O stigmi

Kako se (če se sploh lahko) ŽRTEV STIGMATIZACIJE tej postavi po robu?

O stigmi in predsodkih sem veliko brala, a nikjer nisem zasledila, kako naj bi se tarča kakršnihkoli predsodkov drugih ubranila (kaj lahko naredi zase, kako vzpostaviti distanco, kako ne ponotranjiti od zunaj pripisanega …) … še posebno t.i. efekta URESNIČENE PREROKBE (npr.: ta je zmešan, pa se človek, ki je s tem adresiran, točno tako, namreč “zmešano” tudi začne obnašati!), ali pa so pač njegova dejanja vedno tako ocenjena, čeprav je očitno, da je to neupravičeno.

Že v naprej hvala za odgovor!

Spoštovani!

Zanima vas kako se postaviti stigmi po robu in kako je ne vzeti za svoje, je ne ponotranjiti:
Pri tem lahko črpamo moč za “upor” le iz sebe, kar pomeni, da je pomembno le to kako se sami vidimo, doživljamo, kako se sprejemamo, se cenimo, se imamo radi take kot smo, smo sprejeli vse svoje pomanjkljivosti…
Ljudje stigmatiziramo tisto, česar ne poznamo, česar se bojimo, nekaj kar nam je tuje, je drugačno od vsakdanjega, od povprečja. Nekaj kar je drugačno, od nas navadno zahteva več človečnosti! Stigmatiziramo tudi zato, ker ponavadi izhajamo iz stereotipov in ne se ne poglabljamo kaj določena bolezen, hiba res pomeni, ne spuščamo se tako daleč, da bi spoznali človeka kot osebo, da bi ugotavljali kakšna so njegova čustva, želje, potrebe… Iz tega lahko že razberete, da nekdo, ki ga vse to o vas niti ne zanima, ni vreden, da se vi obremenjujete z njegovim OZKIM načinom razmišljanja – tudi on se ne s tem kaj je za vas pomembno. Zavedajte se, da je za nekoga, ki v nekem trenutku nekoga stigmitazira, zadeva navadno takrat tudi zakključena, vi pa to nosite s seboj še dolgo časa in počasi začnete to jemati za svoje.
Vi niste bolezen, ste oseba, ki ima določene težave in omejitve (kdo jih pa nima!), ki so morda bolj očitne kot nekatere druge, pomembno je, da vi začnete pri sebi podirati mite in stereotipe, šele potem jih boste lahko tudi v svoji okolici. Naj vam povem primer: nekateri naši člani so se že nekajkrat pojavili na TV ali v časopisu in takrat nam ljudje dostikrat rečejo: “Pa saj ta je čisto OK!” Seveda je OK, toda vsi so izhajali iz stereotipa o uporabnikih psihiatrije, ki imajo še vedno negativen prizvok (ŽAL!). Toda predvsem na vas je, da ta mit razbijete.
Torej: najprej moramo pri sebi razčistiti KDO SEM, KAJ SEM, KAJ ZNAM IN ZMOREM POLEG BOLEZNI, “HIBE”… (vsi imamo določene pomanjkljivosti, najprej moramo sami videti pri sebi pozitivne stvari, talente, šele potem jih bodo tudi drugi).
Vedite, da ljudje okoli nas, z nami delajo tako kot jim dovolimo (zelo preprost stavek, toda zelo resničen).
Glede neupravičene ocene nekih dejanj – kot sem že poudarila, pomembno je kako mi reagiramo, kako se znamo postaviti zase (na primeren način), je pa seveda to lažje reči kot pa storiti, še težje pa je s tem živeti vsak dan.
Vendar pa menim, da se da marsikaj storiti, toda začeti je potrebno pri sebi.
Za konec pa še nekaj besed, ki vam lahko pomagajo pri vsakdanjem premagovanju težav, najbolje pa je, da si sestavite svoje pozitivne misli, ki vam bodo lepšale dan. “SPREJEMAM SE, CENIM SE, IMAM SE RADA TAKA KOT SEM! TEGA MI NE MORE NIHČE PREPREČITI ALI ODVZETI!”

Upam, da vam bo vse to pomagalo pri premagovanju težav, ki vam jih povzroča okolica. Ne pustite se jim – prizadenejo vas le toliko kot si dovolite!

Špela, Šent