…borim se že…nevem več koliko:… 15 let z bulimijo…sem poročena…na videz zgledam srečna/fejst/z dobro postavo/sposobna/talentirana/od marsikoga zaželjena/v marsikaterih ženskih očeh zbujam t.i.foušijo … a sem Nesrečna v zakonu…v privat življenju…v službi…zapadla sem še v alkohol…v bistvu vsake toliko načrtujem samomor in že od nevemkdaj živim z idejo, da bom itak mlada umrla…ne znam najti niti motivacije iz te zablode…v zakonu ne čutim več nobene ljubezni…zanemarjam prijatelje…moža…propadam…čakam le še na konec…a mi je sploh še kaj pomoči????

Pozdravljena, razumljivo, če se že dolgo boriš s seboj in s svojimi mislimi, da ne vidiš izhoda – vendar je in je tudi pomoč. Vprašanje je, če si jo želiš in si jo pripravljena sprejeti? In kaj zate pomoč je oz. bi bila-kaj ti vidiš, da bi potrebovala ob vsem tem kar si napisala?

Vse dobro,

Tatjana

Pozdravljena,

po pomoč se lahko obrneš na Svetovalnico za motnje hranjenja Muza – to sem našla na internetu:

Svetovalnica za motnje hranjenja MUZA ima svoje prostore na Kongresnem trgu 1, v pritličju desno (sobi 13 in 14).

Uradne ure imamo ob sredah in četrtkih od 13. do 14. ure. V tem času nas lahko pokličete (01 425 03 38) ali osebno pridete k nam. Kadarkoli nam lahko pišete na e-mail naslov (svetovalnica.muza @volja.net).

Ob prvem stiku se dogovorimo za termin prvega osebnega pogovora. Ta traja eno uro in je brezplačen. Če po prvem osebnem pogovoru začutite, da bi se radi vključili v naš program, se dogovorimo za še en pogovor, ki ga poimenujemo uvodni intervju. Gre za bolj podroben in poglobljen pogovor o vašem življenju. Sledi sklenitev terapevtskega dogovora in potem vključitev v kontinuiran program svetovalnice (v eno izmed skupin ali v individualno terapijo).

Tu so kontaktni podatki, ki sem jih dobila na internetu:

Društvo MUZA
Kongresni trg 1
(pritličje, soba 13/14)
1000 Ljubljana

Uradne ure: v sredo in
četrtek od 13h – 14h

Tel: 01 425 03 38
Fax: 01 426 22 71

E-mail: [email protected]

Kontakni osebi
(vodji svetovalnice):

Andreja Modrin Švab,
univ. dipl. psih.

Vesna Šolar,
univ. dipl. soc. del.

Vse dobro in veliko poguma ti želim,

M.

Živijo Lianne,

sočustvujem s tabo, tudi jaz sem to dala skozi. Pošlji kontakt, morda ti lahko pomagam.

Tudi jaz se stalno sprašujem,če imam sploh možnost MH premagati:(
Hočem na pravo pot,a mi gre bolj slabo.
Če hoče kdo tudi mene kontaktirat,se pogovarjat,izmenjat mnenja,izkušnje se zelo priporočam.
[email protected]

Živjo,

na kakšne načine si si do sedaj skušala pomagati in kaj je razlog, da meniš, da nisi na pravi poti?

lp

Tatjana

Sedaj pol leta hodim na psihoterapijo.Ne mislim da to ni prava pot,mislam pa da ne napredujem.
Čeprav ni bil to prvi razlog zaradi čegar sem pht začela obiskovati.Mogoče gre zato vse skupaj bolj počasi.Ah saj ne vem,zdi se mi kat da enostavno nisem sposobna preklopit v glavi in da raje si kar naprej škodim,čeprav me to ubija:(

Živjo,

ko se pri psihoterapiji soočamo s svojimi čustvi, preteklimi dogodki in predvsem sami s seboj, je to izredno težko. Ni enega pravila kako dolgo naj bi pri nekomu trajalo, da lahko začne delati majhne korake v smeri sprememb. Lahko razumem tvoj dvom, da nikamor ne napreduješ in da nikoli ne boš. Ko se odprejo stare rane, jih občutiš, kakor, da bi bile zadene v sedanjosti, vsa čustva te lahko preplavijo in to je sploh na začetku izredno težko. Čustva so lahko izredno močna in občutek, da tega ne boš zdržala ravno tako. Vendar je to spomin telesa na preteklost, ki nima zveze s sedanjostjo (če se ti seveda dogodki ne dogajajo tudi danes). To se dogaja zato, ker si tako dolgo držala stvari v sebi in ko jim dovoliš prihajati na dan pridejo naenkrat, kot eksplozija in jih ne moreš kontrolirati. Drži?
Vedi, da sčasoma najdeš načine kako obvladovati to eksplozijo, da te ne utrudi popolnoma. Sčasoma začutiš, da lažje dihaš, da je breme manjše in da si nekaj že predelala. Razumem pa, da se ti zdi da ne gre nikamor. Vsi ljudje si želimo, da bi bolečina izginila, da je sploh ne bi bilo, da ne bi še enkrat doživeli tistega kar smo že. Vedi, da to kar sedaj podoživljaš na psihoterapiji so tisti občutki in spomini, ki si jih morala potlačiti, da si preživela takrat, ko so se dejansko zgodili. In ker si jih tlačila, da si lahko preživela in živela takrat v okolju v katerem si in z ljudmi, ki so bili okoli tebe, drugače ni šlo. Vendar pa so to takratni občutki in nimajo zveze s sedanjostjo. So pa izredno težki in je povsem običajno, da si želiš, da bi bilo že včeraj vsega konec oz. celo pred meseci. Ne gre hitro. Nekaj kar se nam je dogajalo leta ne more izginiti čez noč.
Se pa izboljša skozi čas. Kdaj bo to – lahko boš začela delati korake naprej že čez mesec dni, lahko čez pol leta, lahko več ali manj. Pri vsakem človeku je to drugače. Ni enega pravila. Edino kar moraš vedeti sedaj je, da delaš na sebi in to je to. Ko si zaželiš, da bi šlo hitreje, si reci tako sem si želela takrat, ko se je to dogajalo, da tega nikoli ne bi bilo in skušaj dati prostor čustvom, ki te zaobjamejo takrat. Dobro bi bilo, da se o teh vprašanjih pogovarjaš z osebo h kateri hodiš – terapevtom, terapevtko. Lahko dobiš odgovor, ki ti bo pomagal zdržati skozi naslednji teden do naslednje terapije. Za začetek je že to ogromno, da greš iz dneva v dan, iz tedna v teden in se učiš ponovno dihati.
Bo pa bolje. Ko bo tvoje telo pripraljleno, ko boš ti lahko zaupala sebi, da je tveganje z novimi poskusi vredno, boš začela delati korake naprej.Čeprav jih že delaš veš. Terapija sama lahko vsakič, ko greš korak naprej, daje občutek, da greš korak nazaj. Vendar jo to tako zaradi močnih čustev s katerimi prihajaš v stik.
Vztrajaj na svoji poti in dobila boš odgovore, ki jih iščeš. Je vredno.

Vse dobro ti želim,

Tatjana