Pozdravljeni.

Imam težavo s kroničnim pomanjkanjem samozavesti, ki mi pobira vsakršno voljo do truda, da bi lahko karkoli spremenila na bolje. Moje mnenje je postalo, da je uspeh relativen in kot tak nedosegljiv: kar mi je včasih nekaj pomenilo, kar me je včasih navdajalo s ponosom, se mi danes zdi nepomembna drobtinica nekje v preteklosti, ki nima zame nikakršnih pozitivnih posledic več. Če mi danes kaj uspe, tega ne znam ceniti, ker ni nekih rezultatov; ni stvarnega dokaza, da se je za to splačalo truditi.

Diplomo sem mečkala tri leta več, kot bi bilo treba, a proti koncu sem bila ponosna na svoje delo, takrat je imelo smisel, je bilo konkretno in uporabno. Tik po zagovoru pa je vse zbledelo. Še ko so mi poslali potrdilo o diplomiranju v oblazinjeni mapi, je bil moj odnos do tega dokazila o mojem uspehu mlačen. Nič več mi ni pomenilo, zaradi tega se nisem prav nič kaj bolj cenila. “Nikoli ne bo dovolj”, karkoli naredim, ker je vedno nekaj, kar bi še lahko storila bolje. Naj naredim malenkost ali veliko delo, vse mi enako pomeni – nič.

In kako naj potem osnujem pozitivno samopodobo, če mi vsak uspeh pomeni le neuspeh v senci česa večjega? Pa naj mi fant, družina in prijatelji še tako govorijo, da sem sposobna, da sem že veliko pokazala, da naj se ne sekiram, ker je “očitno”, da zmorem … jaz tega ne vidim. Sem le nepomemben skupek celic, za katerega je vseeno, ali obstaja ali ne.

Po drugi strani pa sem včasih bila natančno to, po čemer zdaj hrepenim: veselila sem se vsakršne malenkosti (živali v parku, nove pesmi priljubljenega pevca, sprehajanja po knjigarnah, čudovite risbe, kopica sena, ki sem jo pograbila…), ni me zanimala moja vrednost na podlagi mojih uspehov. Sem bila pač srečna brez pravega razloga. Zdaj pa mi krivda, da ne zmorem biti uspešna, krati veselje do “manj” pomembnih stvari, ki so me včasih veselile. Prišlo je že tako daleč, da sem začela brati bolj eksotične razlage sveta in je moje stanje podobno zamašeni drugi čakri, kjer krivda blokira užitek. Ne pustim si uživati v npr. ogledu filma ali sladici, ker mi na vest trka krivda, da nisem dovolj storila, da bi si ju zaslužila… česar pa tako ali tako ne morem storiti, ker nikoli ni dovolj… začaran krog.

Prosim za konkretne nasvete. Mogoče bom s tem koga užalila in si pljunila v lastno skledo, a nočem neuporabnih odgovorov, ki se pogosto pojavljajo na teh forumih: da najprej povzamete, kar sem napisala, kar že tako ali tako vem, nato sledi splošen nasvet, naj kontaktiram zdravnika/psihiatra/drugo (če bi vedela, da bi mi to pomagalo, bi ga/jo že sama kontaktirala, zato rabim konkretne podatke in priporočila ljudi, ki so že napredovali z njegovo/njeno pomočjo), potem še bolj splošen nasvet, da “obstajajo” skupine za samopomoč in ustrezne spletne strani (na spletu obstaja vse sorte, ste lahko kaj bolj specifični?), nasvet pa se zaključi s toplo željo, da naj vztrajam (zakaj že? Mi znate podati konkreten razlog?), da naj delam na sebi (kaj to točno pomeni, naj si zgradim stolpnico?), da zaupate vame (kaj mi to pomaga, če moram pa JAZ zaupati vase) in da bo bolje (a res, na podlagi česa pa to veste?). Če potrebujete kaj več informacij o meni, vam jih z veseljem posredujem, samo da pridem do nekega rezultata, ker res ne vem več kaj naj naredim, da ne bom več tako neuporaben kup zasmrajenega potenciala.

Nikoli Dovolj

Pozdravljena Nikoli Dovolj,

Zelo bom vesela, ce se bo oglasil kateri od bralcev foruma in napisal kako konkretno je v življenju napredoval s pomočjo psihoterapije ali kakšne druge oblike pomoči. Moje besede vam namreč ne bodo kaj dosti pomagale. Že sami ste namreč napisali, da nek splošen odgovor ni tisto kar iščete. Svoje izkušnje torej lahko podajo tisti, ki jih imajo.
Nic nenavadnega se mi sicer ne zdi, da je človek vedno znova neizpolnjen oziroma, da noben dosežek ne pomeni trajnega zadovoljstva. S tem se srečujemo vsi in po vsakem dosežku najdemo kaj, česar še nismo dosegli. To se mi zdi, da je kar v človeški naravi in da tudi mora tako nekako biti saj je gonilo razvoja. Res pa je tudi, da se da uzivati majhna zadovoljstva in lepoto življenja kljub temu da trajnega zadovoljstva ni in se odpirajo vedno novi cilji. Kako to doseči? Tega vam ne bi znala povedati, ker enoznacnega recepta po moje ni. Pa tudi menim, da ga ne bi hoteli. Kdo pa hoče instant resitve in cetudi bi obstajale- a mislite da bi kdo zivel po receptu drugega? Ko pa je vsak drugačen in samsvoj in toje lepota življenja, da vsakdo najde svoj način.
Res pa je, da je dobrodošla pomoc, kadar se nam zatakne.
Vase pisanje me sicer spominja na tisto kar Frankl imenuje “bivanjska praznina”. Kaj vam sicer v življenju pomeni smisel, kaj je vasa resnicna volja?
Govorite o pomanjkanju samozavesti pa pravzaprav ne vem ali je srž težav v tem. Nezadovoljstva kljub dosežku namrec niso nujno povezana s samozavestjo. Mogoče vam v življenju primajnkuje smisla…
Upam, da niste pričakovali, da vam lahko preko foruma bolj konkretno odgovorim. Poznam vas zgoj preko napisanega…strokovnjake priporocamravno zato, da vas konkretno spoznajo in llažje usmerijo. Ljudem svetujem, da poiscejo pomoc, ker verjamem, da se pomagati da. In vesela sem, ko gre na boljše… konkretno :-). Ta vikend sem bila zelo vesela maila cloveka, ki je pomoc zacel iskati tukaj na forumu in pocasi naredil korake, ki so bili zanj zelo tezki. Verjamem, da je zgodb z dobrim koncem vec, ampak ko ljudje prebrodijo krizo ne berejo vec toliko forumov o duševnem zdravju. Jim ni treba, ker zacenjajo ziveti..
Vseeno upam, da se kdo oglasi in iz prve roke pove kako mu je uspelo…
Vam pa vse dobro in lep pozdrav,
Bernarda