogibati mene. Skrbelo me je, da je kaj narobe v najinem odnosu, ampak je rekel da nikakor ne, da je med nama vse v redu, samo da ima nek osebni problem, ki ga mora rešiti sam, in da rabi samo čas. Pustila sem ga popolnoma pri miru, on je vseeno prihajal k meni in deloval je v boljšem razpoloženju. Do petka. V družbi smo šli ven, videla sem, da se ne počuti v redu, ampak rekel ni nič. na koncu večera je v pijanem stanju rekel, da je boljše, da prekineva zvezo, ker noče mene obremenjevati z njegovimi problemi, ker nisem kriva za njih.

Danes sva se pogovorila v treznem stanju. Odločila sva se, da ostaneva skupaj, ker se imava rada, v igri je ljubezen, torej nima smisla vreči puške v koruzo. Mi je pa iskreno rekel, da se počuti popolnoma praznega, otopelega in da ne čuti ničesar. Bil je na robu solza. Rekel je, da za nekaj časa ne želi videti nikogar, niti njegovega najboljšega prijatelja ne, da se mora izolirati in splezati iz krize. Rekla sem, da mu lahko dam ves čas, ki ga potrebuje, me pa pošteno skrbi.Mislim, da zapiranje vase in med štiri stene ne reši problema, ampak ga samo poglobi. To sem mu tudi povedala in hkrati rekla, da lahko kadar koli pride do mene, če se hoče pogovoriti. Bojim se, da to ni prehodna faza, ampak začetek resne krize, če ne celo depresije. Pomembno dejstvo je, da že dva meseca ne počne absolutno ničesar. Junija je končal faks in od takrat ne dela in počne ničesar. Mislim, da če bi se zaposlil na kakršen koli način, bi bilo boljše.

Mislite, da je kar koli kar lahko naredim? Naj ga pustim pri miru, da se poglablja vase ali kaj?

Hvala in lep pozdrav!

Živa

Draga Živa,

razumem, da te zelo skrbi za tvojega ljubljenega, saj je njegovo obnašnje očitno znak duševne stiske. Menim, da si do sedaj maximalno dobro odreagirala. Ponudila si mu svojo pomoč, svoj čas, nisi pa mu vsiljevala pomoči. To sporočilo mu še večkrat prenesi, daj mu vedeti, da si tukaj zanj, če te bo potreboval. Lahko mu svetuješ, da skupaj obiščeta strokovnjaka, če si bi to želel, pomembno je tudi , da mu sporočiš, da tako stanje ni nobena sramota in je zate še vedno človek, ki ga ljubiš. Poiskati pomoč je samo pametna odločitev, nikakor z obiskom svetovalce ne postane psihični bolnik – tak strah se namreč pri večini ljudi pojavi, ko se enkrat soočijo z motnjo v duševnem zdravju.
Izolacija je morda v nekaterih primerih dobra, vsekakor pa ne sme trajati več časa. V nasprotnem menim, da se stanje lahko samo še poslabša, saj človek izoliran od vseh postane obseden z razmišljanjem o lastnem počutju in težavah.

Veliko sreče vama želim in javita se.

LP Maja