Oba poročena
Meni se ne zdi šmentana stvar. Sprašuješ se o tistem, kar se ti dogaja in kar doživljaš, če pa bi začela varat, bi samo zameglila jedro problema. Pri 60, ko tudi za varanje morda ne boš niti zanimiva, niti ne boš imela več energije, boš pa kaj? Životarila nadaljnjih 20 let ob vse bolj tečnem možu in upala, da bo umrl pred tabo, da boš vsaj zadnja leta užila v miru?
Ob teh raznoraznih temah o varanju se predvsem čudim, kako različno jemljemo seks in medsebojne odnose. Meni bi se ukradene urice zdele nekaj podobnega kot kos suhega kruha, ki bi ga odrezala samo zato, ker se mi ne ljubi skuhat kaj boljšega. In ker suhega kruha ne maram kaj preveč, bi si veliko raje kljub napadu lenobe kaj dobrega skuhala. Magari čez par ur, ko bi me lenoba minila.Skratka, mene takšen odnos, kot ga pač lahko da varanje, ne bi mogel zadovoljiti nikakor in nikoli. Če se omejim zgolj na to in pustim vsa čustva, poštenost, fair play, spoštovanje do uradnega partnerja ob strani.
So varajoči tako nezahtevni, tako strastni, tako površinski, toliko bolj flegma ali kaj?
Ko začne eden varati, bi se moral vprašati:” Kdo za vraga mi bo stal ob strani, kadar bom doživljala hude trenutke v življenju. Ko bodo otroci zboleli, morda jaz?. Kaj bo storil vroč ljubimec in kaj mož ( malo manj vroč), ki je vedno pripravljen pomagati. Ljubimec se bo izgovoril na svojo družino, na svoje težave, kaj da bi reševal tvoje probleme. Saj končno si dobra le za strasten sex, mar ne?V težavah spoznaš prijatelja oziroma ljubimca po drugi strani pa moža. Preizkusi ju!!
seveda je v življenju temeljno vprašanje “kdo mi bo stal ob strani ko bom doživljala hude trenutke v življenju? ” očitno najbolj bistveno vprašanje ko nekoga ljubimo…. kdo ti garantira, da ti bo mož, ki mu pereš umazano perilo, kuhaš, prijazno pospravljaš in z njim nabavljaš lepe rožice za okrasitev okolice doma stal ob strani, ko bo hudo? Ne me farbat…. polno se jih ob prvih resnih znakih bolezni partnerice prav strahopetno umakne na varno….in prepusti negovalkam težji del izkazovanja obljub ljubezni. Poleg tega pa po tvoje menda živimo celo življenje z nekom zato da bi nam ob hudih trenutkih stal ob stani…ne pozabimo, da smo očitno celo življenje z nekom živeli zato, da bi nam ob hudih trenutkih stal ob strani? Je to razlog za skupno življenje?… Kdo pravi, da lahko kdorkoli na kogarkoli računa? Kaj naj bi bilo garancija za to kar trdiš pri partnerju s katerim preživiš večino življenja? Ne vem zakaj si veliko ljudi predstavlja, da bi nekdo želel z ljubimcem na vsak način deliti prav vse življenjske zadeve?Dober seks nima popolonoma nič opraviti z n.pr. pokvarjenim hladilnikom…ali prihrankih na banki za varnejšo starost. In prepričana sem da velikokrat končamo ob ljudeh na katere nismo nikoli računali, zato je neumno z nekom preživeti z nekom celotno življenje samo zato, ker mislimo, da s tem sebi zagotovimo osebo, ki bo ob hudih trenutkih z nami… Možno pa je da sta mož in ljubimec osebi, ki bi obe želeli biti ob nas v hudih trenutkih. Vse je odvisno od tega v koga se zaljubimo in s kom poročimo.
Zelo lahko je. Ti v svojem prispevku pišeš tako, kot da nas ob partnerjih po pravilu ob težavah čaka neka ZANESLJIVA opora…. to je samo špekulacija… Si že slišal tisto, da ena mati poskrbi za pet otrok, da pa velikokrat pet otrok ne zna poskrbeti za taisto mater na stara leta?
Zanesljivo je samo tisto, kar sami damo ali doživimo… in če se zaljubiš tudi ko si poročen, najbrž ni tako redko. Si pač še živ, četudi poročen. Včasih se zaljubi tudi tisti v katerega se zagledaš. …. redko, a se zgodi. In včasih se zgodi, da ti je ta oseba všeč tudi duhovno in ne samo kot telesno bitje… Glede ljubljenja “kot v sanjah” pa ne vem kdaj sva se s partnerjem nazadanje tako ljubila…. Najbrž bo ene 12 let…. mislim da se je zelo težko z nekom, ki ga tako poznaš kot dele svojega telesa “ljubiti kot v sanjah”….enostavno se predobro poznata, da bi to tako delovalo… vsaj pri meni je tako…Ne rečem, da ni prijetno, a do “kot v sanjah” manjka še kar precej….je katera tukaj poročena ene 20 let in se z možem “ljubi kot v sanjah”?
Glede tega da pišeš, da bi bilo treba v OŠ in srednjih šolah imeti predmet o partnerstvu… se pa strinjam. Se pa nikakor ne strinjam, da zaljubljenost ni razlog za poroko. Ker je. In ker nikjer ne piše, da se moramo vsi poročiti z idealnim partnerjem.. Ni nujno da na njega sploh naletimo ob pravem času za poroko, ustvarjanje družine. Koliko primernih predstavnikov nasprotnega spola ste pa imeli čas spoznati v svojem samskem obdobju življenja? Ponavadi si mislimo, da je dovolj nekdo, ki ima podobne načrte za prihodnost, nekdo, ki je prijetnega videza in nekdo, ki smo mu tudi mi všeč… navadno tu paše še zaljubljenost, če je zadeva res vrhunska….mislim, da je poroka zato, da lažje speljemo vse tisto, kar od nas družba pričakuje. In ne zato, da bi bili res varni ali srečni mi, kot posamezniki.
Če se zares in nenačrtovano noro zaljubiš po dolgih letih otopelosti, občutka odtujenosti s partnerjem, je to seveda svetovna sprememba v življenju. Mislim da je škoda, da bi se nam take vrste dogodki dogajali samo v mladosti zaradi podpisa v matičnem uradu in obljub o spoštovanju, katerih se partner že zelo dolgo ne drži…. sigurno pa je da je med ljubimci tudi veliko trpljenja in obupa zaradi omejitev, ki jih taka zveza prinaša. Verjetno je čas trajanja takih zvez določen ravno s tem koliko in ali prekašata strast, vznemirjenje, vzajemna pozornost zaljubljencev na eni strani vse tisto trpljenje in obup na drugi strani zaradi omejitev in dognanj o smiselnosti take zveze…. Taka zveza navadno nima nobene prihodnosti za razliko od partnerske. No, pa tudi to ni vedno res.
Ni mi jasno zakaj pišeš o tem, da bi se človeštvo moralo nekaj naučiti o vrednotah o katerih pišeš? Saj to je smešno… Ne vem kaj bi rekla milijarda Indijcev o naših vrednotah? Kje na lestvici naših življenjskih uspehov bi se znašla za njih samoumevna dogovorjena poroka? Ali kakšen gospod iz Emiratov, ki je svojo ženo številka 5. ali 7. kupil za 40 kamel? Verjetno ga je ona prej vprašala o njegovi lestvici moralnih vrednot? Mogoče ji je začel pisati seznam, a se revež pri svojih rosnih 75. letih ni mogel prav vseh spomniti… in revica, ki seveda še ne nosi očal zaradi starosti, ker je pač stara samo 16. let je bila naravnost vzhičena? … pa sem verjetno še marsikaj spregledala…Poroka je človeški konstrukt. In na njej ni nič naravnega in posebnega čaščenja vrednega razen morda res dobre žurke za povabljene ob dogodku samem. Ustvarjena je zato, da nam je v življenju lažje. Da nam ni treba preveč razmišljati o seksu, ker naj bi ga poroka s primernim partnerjem zagotavljala doma. Da mož ne bi tako skrbelo ali ni morda dete, ki ga je rodila žena povsem podobno poštarju…. In da bi doma lahko ob nedeljah cela družina sedela ob dobrotah, ki jih je skuhala mama in se počutila skupaj res dobro, kot del nečesa res pomembnega, varnega..brez nerganja očeta ali mame ali koga drugega, ki je povabljen.
Se mi zdi da je tvoj nasvet kar pravi… zelo lepo si opisala tudi dejstva. Pri meni je nekako tako, da razmišljam, da je bolje, da čas razvodeni zadevo v neko prijateljstvo, ker za skupno prihodnost ni možnosti. Čutim da verjetno tudi bo, ker mislim, da mi ljubimec v bistvu ne bo mogel ponuditi tistega kar bom rabila in tudi dati ne bom mogla tistega kar rabi on. Poleg tega je občutek, da ne moreva skoraj nikjer ničesar skupaj početi tako beden, da bo enkrat premagal navdušenje nad sorodno dušo. Si pač ne bova mogla biti v ničemer bolj sorodna….in potem bo tudi navdušenje vzel čas….
Si pa res precizna, medinmleko.
Da, ob partnerju, ne kateremkoli, ampak tistemu, ki nas ljubi, nas čaka zanesljiva opora. To drži. Izpustila si iz stavka tole; “ki nas ljubi“. Ljubezen vsebuje tudi oporo, da. Če ni ljubezni, seveda ni opore, logično. Poleg tega tega mešaš odnos petih otrok do matere in odnos partnerja do iste osebe. Otroci ravnajo tako, kot so bili vzgojeni, tudi z vzgledom staršev. Partner pa ravna v skladu s tem, ali zares ljubi ali blefira.
Če se zaljubiš, ko si že poročen, si pač živ in krvav pod kožo … in to je po tvoje opravičilo za vse, kar lahko potem počneš? Očitno pri tebi zaljubljenost poganja celo zadevo, poganjala je tudi tvoj “zakon” par let, dokler ni izpuhtela. Potem ni poganjala ničesar več. In iščeš novo vznemirjenje v obliki varanja, ki te “dela živo“. Vse kar izjaviš, to potrjuje.
Prav. Naj ostane zate še naprej zaljubljenost vzrok in povod za poroke razne, ločitve, skoke čez plot in seks, ki traja, dokler človeka po 12 letih v detajle ne spoznaš in ugotoviš, da prijeten videz ni nikakršna osnova za zakon, niti za nič drugega. Nekam plitko mi deljuješ, medinmleko. Nekatere pojme si boš morala še razčisti sama pri sebi. V to te bo prisililo življenje in lastno spoznanje, da nimaš prav. Se ti po tem, kar izjavljaš o poroki in povodih zanjo, še vedno ne zdi čudno, da ti gre vse nekam v franže in v maloro ali se ti zdi, da je v tvojem življenju vse lepo in prav in čudovito urejeno?
Glede učenja o vrednotah pri drugih ljudstvih… Zadnjič sem gledal oddajo o Beduinih. Živijo tradicionalno in na rob civilizacije odmaknjeno življenje v puščavi. Drži tista tvoja o 40 kamelah za ceno ženske. Ženske nimajo osnovnih človečanskih pravic. Vse to ni prav, vendar, nekaj se premika v pravo smer, gledano s človekovimi očmi počasi, a se. Neka mladenska, zakrita v celoti, le oči so se videle, je dobila dovoljenje od svojega očeta, da je za televizijo podala izjavo in sicer vprašali so jo, kaj misli o družini, v kateri živi. Izjavila je, da je izredno srečna, ker ima njegov oče eno samo ženo, čeprav bi jih lahko imel več. Morda tebi to kaj pove o premiku pri vrednotah tudi tam, v puščavi?
Tvoje razmišljanje je zelo plitko in površno, dojemaš zgolj na ravni čutov, preberi svoj zadnji odstavek. Ne veš, kaj ljubezen je. Nisi je še doživela. Zadošča ti simpatija, všečnost zunanjosti, vznemirjenje, zaljubljenost, adrenalinska bomba in dober seks, a vse to pa prej ali slej mine. Ja, poroka je res zgolj žurka. Brez ljubezni poroka ne pomeni čisto nič, poglej in preveri to kar pri sama na svojem primeru. Bistveno se zgodi v dveh srcih in je očem nevidno, če je ljubezen med njima. Če je ni, se ne zgodi nič posebnega, razen žurke. Do tu je tvoj domet dojemanja.
Morda so moje želje, da bi se človeštvo na svojih napakah kaj naučilo, prevelike. Vendar se nekoč bo. Tudi ti se boš, brez skrbi. Nadaljuj s skakanjem čez plot. Kmalu ne boš imela ničesar več, kar bi lahko nazaj vkup sestavila – pravzaprav nikdar ničesar trdnega niti nisi imela. S tem mislim tvojo družino. To je prvi korak do tvojega spoznanja, kaj vrednote so. Ko se ti bo v prah sesulo vse, kar si sestavila skupaj kot “družino”, ko bo šla v prah vsa tvoja na pesku zaljubljenosti zgrajena struktura, takrat boš zelo nesrečna in ko se boš zjokala in doumela, kaj ti govorim; takrat pojdi vase in ugotovi, kje si naredila napako. Imela boš tri možnosti; ali boš našla vsaj sled ljubezni doma in izgradila vse na novo, ali boš terala dvojno življenje dokler te nekaj hudega ne strzni, ali pa boš odfrčala k drugemu, kjer te ob tako globokem razmišljanju, kot ga ti premoreš, ne čaka sreča. Do tedaj pa ne verjemi nikomur nič in zagovarjaj in teraj svoj prav v obliki skakanja čez plot – dalje.
Srečno, medinmleko.
No, kaj bi rekla, medinmleko. Strast mine,brezglava ljubezen tudi. Ostane prijateljstvo ali pa tudi ne. Ne, ko se zaljubiš nimaš nikakršnih pomislekov ali računice, pa bi bilo dobro, če bi imel toliko pameti v glavi in ne samo med nogami. Ali ti misliš, da trenutki popolne ekstaze zabrišejo zdravo pamet. Ja trenutno pravgotovo. Kaj pa, ko prideš domov in vidiš, da ti tvoj prevarani mož briše ritko tvojemu otroku, ga ujčka in crklja in nadomešča materino ljubezen medtem, ko ga ti biksaš. Oh saj vem, kakšen plaz se bo sedaj utrgal name. Da, si ga dojila, ga previjala, ko je bil čisto majčken itd. Sedaj naj to delo opravlja mož, norec, ki se ne zaveda kakšne roge nosi. Sicer pa, zakaj si tako zagrenjena. Zakaj tako mlatiš čez urejeno življenje. Ne govori mi o kalupih, prosim! Ja, še vedno zagovarjam urejen dom in brezskrbno otroštvo majhnih človečkov, ki prav gotovo čutijo varanje.Ja pravgotovo zagovarjam življenje ob strani človeka, ki mi je v pomoč in me spoštuje. Zgleda, da ga ti nimaš in žal mi je zate. Lep dan z manj žolča.
Bila tam – popolnoma enako in zdaj po 10 letih sva še vedno skupaj , presrečna, strastna in polna optimizma…Če je to TO, potem ne potrebuješ nekih nasvetov ljudi, ki ne živijo tvojega življenja. Delaj tisto kar misliš da je dobro zate….če boš pri tem srečna ali trpela, boš to občutila samo ti in ne mi, ki ti tukaj svetujemo ali “solimo ” pamet:) Torej, življenje je tvoje …
Uživaj in srečno!
Dragi marinec,
ne morem se premagati in sebe prisliti, da ti ne bi odgovorila….
1. Zelo moteče je, ker si kar precej prepričan, da imajo tisti, ki varajo po pravilu IDEALNE partnerje, ki jim stojijo ob strani, jih LJUBIJO in SPOŠTUJEJO… in vse take reči… pa to če bolje premislimo največkrat ni res
2. Vzgled matere s 5.otroki je zelo primeren, ker kaže na to, da tudi žrtvovanje matere za 5 otrok pogosto ni dovolj, da bi ji kdorkoli stal ob strani ko bo to rabila….in podobno je tudi v številnih partnerskih odnosih.
3. Nisem se nameravala opravičevati s tem, da sem napisala, da se lahko tudi poročeni zaljubijo. Menim, da je tako, ker do zaljubljenosti pride iz drugačnih razlogov. Zaljubljen biti je nekaj zelo lepega in tega ni treba zaničevati. Vesela sem, da sem jo doživela v tem kratkem življenju a nikakor ni opravičilo in tudi ni razlog za nezvestobo. Pomanjkanje spoštovanja, ljubezni, opore mojega moža pa je. Če bolje premisliš je nezvestoba na ta način veliko hujša zadeva od uradne, seksualne. Sam pišeš kaj je najpomembnejše v zakonu. In mislim, da ti vsi kar verjamemo…. in če te partner ne ljubi, spoštuje, kaj je potem to? Naj bom zato srečna z njim , ker ne skače čez plot? Jaz od tega nimam nič. Mogoče se sliši hecno a bi mi bilo povsem vseeno če bi imel 1000 ljubic, če bi bil z mano bil ljubeč, spoštljiv in pozoren…. Sicer je res, da je to najbrž v nezdružljivo a jasno ponazarja kaj se celo meni, po tvoje osebi brez prave vrednostne lestvice zdi.
4. Glede Beduinov je pa tako, da so TV oddaje ne glede na naziv “dokumentarni” največkrat rezultat scenaristove ideje kaj želi povedati… največkrat skušajo v dokumentarcih, predvsem slabih dokumentarcih, kako počasi prodira naš “pravi način življenja” v druge, neprave, divje kulture… gre za vsiljevanje kar je za moje pojme samo odraz napuha zahodne civilizacije. Če so Indijci v splošnem kar srečni ljudje in največkrat nimajo težav z dogovorjenimi porokami še ne pomeni, da nimajo prav. Če je normalno da poroka nekaj kar nima pretirane zveze z izbiro posameznika, potem je v življenju težav lahko celo manj in je kot taka celo smiselna. Premiki so pa seveda tudi v glavah puščavskih deklet, ki imajo v sodobnem času dostop do marsičesa kar se dogaja po svetu….pa te spremembe mogoče niso glasnice nečesa boljšega.
5. Ni mi všeč, da mi lepiš nalepko površne osebe, ki svoje življenje usmerja s pomočjo čustev. Ker to preprosto ni res. Če bi tako bilo, bi se ločila od moža že zdavnaj a mi je kristalno jasno, da zaljubljenost ni nujna sestavina juhice, ki ji rečemo partnerski odnos. Je pa taka juhica okusnejša zato imam pravico po njej hrepeneti. Lahko ti tudi zaupam, da je bila moja poroka dobra žurka za povabljene, za naju pa zelo srečen in pomemben dogodek….tudi na čustveni ravni. Zame je bil zunanji odraz moje osebne odločitve, da se grem s tem moškim ZARES… da bom zanj skrbela bolj kot zase, da mu bom stala ob strani, ko bo to rabil in da ne bo več pomembno kaj sem jaz, ampak kaj sva MIDVA….Občutek je bil fenomenalen. Mislim, da tudi zanj, ker je bil ves čas poroke presrečen, čeprav sva že kar zelo dolgo živela skupaj pred tem. In ni imel veliko zveze z zaljubljenostjo, vsaj pri meni ne. Imel pa je opraviti z ljubeznijo. Prepričana sem, da sem ga zelo dolgo in predano ljubila. In po 20 letih nehala. Mar to ni mogoče? Če te nekdo dolgo in vztrajno izkorišča, ne spoštuje in omalovažuje je nemogoče celo življenje živeti v prepričanju da je povsem dovolj, če ljubiš sam….Konec koncev kdo pa je tisti, ki ga ljubiš….Pisati o tem, da ne vem kaj je prava ljubezen, pri tem, da sem še kar dobra in ljubeča mati svojim otrokom je pa naravnost smešno. In to ni bila moja ocena, temveč njihova, povsem subjektivna.
6. Vzgoja otrok s skrito nezvestobo nima veliko opraviti… slabša je tista, ki jo doživljajo ob nepoštljivih pogovorih med očetom in materjo. Škoda, ki na ta način nastane pa tudi usodna za otrokovo samopodobo ali odločitve o partnerstvu v odrasli dobi. Zato prosim ne klobasaj o škodi, ki jo skrita nezvestoba prinaša otrokom. Včasih je celo koristna.Če nam ljubimec pomeni nekoga, ki mu zaupamo, se ob njem počutimo srečnejše, se to odraža tudi v odnosih z drugimi…in sigurno je srečnejša mati boljša opcija od zagrenjene cankarijanske obupanke…
Hvala ti za zanimivo izražanje osebnega mnenja, dragi marinec….Videti si oseba ki zelo hitro sodi na podlagi zelo malo informacij.
Sigurno, varanje samo krepi zakon, prav imaš. Kako ga okrepi, si oglej v raznih prispevkih na teh forumih. Če to ne bo zaleglo, bo za streznitev poskrbel razplet tvojega lastnega primera.
Če partner ni idealen, ga zato še ni treba varati. Če imaš željo to početi z drugimi, se loči in počni to po mili volji. Pokaži, da imaš jajčnike ne le za tisto.
Ostalo se mi ne zdi vredno debatirati s tabo, nima smisla in imam mnogo pametnejše zadeve za početi, kot debatirati z raznimi v svoj prav zaverovanimi čez plot skakajočimi prešuštnicami. Zaslepljena si do konca ali pokvarjena do konca ali pa tako omejena, da ne razumeš, kaj pomeni to, kar počneš, lahko izbereš eno od možnosti ali več njih. Malček se še izobražuj in preverjaj to v praksi na svoji koži, morda te kaj zbistri.
marinec gre naprej, zato, pa pa, forum in imejte se še naprej navzkrižno prisrčno radi.
http://med.over.net/forum5/read.php?95,6673031
In iz vsebine:
Kako veš, da je še upanje za zakon? Kako veš, da bo bolje, če počakaš še dodaten mesec, dva, da se ona odloči kaj želi? Kako kasneje obnoviš zaupanje? Kdaj “zahtevaš” kokretne pogovore in dejanja? Kdaj se ti zbistrijo misli, da lahko trezno sklepaš in ne dovoliš svojim čustvom, da te vodijo? Kje in kako nabereš moč, da greš še čez en dan, ker je vsak dan muka, trpljenje? Moraš res postati čustveno otopel, da te stvari ne ganejo? Kako veš, da si z upanjem, ki ga obujaš na vsak način, ki se ga še lahko spomniš, ne lažež samemu sebi v obraz? Kako naj opravljaš stvari, služba, hrana in ostalo, če nimaš volje? Kako se postaviti nazaj na noge in iti naprej (da še vedno čakaš, a normalno funkcioniraš v svetu), medtem ko čakaš na svojo ženo, da se odloči kaj bo storila z zakonom? Kako obnoviš zaupanje, tudi če se odloči za naju, da ni varala? Kako zaupati njenim besedam, da je bila zvesta, če dvomiš v to? ……Čas bo pokazal vse. Trudim se delati to, kar verjamem, biti tak kot si želim, kot sem bil preden sem se izgubil. Težko je biti ljubeč in vzpodbujajoč v tem trenutku, a se trudim. Trudim, ker v to verjamem, ker je to del mene tudi, če v tem trenutku čustva 100% ne sledijo odločitvam. Vem, da mi je bolj žal zaradi dejanj, ki jih storim kot zaradi občutka, ki sem ga imel, ko sem dejanje storil. Dejanja, ki so manj odvisna od čustev. Stabilnost, ki je potrebna v tem svetu. …Škoda, škoda, da je cena spoznanja velikokrat čas in zlomljena srca. In da, ko sem 35 spoznavam stvari, ki bi bilo super, da bi jih vedel pri 20+. Vesel sem, da spoznavam stvari, spoznavam napake in se mogoče celo nekaj naučim iz tega, saj vem, da se bom.
MARINEC.SI pravi….da je oseba resnično taka, da ti bo znala biti zvesta, da je odkrita in poštena, zaupanja vredna, da bo ostala s tabo v vseh težavah in nesrečah, ki jih lahko naplavi življenje, tudi tedaj, ko boš star in betežen, ko ne bo več koža napeta, ko boš morda bolan in boš potreboval pomoč in nego in boš morda kakal v plenice in ne v školjko, ker ne boš mogel več vstati iz postelje /to je realna opcija/…, da te bo podpirala v odločitvah, ti znala prisluhniti in svetovati in da je pripravljena iti skupaj s tabo, z roko v roki in ramo ob rami, čez vse prepreke v življenju do konca, da te je resnično vzljubila, te zares ljubi in ima rada, da te spoštuje, da te zna bodriti, opozarjati, se s tabo odkrito pogovarjati, se s tabo ljubiti kot v sanjah, se veseliti, smejati in jokati, se s tabo spreti in pobotati, da zna odpuščati, da je v tebi našla prijateljstvo, ramo za naslonit in tolažbo, ko je žalostna in roko, ki jo dvigne, ko pade ali klecne, da je našla ljubezen in vse, kar je iskala in po čemer je od nekdaj hrepenela in da ti čutiš v vsem povsem enako do nje, tedaj se odločiš ostati z njo za vedno, ji ostati zvest, vedno in povsod, v dobrem in slabem /tudi v slabem in seveda tudi tedaj, ko primiga mimo ena taka, kot si ti, oblinasta in strupeno čedna, ki jo malček razganjajo hormončki in daje pomlad, ki omamno diši in se zapeljivo ziblje v bokih in je takoj za/ in se obenem zavedaš, da bo včasih to težko in naporno, a veš, da bo tisti mogočni plamen ljubezni v tebi premagal vse te težave in ne bo nikoli presahnil, če ga boš družno z njo negoval in se trudil, da ne ugasne, tedaj je to prava – Ljubezen. Kar je manj od tega, ni Ljubezen in to morda tudi nikoli ne bo postala. Kjer je Ljubezen, ni prostora za nezvestobo in za tretjega…..
O mama mija kakšne misli, ne vem kdo mi lahko na tem svetu garantira da mi bo nekdo ki se mi trenutno zdi zaupanja vreden in ustreza tudi ostalim vrednotam, ki jih je g. marinec.si tukaj napisal…nekoč res brisal kakce? Me res zanima. Kdo?
Moj mož me ljubi na zgoraj promoviran način. Veliko daje in še več pričakuje. Ko je bilo potrebno “brisati kakce,” so rožnate kulise padle. Šele v takih situacijah se spoznamo. Ljubil me je in verjetno me še vedno. Na svoj način. Ampak njegov način ni tisto, kar je moj način. Šlo je ravno za tisto zelo pogosto omenjanje prave ljubezni, ki daje garancijo varnosti.
Sama nikoli nisem povezovala ljubezni z varnostjo. Spoštovala sem njegov pogled, ki je to varnost vključeval. Ko je najina družina “brisala kakce”, ni sodeloval. Smilil se je sam sebi, ker je zaradi bolezni izgubljal varnost, ki jo je gradil na mojih plečih – investiral je ljubezen. Pričakoval in še pričakuje “brisanje kakcev”. Kar se mene tiče mu to tudi pripada. Definitivno mu bom stala ob strani – v dobrem in slabem. Zato, ker ga spoštujem, cenim, zaupam, rada sem z njim, trudi se graditi soliden odnos… Ljubim ga ne več, oziroma ga morda sploh nikoli nisem. Vsaj ne na način, ki ga je pričakoval on. To sva takrat razčistila in ostala skupaj. Vendar mu ne morem mu dati tistega, kar nimam.
Ljubimec je drugačen. V naših letih ne morem govoriti o projekcijah zaljubljencev. Uživava skupaj. Z metulji in prvinskim nagonom. Brez razmišljanj o prihodnosti. Brez pričakovanj. Absurdno je, da sva ravno skozi ta odnos vedno bliže drug drugemu. Njegovo mnenje, ostaja mnenje. Lahko ga upoštevam, lahko ga tudi ne. Isto velja za moja izrečena njemu. Postajava MIDVA brez, da bi si to želela. Brez, da bi to potrebovala. Definitivno bom tudi njemu stala ob strani – v dobrem in slabem. Zato, ker ga ljubim in ker si upam.
Kdo bo meni “brisal kakce” ? Z visoko verjetnostjo tisti kot vam. Plačan profesionalec v kaki bolnišnici ali domu upokojencev. Kdaj ste posedeli ob umirajočem sorodniku ? Ga držali za roko, ko je odhajal za vedno ? Morda vas je ljubil in od vas pričakoval varnost in toplino ! Vi ste ga prepustili mojim sodelavcem – zaradi strahu, pomanjkanja časa………
Po 20 letih delovne dobe se je moj pogled na pričakovanje varnosti močno spremenil.
Jaz bom toplino črpala iz spominov na ure z ljubimcem, varnost pa dajala možu, ker jo potrebuje bolj kot jaz.
Marinec, tisti k… je čisto v redu. Svoboda jemati resno prvinski nagon ima svojo ceno. Globine ali plitvine najinih različnih praktičnih in teoretskih znanj so mi tako simpatične, da bi kar klepetala. Kalimero in marinec imata več skupnih točk; potrebujeta varnost, potrebujeta liderja, rada se smilita sama sebi, dosti data na zunanjost…