Pozdravljeni!

Pri sinu smo enkrat med 4 in 7 letom opazili pojav jecljanja (ponavjanje prvega zloga). Takrat smo obiskali šolsko logopedinjo, kinam je dala nasvet, naj z njim govorimo počasi in umirjeno ter naj ga na to nikoli ne opozarjamo … in stvar je počasi kar zginila.

Žal se je pa pri sinu zatikanje (pravzaprav nekoliko drugače kot prej), ponovno začelo pojavljati pri 13 letih. To se kar zgodi, dneve in dneve govori brez najmanjših težav, potem pride dan, ko nekaterih besed ne more izustiti (in je na ta pojav zelo jezen!). “Kar zatakne se in besede ne morem izgovoriti”, pravi. Ponavadi mu rečem, naj prekine, globoko vdihne in poskusi ponovno.

Zdaj pa o tem: v ostalih forumih ste priporočali takojšen obis logopedinje. Pri sinu se mi problem ne zdi še tako pereč. Ali ne bi bil obisk logopedinje nekakšna “potrditev” njegove težave, s čemer bi jo še bolj ozavestil in se z njo identificiral? Trenutno k logopedinji ne bi rada hodila – rada bi mu pa dala kakšen nasvet, ga naučila tehnike “tako mimogrede”, da sploh ne bi opazil, da je njegova težava “resna in pomembna.”

NE razumite me narobe – ko je bila logopedinja še del rednega vrtčevskega programa in so k njej hodili otroci kar mimogrede in so se pri njej večinoma zabavali, je bila to prijetna iuzkušnja. Bojim se, kako bi na tak predlog reagiral sedaj – na začetku pubertete.

Lep pozdrav s Primorske!

Bean,

Se opravičujem za zamudo pri odgovoru.

Postavili ste zanimivo dilemo: kako se otrok zaveda svoje motnje in kako obisk pri logopedu ta njegovo zavedanje še bolj (ali pa tudi ne) ozavesti. Po mojih izkušnjah kar veliko (predšolskih) otrok sprva ne ve, zakaj hodi k logopedu in se to zavedanje (pa tudi ozaveščanje govorne motnje) razvija počasi. Vsakakor ima to zavedanje pomembno vlogo pri logopedski obravnavi. Po drugi strani pa so med otroci velike razlike, še posebej če primerjamo predšolske in šolske otroke.

Glede na to, kar ste napisali, bi sklepala, da se vaš sin jecljanja zaveda (na svoj način). Tehnike, ki jih uporabljata, vama bolj ali manj uspešno pomagajo premagati netekoč govor v danem »kriznem« trenutku – potrebno pa je preprečiti, da do teh trenutkov sploh ne pride. Pomagajo tudi tehnike sproščanja, avtogeni trening itd. Vprašanje pa je, kaj bi “tako mimogrede – da sploh ne bi opazil« opravili pri 13.letniku. Najbrž ga dolgo ne bi mogli »prenašati okoli«.

Vseeno vama priporočam obisk pri logopedu.
Mogoče se vam težava ne zdi peroča, kaj pa o tem misli vaš fant?

Lep pozdrav, Petra