pozdravljeni

pred časom mi je umrl muc. nedolgo nazaj. ta mesec.imela sem ga izjemno rada, bil pa ni zdrav imel je mačjo levkemijo-levkozo.

mucku je zadnje dni zdravje pešalo jaz pa nisem opazila. dokler ni bilo prepozno. pri njegovi bolezni bi morala biti pozorna na vsako malenkost, pa nisem bila. v družini sta še dva mucka. ker je bila vročina res grozna sem vse, umirjenost in podobno pripisovala le temu. puščala sem jih v času službe (4 ure) v sobici , kjer so sicer imeli vse. vendar ni bilo neomejene svobode.
zadnjih par dni ni moral več po stopnicah in sem morala ponj da sem ga dala k večerji, pa sem se jezila. namesto da bi opazila da ni zdrav.
tudi zjutraj ko ni šel sam k slečki z hrano, in sem ga morala dati sem ga nervozno. ker se mi je mudilo. delat.
niti nisem pogledala če je sploh.
k vet.smo ga peljali 5 dni pred smrtjo, ker se mi je zdel vroč. imel je vročino. potem je prenehal jesti. dobival infuzijo. pa sem še vedno bila 100% da ni nič tragičnega. da se bo porihtalo. šele predzadnji dan zvečer pred spanjem ko so bili že v sobici, sem opazila da ni res dobro. da greva zjutraj spet. ob 2h sem ga šla pogledat pa je bil v omari v čudnem položaju, samo pobožala sem ga in rekla nočko. zjutraj mu je mož še dal lupčka in pobožal. ob 8h se več ni zavedal, takoj sva šla k vet kjer so ob 11h rekli da ni rešitve da ga uspavamo. drla sem se naj ga rešijo, da ga nebom uspavala. vendar sem ga videla da ni ok 🙁 odločila sem se.najhujši podpis v življenju. prehitro!
žalost, pogrešanje, krivda! v vsem tem času ni dobil vsega. prevečkrat je (so) bili v sobici, posebej poleti ko smo bili na terasi da nebi pobegnili. bilo je vroče in soparno, ker ni klime.
celi maj so preživeli v sobi zaradi mačje bolezni. ko se je začela vročina sem videla samo sebe in svoje obupno počutje ne pa tudi njegovega. če bi šla prej k vet.bi mogoče še bil.
večkrat bi mu morala rečti da ga imam rada, da je najbolj zlat muc na svetu. več bi se morala ukvarjati z njim pa nisem. več več več vsega! več bi morala posvetiti njegovi bolezni,trpel je zaradi vročine. sedaj prihaja jesen njega ni. čas ko nebi rabil biti toliko v sobici. rada bi si rekla da je teh 5 mesecev imel čudovitih pa ne morem.da sem naredila vse. ni bil lačen, upam,zadnje dni nisem prepričana, bil je na varnem. na toplem. to je pa vse.
občutek krivde je prehud. zame so to moji otroci, družina. želim da bi lahko v miru odžalovala pa si zaradi krivde ne morem vzeti časa. ne morem več popraviti tega.
spim, pod dozo pomirjeval, ne jem že pol meseca, sem apatična, depresivna, tesnobna, samo jočem in jočem. za druga dva muca komaj skrbim, povsod vidim njega in kaj nisem naredila. posebej zadnje dni, tedne. nevem če ve koliko mi je pomenil. vsakič najdem nekaj kar ni bilo ok. kar bi morala bolje narediti. gledam slike. njegove očke samo želijo ljubezen.zaradi utrujenosti je včasih ni dobil. še zadnji dan ko ni bil dobro sva ga par ur pustila samega.
služba mi je napor, ne znam več iz tega. če ne vzamem pomirjeval se mi meša. nevem kaj naredit. ni in nebo isto brez njega. vse me spominja samo nanj. za vse stvari sem izgubila interes, ne družim se več z nikomer, vsakodnevni opravki že od smrti čakajo. ne vidim prihodnosti. če bi vedela da me čaka nekje bi šla od tu.

kako se naj spopadem s tem, kako naj pomirim svojo vest….kako naj preidem sploh v fazo žalovanja, če je občutka krivde preveč….želim ga ob sebi, ga poljupčkat in objet. iščem trenutke ko je vedel da je naš, pa jih zadnji mesec ne najdem. zaradi sebe! zaradi svoje sebičnosti.

prosim za nasvet….

(p.s: diagnoza že več let hude depresije z anksioznostjo, ter. kventiax in helex)

Pozdravljeni,

stresni dogodki lahko stabilno stanje pri depresiji spet poslabšajo. Kar opisujete, zelo zveni kot ponovna epizoda depresije: zmanjšan interes in zmožnost opravljanja vsakodnevnih aktivnostih, izogibanje druženju (in še čemu), občutki ničvrednosti in pretirane krivde. Problem z nasvetovanjem komu v depresiji je ta, da je močno obarvano tudi mišljenje: težje je premisliti in videti situacijo iz različnih perspektiv. Zelo ste vkopani v preteklost in stvari, na katere nimate nobenega vpliva: v vse, kar bi lahko bilo, pa ni; v vse, česar ste vi “krivi”, spregledate pa morda druge vidike: da morda ni nič tako hudega, če je muc skupaj z drugimi mucki del dneva tudi sam; da nimate vpliva na vreme; da nihče ne naredi vsega perfektno; da so bili v preteklih mesecih gotovo vmes tudi lepi trenutki; in navsezadnje da je imel muc neozdravljivo bolezen in bi ne glede na to, kaj bi naredili, žal s časom umrl.
[list][/list]Smrt in zavedanje minljivosti kdaj zaustavi naš korak in nas ponovno vrne v razmišljanje o tem, kaj nam je v življenju res pomembno. Lahko je na dolgi rok tudi pozitivna spodbuda, da pričnemo svoj čas posvečati stvarem (in ljudem), ki nam v življenju veliko pomenijo. Ali je kaj, kaj bi vi v želeli početi skupaj s svojo družino? S preostalimi mucki? Trenutno lahko da težko sprejmete informacije, ki se ne skladajo z vašim trdnim prepričanjem v svojo krivdo; težko je pogledati na isti dogodek z druge, manj obtožujoče perspektive; je pa prav to tisto, kar vam lahko olajša stisko.
[list][/list]Kar bi vam ga priporočala, je aktivacija: tudi če se vam ne da, pojdite na sprehod, pojdite ven iz hiše/stanovanja; počnite stvari, ki vam preusmerijo misli na kaj bolj nevtralnega; če je to na začetku za 10 minut, je to še vedno bolje kot nič. Zelo utrujajoče je ves čas premlevati ene in iste neprijetne stvari, sploh če ne vodijo do nobenega novega zaključka in poglabljajo depresivno stanje. Dovolite si odpustiti. Moj glavni in najpomembnejši nasvet pa je, da se naročite in obiščete svojega psihiatra in/ali psihoterapevta, zato da boste lažje prebrodili to krizo in s časom, kot ste že sami rekli, odžalovali izgubo.

Lep pozdrav,