občutek odvečnosti
Drage mamice,
povejte, če ste kdaj imele občutek, da ste nepotrebne oziroma povsem odveč ob otroku. Imam 2 leti staro deklico, ki mi včasih na različne načine da vedeti, da me ne potrebuje. Kot da ji grem na živce. Pa sebe smatram za razgledano in dokaj poučeno v smeri zdrave vzgoje. Prepričana sem, da otroka ne dušim – saj se konec koncev vidiva le do 5 ur na dan in takrat sem pripravljena biti povsem njena. Tudi sposobnost odklapljanja vsakodnevnih težav in neizmerno potrpežljivost premorem.Včasih se mi zdi, da sem dobra le za crtljanje in dojenje – še vedno jo dojim. Pride dan, ko sem kar žalostna in me preplavijo misli, da sem neprimerna mama. Seveda so dnevi, ko neizmerno uživava – le za igro ji očitno nisem preveč dobra partnerica, kar pa je včasih kar težko, ker živiva sami. V vrtcu uživa, ko pa prideva domov, pa bi samo poležavala na meni oz. “didi”, kot pravi mojim prsim. Ali pa preizkuša moje potrpljenje in meje – seveda na zelo domiselne in ponavadi na zapackane, polite in še kakšne načine. Pa saj je to kar zabavno in se smejem, dopovedujem, prikazujem itd…, včasih pa je le vsega preveč in grem lovit sapo v kakšen kot stanovanja. Tudi agresivna je občasno, vendar samo do mene, vse ostale poznane in nepoznane pa poljublja in objema, da je veselje. Ne vem, kaj vse to pomeni, ali so to normalne reakcije otroka na nekoga, ki mu je blizu ali je z mano kaj narobe? Kaj menite drage izkušene mamice – vesela bom kakega odgovora hitro, da se znam naravnati za naprej.
LP; GEA
Pozdravljena Gea
Zanima me kako to, da jo že dve leti dojiš verjetno bo to kakšna krivica tvoja. Odvadi je od dojenja in se ti bo spremenila, če nima slučajno očetove genije….
Vem po moji hčeri, da je geni očetova. Pač tako je potrpeti boš morala. Samo ti lahko svetujem odvadi jo dojenja.
Ko boš enkrat to naredila, nam piši kako je.
Želim ti vso srečo z tvojo hčero…….
P.S. Resnično takšen primer še nisem zasledila.
L.P, Doroteja
Gea, nisem mamica, vendar sem pa hčerka, ki je imela mamo… zelo podobno tebi v tem, kar si opisovala. Imela je kronično slabo vest, ker sva bili malo časa skupaj, saj je bila v službi od mojega 3 meseca starosti. In ker se je zelo trudila, da bi nadoknadila izgubljeno, ni prenesla, če sem zavrnila kaj, kar je ona počela. Prepričana, da mi daje kar rabim, ni mogla sprejeti, da temu ni tako. Jokala je, če npr. nisem jedla, kar mi je pripravila.
Kar ti lahko rečem je to: ne bodi ob otroku tako, da se ti smili niti tako, da se smiliš sebi.
Tvoji občutki so sorodni številnim materam in ni nič narobe s teboj.Otrok se ob materi čuti najbolj svoboden v izražanju čustev, v svojem domu pa varen in zato izraža vsakovrstne občutke. To, da se otrok pri tej starosti še doji, je povsem naravno in se ne strinjam z Dorotejo, da je ključ vseh problemov v tem, ker jo še dojiš. Ravno nasprotno, pusti ji, naj leži na tebi in ima svoje “didi”, če ji tako paše in se ne trudi v takšnih trenutkih siliti jo v kakšno drugo dejavnost. otrok sam pokaže , kaj mu je prav in ne. In veliko pozornosti in ljubezni ji izkažeš tudi s tem, ko jo preprosto imaš v naročju in ji pustiš njene didi.
Veš, vse matere tega sveta hočemo biti svojim otrokom najboljše in popolne mame ,ter se ubadamo s podobnimi občutki nemoči. Malo izpreži od svojih pričakovanj in se enostavno predaj trenutkom, ki pridejo. Vsi smo samo ljudje.
Čisto vredu mama si, veš in pogumno naprej. Slediti otroku je umetnost. Upoštevati ga, tudi.
Popolnoma se strinjam z Jano. Poglej, otrok vse svoje čute in reakcije razvija z osebo, ki ji je najbližje. Druge objema, poljublja, tebe pa tudi udari. Gre za popolnoma normalno reakcijo dveletnika, iskanje odzivov, učenje sporazumevanja.Pokaži ji, da ti to ni všeč, ne dopusti ravnanja, ki ga ne sprejemaš. Iz tvojega pisanja je čutiti, da si ti tista, ki se podrejaš otroku. Kar se tiče dojenja, pusti ji, da se “crklja”, dokler vama to obema ustreza. Če pa se hčerka raje ukvarja s svojimi zadevicami, kot z vajinimi , je pa to prav super!
Pozdrav!
Nina
Ne vem zakaj misliš, da te otrok neprestano potrebuje. Spoštuj njene želje in ji ‘pusti dihati’. Tudi sami imamo doma dveletnico, ki večkrat reče; Mami bejž ali Oči stran, takrat pač ne silimo v njo in jo pustimo, da se zabava po svoje. Ko pa si želi najine bližine, pokliče ali pa pride k nama. Besede marda res bolijo, ampak še preveč kmalu si otroci nedenejo masko in nas ne podijo stran, čeprav si želijo biti sami. Spoštuj svojega otroka in njegove želje, pa boš gotovo dobra mama.
Tudi pri nas doma je kot pri Silvy – “mami stran!” “pusti dadi!” – pa greš stran in mu pustiš dihati. Otroci so individualisti, še bolj kot odrasli, ker si šele razvijajo svoj odnos do sveta. Pri dveh letih je otrok prepričan, da je lahko samostojen, kar seveda ni res. Toda na tebi je, da mu pustiš, da poskuša sam, da se igra sam, da pa – če te potrebuje – takoj skočiš na pomoč, ko te za to prosi. Zato, užaljenost na stran, draga Gea, tvojemu otroku “biti skupaj” pomeni, da je mami na dosegu roke. Kadar jo rabim, je tu. Tvoja dolžnost je, da mu pustiš in dovoliš odkrivati svet. Nenehno crkljanje in tičanje skupaj v urah, ko sta skupaj, jo lahko prične dušiti, ker ji nežnosti ne bodo pomenile trenutkov povezanosti, pač pa neke prisile. Najdi si kak hobi, odpri knjigo in otroka pusti, da se igra kot si želi – morda smo novodobni starši prepričani, da pa moramo v redkih urah , ko smo skupaj nenehno biti z otrokom in se igrati z njim. Pa to ni res, bolj, vsaj zdi se mi, je otrokom pomemben tisti občutek, da so straši tukaj, pri njemu, in da mu hkrati dovolijo, da je on tako kot hoče biti.
Če pa si kdaj zaželiš njene nemotene pozornosti, pa jo povabi, da skupaj prebereta kakšno knjigo ali pa spečeta piškote. Kar tako pa ti ne bo sedela v naročju in se pogovarjala s tabo, ker ti tako hočeš.
Oprosti za dolg odgovor – občutek odvečnosti je sicer za kratek čas tudi mene zagrabil, sploh, ko jaz nisem dobra za igranje v njegovi sobi, pač pa je to samo dadi. A sem se navadila, da se v tistih trenutkih posvetim sebi – in je koza cela in volk sit, pa še dobre volje smo vsi.
T.
Prisrčna hvala vsem za vaša mnenja. Moram reči, da sem resnično odlična mama, kajti vse to, kar sem prebrala, tudi počnem. Nimam slabe vesti, nisem užaljena, če me zavrne, pa tudi dojenje mi ni muka. Prav nasprotno, v veselje mi je in svojevrstno sprostitev, zato ga nikakor ne bom ukinila. Pisala sem v trenutku svoje slabosti, ki je k sreči kmalu minila. Saj smo resnično samo ljudje, ki se včasih počutimo nemočne in izgubljene. Takrat pa kaj napišem in prav kmalu mi je lažje. Torej jaz sem OK, moja deklica je OK in seveda tudi ve, drage mamice.
LP, GEA
PS. Maja iz Šiške, poliči me prosim, če slučajno kaj prebiraš.