občutek krivde
Ne morem in ne znam se spopasti s to čudno situacijo, ki je nastala sedaj, ko sem sama, osamljena, zasmehovana in zaničevana od moje okolice.
Vest je pravičen sodnik, ki hudo kaznuje in moje srce je strto od hudega in od sramote. Saj ne vem, če je to sram, kar se mi dogaja, toda odkar sem odšla od človeka, ki me je imel rad in ga hudo prizadela, se mi dogaja sama mora. Ne morem in ne zmorem se umirit. Ena za drugo, vedno večje travme in drame se mi dogajajo, kot bi me narava hotela kaznovati za mojo nepremišljenost. Čas beži in beži, toda rana krvavi in skeli, kot bi vedno znova doživljala udarce na nezaceljeno rano. Žalost preveva mojo dušo in prenekatero noč prebedim in grem zjutraj izmučena na delo.
Dve leti je odkar sem odšla, toda zdi se mi, da duh osebe s katero sem preživela dolga leta, še vedno živi v meni in mi ne da miru in spokojnosti. Kot bi me uročil, kot bi name poslal vse prekletstvo tega sveta, mi nobena stvar ne gre, tako kot bi morala. Vsi se me izogibajo in tudi sama se izogibam vsem s katerii sem se družila v preteklosti. Vsi me ignorirajo in obsojajo, tudi v službi mi mečejo polena pod noge in se me skušajo znebiti.
Najhuje je to, ker mi ne povedo direktno, toda, ko pridem na kavo, utihnejo ali pa začnejo z drugimi pogovori in najraje vidijo, da me ni zraven. To je za znoret.
če rabiš pogovor, piši na [email protected] 😉
Na ta svet smo prišli, da osvojimo določene lekcije, vsaj tako sem jaz doumela ob vsem kar se je zgodilo meni in potem ko sem ogromno “delala na sebi”, da sem zmogla naprej. Da vsaj približno razumem, zakaj so se mi določene stvari zgodile. Vsi imamo možnost, da sprejmemo take ali drugačne odločitve v življenju. Če si nekoga zapustila, je za to že obstajal razlog… pa si kdaj pomislila, da bi šla z njim nazaj, si mu to kdaj omenila? Če ta možnost, ki je tudi ena od možnosti za naprej, ne obstaja, se moraš pač pobrati v drugi smeri. V življenju so vse le odločitve – eni pravijo, da ni ne pravih, ne napačnih, samo so. In kakor si se odločila, pač sprejmi. To, da se ti zdi, da se je vse zarotilo proti tebi, izhaja prav iz tega, ker vseskozi oddajaš tako energijo – tvoji občutki krivde se zrcalijo od vseh, ki te obdajajo. Mislim, da bi si morala poiskati strokovno pomoč, če pa za to nimaš denarja, poskušaj začet brati motivacijske knjige (ter knjige o duhovnosti). Meni so ogromno pomagale, ker se nisem mogla sprijazniti s tem kar se mi je zgodilo, obiskala sem tudi kar nekaj ljudi, ki se ukvarjajo z duhovnostjo. Srečo imam, ker sem že po naravi pozitivno naravnana in tako mi je vsaj približno uspelo priti čez proces razveze. Je pa res, da proces razveze in navajanja na nove tirnice v življenju traja po več let. Najtežje je prerezati čustvene vezi z osebami, ki so z nami delile preteklost in ki jih zaradi naše odločitve ni več v našem življenju, a še vedno čutimo njihovo prisotnost ter se počutimo celo krivi… Kot prvo se poskušaj imeti rada in si prenehaj očitati, ker preteklosti ne moreš spremeniti. Jaz sem v preteklih dneh prebrala knjigo od Saše Einsiedler (Moja samopodoba je moja odločitev) in ti jo kot prvo toplo priporočam.
Sprejel me je človek-mene in dva otroka in mi nudil vse, kar sem si zaželela.odšla sem, ker me je “zmešal” drugi in se me hitro naveličal.
To bitje, ki me je imelo neskončno rado, životari sedaj tam nekje samo in se ubija z delom in skuša pomagati mojim otrokom in meni, čeprav še zase nima. Križa se kot žival. Mene pa vsi obsojajo, vsi, otroci, sosedje, sodelavci. Nikomur ne morem pogledati v obraz, z nikomer ne morem govoriti, z nikomer se ne maram srečati.Vsi so pričakovali, da mu bom pomagala, da mu bom hvaležna, jaz pa….
So dnevi, ko bi rada samo zaspala in pozabila na vse. In danes me hoče raztrgati od hudega.
Zvedela sem, da je bolan, da je z njim hudo. Ne morem ga obiskati po vsem hudem, kar sem mu prerekla, kar sem mu hudega naredila.
Pa me ta občutek krivde tako tepe, tako kazanuje, da mi hoče uničiti možgane. Neizrečene obtožbe ljudi in njihovi pogledi mi ne dajo miru. In ne zmorem, ne morem in ne smem narediti nič, ker so potem obtožbe še hujše.
Hej, kaj če bi prenehala trpinčiti samo sebe. Res, drug na drugega imamo velik vpliv, a zavedaj se, da je vsak kreator svojega življenja in vsakomur je dana moč, da hudo spreminja v dobro, da kljub težkim stvarem lahko zaživi boljše življenje. Spusti, nehaj se vrteti v krogu, ker nikomur ne koristi.
Poznaš zgodbico? Dva meniha sta se približevala mostu, ob katerem je stala ženska, ki ni upala preko. Eden od njiju jo je nesel na drugo stran, zahvalila se mu je in odšla svojo pot, meniha pa svojo. Med potjo drugi menih ni mogel prenehati z očitki: kako si mogel nesti žensko, pa veš kdo si-utrujal do onemoglosti. Prvi menih je nekaj časa poslušal, potem pa rekel: jaz sem na drugem bregu reke žensko odložil, ti jo pa še vedno nosiš s sabo.
Odloži in v bodoče delaj dobro.
Joj kolk ne maram takih žensk pa sem istega spola. Če te tisti tvoj lover ne bi nagnal bi bilo pa vse drugače kajne. Sedaj k nimaš kam iti ti je pa spet hudo. Žalostno je da imaš ob tem še dva otroka ki trpita, zelo trpita. Smo imeli podoben primer v našem okolišu. Še moja prijateljica je bila. Sej razumem da ti nekdo ni privlačen in pač greš z drugim. Ampak da to storiš na tako poniževalen način, obenem pa ne prtrgaš vezi s prejšnjim ko si z novim je pa sramotno. In sem jo odpikala k je hodila k men jokcat kako je egoistka boga. Upam da si še mlada, čeprov dvomim. Zrele ženske vemo do dolgoročno šteje samo tisto ko te ima nekdo iskreno rad in ne tisti trenutni metuljčki ki hitro zginejo.
Kdo pa si ti ,da bi ji sodila?Upaš ti kaj takšnega napisat?Stavim ,da imaš več grehov kot ona,sam je tolk fino nekoga še bolj poniževat .Ženska se je izpovedala ,ne cerkvi ,ljudem tu gor ,če pa ti nimaš kej bl pametnega za povedat,oz,jo potolažit,pust tipkovnico na miru.Tista tvoja prjatlca si pa najbrž ti .
Kdo pa si ti ,da bi ji sodila?Upaš ti kaj takšnega napisat?Stavim ,da imaš več grehov kot ona,sam je tolk fino nekoga še bolj poniževat .Ženska se je izpovedala ,ne cerkvi ,ljudem tu gor ,če pa ti nimaš kej bl pametnega za povedat,oz,jo potolažit,pust tipkovnico na miru.Tista tvoja prjatlca si pa najbrž ti .[/quote]
Boli, kajne? Avtorica je skorajda slika moje bivše… Ženska pač, ki se brez tehtnega premisleka preda impulzom.
…potem so posledice in te so v zelo redkih primerih le blažje, večinoma pa so težke in zadanejo predvsem otroke.
Ne sodim nikogar, ne krivim nikogar, vidim pa neodgovornost in nje posledice, zato se v večjem delu strinjam s “smešna si”.
Katera rana pravzaprav skeli?
Pravijo, da se slabih dejanj ne kesamo zaradi njih samih, ampak zaradi posledic. Ko nekomu uničimo življenje, ko človeka spravimo do roba ali celo čez, ni nobene formalne kazni. Če imaš smolo, ti sodi okolica.
Ne, ne kaznuje te narava, ampak očitno še naprej sprejemaš slabe odločitve. Res iskreno pobrskaj po sebi, priznaj si stvari (zajebala sem do konca), ne bodi tako sebična (berem samo jaz jaz jaz – kaj pa oseba, ki si ni zaslužila takšnega ravnanja s tvoje strani????), razčisti, kaj si naredila in zakaj – in če zmoreš in če še obstaja možnost, človeku pojasni, se skušaj opravičiti. Mogoče mu bo zaradi tega kaj lažje (in spet, ne naredi tega zaradi sebe, zaradi svoje bolečine ob propadli naslednji zvezi, ampak zaradi njega, ker si naredila nekaj grdega).
In v prihodnje uporabljaj glavo. Če bi bila moški, bi napisala še, ta zgornjo.
Kot bi ne bilo v moji življenski zgodbi že dovolj križevega pota, sem z jutrišnjim dnem izgubila službo. salužbo, ki sem jo rada opravljala, vestno in predano. Toda prišel je čas, oziroma priložnost mojih nadrejenih, da moje delovno mesto dajo mlajši in lepši. Mene pa na čakanje. Le kaj bom s svojimi problemi na čakanju. Izgubila bom še tisto malo samozavesti, ki mi jo je ostalo po mojih brodolomih v življenju.
Kaj naj počnem sama s sabo, ko pa sem tako zamorjena in od vseh obsojena.
In to vreščanje okrog hiše, ki ga bom morala neprestano prenašati. Tako mi gre na živce vsa ta otročad, ki se na dvorišču, ki so ga naredili za igrišče, neumno zaletava , kriči in vrešči. Prav bojim se, da bom od same togote komu vrgla vedro vode na glavo.
Pravzaprav mi je ostala le ta rubrika, da lahko s kom komuniciram in se mu izpovem. Rabim tolažilne besede.
Vse to se ti dogaj zaradi tvoje nizke samozavesti, da ne moreš reči: Ne bom te prosila odpuščanja, ker ga ne zaslužim, ker sem bila trapa, toda dovoli, da sem s tabo. Samo to mu reci. Službe pa nisi izgubila zaradi prekletstva ampak zaradi nizke samozavesti, ki si jo izgubila, ko te je eden imel za cipo za razvedrilo, čeprav si bila v zvezi z nekom, ki ga dejansko ljubiš in on najbrž dejansko še ljubi tebe. Opravičilo niso besede ampak dejanja. Ker drugače boš cunja in boš ostala na tleh.
Če pa ga ne maraš pa ga pusti pri miru. Tako.
Ko bo mrtev se mu ne boš mogla opravičiti in ostala ti bo krivda.
Samo krivda in zavržene priložnosti. Samozavesti pa očitno nimaš več, ker te skrbi kaj si o tebi misli okolica. Naj si misli kar si hoče, ket če se sama nimaš rada te tudi drugi ne bodo. Iz mene se je norčevalo še več ljudi pa sem jih pošteno spovedala in jim pokazala, da mi ni mar zanje. Toda tebi je očitno mar za tistega, ki te ima rad in zato se mu opraviči in mu, če te bo vzel nazaj stoj ob strani v dobrem in slabem. Ker jaz sem zate samo dekle s foruma in nisem tvoja prijateljic ampak nakdo, ki ti hoče dati približno dober nasvet.