Petra111, v afektu zaljubljenosti ne moremo govoriti o “slabiču” ali “karakterju”. V tem stanju se soočamo s tisočerimi neobvladljivimi občutki, ki močno preglasijo razum. Morda je nekomu s fotelja, ki bere forum, lahko se trkati po prsih in si govoriti, da je karakter, ko pa bi se ga dotaknil kaos zaljubljenosti, bi se ravno tako prelevil v slabiča. Zato se ne zaničuj!

Rada pa bi postavila vprašanje vsem poročenim, ki so vstopili na vrtiljak avanture. Berem vas tu, poslušam znanke in prijateljice in prav vse pravijo, da bi po nekem času rade VEČ. Čeprav tudi sama poznam ta nori ringelšpil, pa moram priznati, da sama VEČ nikoli nisem pričakovala. Tisto VEČ nikoli ne bi bila samo dva, temveč bi na ramenih nosila breme pogorišča dveh družin.

Kaj je tisto VEČ? Kako se vam zdi to izvedljivo? Je to neka fikcija, ki si jo rišete kot sanje v dvoje, o popolnem skupnem življenju…
Kaj pa vaše družine, vaš mož, ki bi vam s svojo prizadetostjo ob razkrtju razmerja zanesljivo zagrenil fiktivno sliko iluzije božanske ljubezni. In otroci, ki bi bili boleče razdvojeni med staršema. Bi vam vse to še vedno omogočalo tisto VEČ?
Zgolj sprašujem, rada bi razumela. Trenutno razumem prijateljico, ki ima doma res “štalo”, tistih, ki imajo zadovoljujoče zakone, pa ne povsem.

Kak odgovor na Tessina vprašanja bi tudi jaz rada slišala.

Če te od varanje ne odvrne misel na partnerja, kako bi ga to sesulo, kaj pa vse druge posledice? Ločitev je hud tektonski premik, po katerem je treba na novo narisati zemljevid. V varanje nista vpletena samo zaljubljenca, temveč hočeš nočeš tudi njuna partnerja in žal tudi otroci.

Tessa,

jaz nikoli ne razmišljam, da bi zapustila moža, da bi razbila družino, dve družini. To mi je popolnoma nepredstavljivo – predvsem z vidika, kako bi prizadela moža in otroke. Ker najin zakon ni slab, tudi ljubezen je še prisotna.
Po drugi strani, pa – kaj pričakujem od ljubimca – nikakor ne njega celega, te potrebe nimam. Pričakujem pa nekaj pristnega, lepega, zadovoljujočega. In predvsem tisto, kar pri možu pogrešam (to pač sama vem, kaj je, ni potrebe, da tule razlagam).

Sicer pa ne verjamem v idealno oz. romantično ljubezen. Tako da nimam iluzij, da bi lahko od kateregakoli moškega dobila vse tisto, kar jaz želim. Mi je tudi jasno, da tudi ljubimec ne bi bil kos tej nalogi.

Se pa popolnoma strinjam s tabo, ko pišeš o zaljubljenosti. V takem stanju ne moreš delovati racionalno, ker čustva zameglijo ves razum.

Naj še jaz skušam odgovoriti. Mogoče kar konkretno, kaj je tisto VEČ pri meni. Sem se zamislila in v bistvu je tisto več točno to kar mi manjka pri možu in ljubimcu. V mojem primeru več topline, crkljanja, pozornosti, predvsem pa pogovora, razumevanja….
Tudi jaz ne razmišljam, da bi zapustila moža, čeprav moram reči, da predvsem zaradi otrok in nikoli nisem niti pričakovala ali si želela nekega skupnega življenja z ljubimcem (čeprav ne morem čisto zagotovo rečt, da nekje v podzavesti….). Tudi jaz ne verjamem v neko popolno, idealno razmerje. V glavi si ne delam nekih iluzij, sem prej realist (realistični optimist ? :))).

Zakaj torej vztrajam? Najbrž mi je lažje si domišljati, da bi z manjšimi “napredki ali spremembami” v obstoječi aferi dobila malo več tega kar rabim, torej nekje še vedno upam, da se bo zgodil čudež, kot pa pogledati resnici v oči in se spopasti s težavami na bolj konstruktiven način. Vem,da bi se morala lotiti reševanja problemov v zakonu, ampak nekako ne vidim načina (ali ga nočem videti?).

Tessa, se ti pa zahvaljujem za odgovore in vprašanja, ki me vzpodbujajo pri razmišljanju in v bistvu spoznavanju same sebe ter svojih želja in potreb.

Po tvojem nicku in vprašanjih sodim da se uvrščaš med tiste, ki so doživeli bolečo prevaro.

Rada bi povedala, da se človek o prevari običajno ne “odloča”, bodisi zdrsne vanjo ali pa obstane pred breznom neuresničene strasti. Že kar nekaj postov je o tem, kako kaotične so tedaj misli, čustva, da o racionalnem pristopu tedaj sploh ni smiselno razglabljati. Zaljubljenost in poželenje sta dva faktorja, ki sta močnejša od razuma, žal. Pogosto se človek v takem stanju ustraši svojih občutkov, predvsem pa je zmeden. Zelo malo je takih, ki načrtujejo varanje ali pa je to le način, kako ubežati iz mrtvega zakona. Prevara se običajno zgodi, ironično, pa vendarle, pogosto tudi proti lastnim načelom. Zato je bolj kot vsakega moralnega obsojanja vredna orazmišljanja o tem ZAKAJ varamo?
Še eno dejstvo bi rada navedla. Zelo zelo malo je tistih, ki se varanju odpovedo zaradi spoštovanja svojega partnerja, morda zgolj zaradi strahu pred razkitjem.

Po tvojem nicku in vprašanjih sodim da se uvrščaš med tiste, ki so doživeli bolečo prevaro.

Rada bi povedala, da se človek o prevari običajno ne “odloča”, bodisi zdrsne vanjo ali pa obstane pred breznom neuresničene strasti. Že kar nekaj postov je o tem, kako kaotične so tedaj misli, čustva, da o racionalnem pristopu tedaj sploh ni smiselno razglabljati. Zaljubljenost in poželenje sta dva faktorja, ki sta močnejša od razuma, žal. Pogosto se človek v takem stanju ustraši svojih občutkov, predvsem pa je zmeden. Zelo malo je takih, ki načrtujejo varanje ali pa je to le način, kako ubežati iz mrtvega zakona. Prevara se običajno zgodi, ironično, pa vendarle, pogosto tudi proti lastnim načelom. Zato je bolj kot vsakega moralnega obsojanja vredna orazmišljanja o tem ZAKAJ varamo?
Še eno dejstvo bi rada navedla. Zelo zelo malo je tistih, ki se varanju odpovedo zaradi spoštovanja svojega partnerja, morda zgolj zaradi strahu pred razkitjem.[/quote]

Tessa tvoje navedbe drže le za DEL in še to le DELČEK ŽENSKE POPULACIJE.
In ne strinjam se niti s tem, da je malo takšnih ki se odpove varanju zaradi spoštovanja partnerja – odpovemo se iz različnih razlogov, TUDI spoštovanja partnerja – in sebe. Pa zaradi obvarovanja samega sebe pred dizasterji. Pa zaradi tega KER NIMAMO časa ali polno drugih hobijev, interesov in ker npr. spoštujemo druge ženske in še in še. Tudi jaz lahko govorim samo za razloge, ampak to MOJE. Ne pa za vse. Bilo bi prav da to počneš tudi ti.
Sploh si opisala svoja stališča iz pogostega ŽENSKEGA vidika, niti malo pa ne iz moškega. Moški so pri varanju drugačni.
Varanje lahko v končni fazi zadovoljuje le moške. In ne moške, ki imajo globoka čustva. Ti z globokimi čustvmi ne varajo.

iz lastnih izkušenj bi rada tole povedala ženskam, mi kljub zadovoljujočemu zakonu, kot pravi tessa, varate. vsako leto, mesec, teden, dan, ko podaljšujete varanje vam bo ob koncu (ki je neizbežen) obračalo želodec. dalj bo afera trajala, bolj slabo vam bo in dalj časa. več bo prostorov, kjer se skrivate z ljubimci, bolj vam bo hudo, ko se boste same ali z družino vozile mimo. sama se še leta po aferi (za katero mož ne ve!) bojujem z lastnim občutkom ogabnosti, vsakič, ko se spomnim (ali me karkoli spomni) na to. ne glede na to, kolio preberem o tem, bi rada samo razumela zakaj. moja lastna opravičila, da zato, ker mi je nekaj manjkalo, NE POMAGAJO! slaba vest tolče do onemoglosti. včasih imam občutek, da bi si najraje kakšen metek pognala v glavo ali vsaj z glavo zatolkla ob zid. vem, rekli boste, da pretiravam, ampak boste videle same. v vsem sem hvaležna lastni pameti samo za to, da sem hitro zaključila in je trajalo slabe tri mesece in da se je dogajalo le na dveh mestih, ki se jih izognem, če le lahko.

Še dam jaz svojih 5 centov. Ljudje smo pač nagnjeni k hitri potešitvi, pa naj bo to ljubimec/ka, tortica ali pa štamperl. Vsem nam je jasno, da kratkoročno je to dobro za nas, dolgoročno pa ne. Zato bodite pametni, in naj bo ljubimec samo to, kar je, afera. Afera pa že po definiciji ne more trajati. Ko ugotovimo, da nam neka stvar, ki jo redno ponavljamo, škodi, se temu reče zasvojenost.

Po tvojem nicku in vprašanjih sodim da se uvrščaš med tiste, ki so doživeli bolečo prevaro.

Rada bi povedala, da se človek o prevari običajno ne “odloča”, bodisi zdrsne vanjo ali pa obstane pred breznom neuresničene strasti. Že kar nekaj postov je o tem, kako kaotične so tedaj misli, čustva, da o racionalnem pristopu tedaj sploh ni smiselno razglabljati. Zaljubljenost in poželenje sta dva faktorja, ki sta močnejša od razuma, žal. Pogosto se človek v takem stanju ustraši svojih občutkov, predvsem pa je zmeden. Zelo malo je takih, ki načrtujejo varanje ali pa je to le način, kako ubežati iz mrtvega zakona. Prevara se običajno zgodi, ironično, pa vendarle, pogosto tudi proti lastnim načelom. Zato je bolj kot vsakega moralnega obsojanja vredna orazmišljanja o tem ZAKAJ varamo?
Še eno dejstvo bi rada navedla. Zelo zelo malo je tistih, ki se varanju odpovedo zaradi spoštovanja svojega partnerja, morda zgolj zaradi strahu pred razkitjem.[/quote]

Tessa tvoje navedbe drže le za DEL in še to le DELČEK ŽENSKE POPULACIJE.
In ne strinjam se niti s tem, da je malo takšnih ki se odpove varanju zaradi spoštovanja partnerja – odpovemo se iz različnih razlogov, TUDI spoštovanja partnerja – in sebe. Pa zaradi obvarovanja samega sebe pred dizasterji. Pa zaradi tega KER NIMAMO časa ali polno drugih hobijev, interesov in ker npr. spoštujemo druge ženske in še in še. Tudi jaz lahko govorim samo za razloge, ampak to MOJE. Ne pa za vse. Bilo bi prav da to počneš tudi ti.
Sploh si opisala svoja stališča iz pogostega ŽENSKEGA vidika, niti malo pa ne iz moškega. Moški so pri varanju drugačni.
Varanje lahko v končni fazi zadovoljuje le moške. In ne moške, ki imajo globoka čustva. Ti z globokimi čustvmi ne varajo.[/quote]

[hr]

Jaz pa se popolnoma strinjam s Tesso. Bolj resnično ne bi mogla napisati. Pa sploh ne drži, da velja samo za ženske.

Ne vem, kako mnenje imate nekatere o moških, ampak kar jih jaz poznam, niso nič manj ne-moralni, nič manj ne-zvesti in nič manj čustveni in ranljivi od žensk.

Pri meni in ljubimcu je bilo tako, da sva se pač zaljubila, oba – kar nekaj časa je bilo vse samo platonsko. Potem pa je prišlo še do fizičnega varanja. Pobudnica za slednje pa sem bila jaz. Ker preprosto nisem več zdržala, da ga ne bi poljubila, objela in se ljubila z njim.

[hr]

Predana, to so pač tvoja občutja, tvoja slaba vest. Ne moreš posploševati. Ti pač več kot očitno nisi tip človeka, ki je “sposoben” varati.

Kot sem že nekje zgoraj napisala, jez sem že pred samo fizično prevaro opravila s svojo slabo vestjo in se z njo pomirila. Res je, da me na trenutke malo stisne, ampak nikakor pa me ne grize, kje šele ubija. Ker vem, zakaj varam. Ne iščem izgovorov in opravičil za svoje početje, imam pa razlago, ki meni zadostuje.

Tvoj problem je ta, da – kot sama praviš – ne veš, zakaj si varala. Če bi vedela, bi si verjetno tudi lažje oprostila in živela s tem “grehom”.

Po tvojem nicku in vprašanjih sodim da se uvrščaš med tiste, ki so doživeli bolečo prevaro.

Rada bi povedala, da se človek o prevari običajno ne “odloča”, bodisi zdrsne vanjo ali pa obstane pred breznom neuresničene strasti. Že kar nekaj postov je o tem, kako kaotične so tedaj misli, čustva, da o racionalnem pristopu tedaj sploh ni smiselno razglabljati. Zaljubljenost in poželenje sta dva faktorja, ki sta močnejša od razuma, žal. Pogosto se človek v takem stanju ustraši svojih občutkov, predvsem pa je zmeden. Zelo malo je takih, ki načrtujejo varanje ali pa je to le način, kako ubežati iz mrtvega zakona. Prevara se običajno zgodi, ironično, pa vendarle, pogosto tudi proti lastnim načelom. Zato je bolj kot vsakega moralnega obsojanja vredna orazmišljanja o tem ZAKAJ varamo?
Še eno dejstvo bi rada navedla. Zelo zelo malo je tistih, ki se varanju odpovedo zaradi spoštovanja svojega partnerja, morda zgolj zaradi strahu pred razkitjem.[/quote]

Tessa tvoje navedbe drže le za DEL in še to le DELČEK ŽENSKE POPULACIJE.
In ne strinjam se niti s tem, da je malo takšnih ki se odpove varanju zaradi spoštovanja partnerja – odpovemo se iz različnih razlogov, TUDI spoštovanja partnerja – in sebe. Pa zaradi obvarovanja samega sebe pred dizasterji. Pa zaradi tega KER NIMAMO časa ali polno drugih hobijev, interesov in ker npr. spoštujemo druge ženske in še in še. Tudi jaz lahko govorim samo za razloge, ampak to MOJE. Ne pa za vse. Bilo bi prav da to počneš tudi ti.
Sploh si opisala svoja stališča iz pogostega ŽENSKEGA vidika, niti malo pa ne iz moškega. Moški so pri varanju drugačni.
Varanje lahko v končni fazi zadovoljuje le moške. In ne moške, ki imajo globoka čustva. Ti z globokimi čustvmi ne varajo.[/quote]

Se strinjam, da sem zajela le delček populacije, ki ne zagotavlja statističnega vzorca, to bi znala vedeti le Veronika, ki pa je žal odšla s foruma.
Pišem na osnovi svoje izkušnje in kar številnih pogovorov z varajočimi, tako ženskami kot moškimi.
O tem, kako je zdrsniti v prevaro ali obstati na njenem robu, bi lahko iskreno povedali le tisti, ki imajo to izkušnjo. Tu načela “kaj takega nikoli ne bi storila zavoljo spoštovanja partnerja” ne vzdržijo. Samo tisti z izkušnjo vedo, kako težko se je v danem trenutku temu odreči oz. kako kaotično je, ko si enkrat tam in kako se počutiš, ko povoziš svoja načela. Poznajo pa občutek, kako čustva in libido nadvladata razumu. Tako ženske kot moški! Beseda je o tistih, ki so leta, desetletja bili predani in zvesti partnerji svoji družini, ženi, možu.
Seveda pa tako moški kot tudi nekatere ženske vzamejo avanturo kot šport, brez globine, brez vsebine. A teh ne poznam. Predvidevam, da imajo ti ljudje tudi sicer težavo vzpostaviti kak globji, pristnejši odnos v partnerstvu.

Sicer pa bi bilo zanimivo slišati tiste z lastnimi izkušnjami.