o rejnik dob’r dan, o rejenec dob’r dan
Izrazoslovje soustvarja klimo na določenem področju.
Otrok v nadomestni družini pride domov in reče krušnemu očetu
“o rejnik dob’r dan”! Ali vam je to všeč?
Če krušnega očeta kliče otrok oče ipd. potem ne ustreza dejanskemu stanju in zamere očeta ter napetosti so predprogramirane.
Skoraj vse reši univerzalni vzorec:
da, ko v družinskih odnosih nastane gneča, osebi “očetu” damo ali dodamo ime.
________________________________
Sicer se dogaja, da sinovi svojo mamo kličejo “stara mama” pa se jim to zdi povsem normalno.
Mojega očeta smo klicali:
ko smo bili majhni: ati
ko smo odraščali: ati ali ata
ko so se nam rodili otroci: ata Tone
Vsi smo vedno vedeli za koga gre in ni bilo zamer.
Meni ni všeč, da bi otrok prihajal domov 18 ali 26 let in bi mi vsak dan rekel “o rejnik dober dan”…
Če pa bi mi tako izrekal le krajše obdobje…bi pa imela raje, da bi me poklical po imenu ali bi mi rekel teta…mama pa le, če bi bilo zagotovljeno dolgotrajno rejništvo ..a rejništvo je začasen ukrep…zdaj že vsi vemo zakaj..
Najvažnejše pa je, da si noben otrok ne zasluži, da bi 18 let ali 26 let prihajal “domov” in pozdravljal rejnika – izvajalca rejniške dejavnosti – javne službe – institucionalnega varstva – ki mu ni nič drugega kot slabo plačani obligacijski pogodbenik…vse drugo je nepreverljivo/ lahko je zgolj leporečenje in naivno – nepreverljivo pričakovanje.
Ta pogodbenik se je zatekel v rejništvo običajno zato, ker ne more imeti lastnih otrok, ker bi rad bil dobrodelnež, ker nima (vsaj v polovici primerov rejništva) nobenega poklica ali drugih pogojev, da bi mogel opravljati kakršnokoli delo (zaslužiti)….pa je tako dobil plačano priložnost, da vzgaja in varuje tujega otroka. A ne pozabimo, vzgajati in varovati sme zgolj rejenca – le za rejenca ima dovoljenje – ne pa za kakršnokoli drugo obliko vzgoje ali varstva…
Če otrok že ni mogel nazaj k staršem, ali pa v posvojitev, bi mu naj dali res neko družino, v kateri bi vedel, da bo lahko živel na principu stalnosti in varnosti (ne začasnosti in kratkotrajnosti – čemur je namenjeno današnje rejništvo), kjer ga ne bodo hkrati “vzgajali” in o njem odločali starši, rejniki, socialni delavci, individualne projektne skupine…in še kdaj kdo… on pa, ko ugotovi, kako to gre, se more naučiti le manipulativnosti! Ker se vsi, ki odločajo in ga vzgajajo, le redko v resnici o čem sporazumejo…
Ne samo informacij – tudi izkušenj!
Družine (nekatere) že naredijo, a sistem je naredil vse, da to ni mogoče! Tako je nastavljen, da se tega prav zares ni mogoče iti – formalno…neformalno pa – od primera do primera…in tega pač ni mogoče posploševati…jaz pa opozarjam na sistem, ki omogoča in spodbuja slabe primere..
Saj “poseben” izraz sploh ni potreben..
kot ga ni za otroka, ki je v bolnišnici, vrtcu, zavodu, domski skupnosti, kriznem centru.. ob upoštevanju dejstva, da družina ne more biti “izvajalec” – je lahko le posameznik in ni prav nikakršnih pravno veljavnih določil, ki bi iz rejenca in rejnika delala družino…specifika sedanjega rejništva je ravno v tem, da se biološka družina ohranja in vzdržuje.
Se mi zdi, da poseben izraz takšnega otroka še bolj stigmatizira in marginalizira…in tudi rejnika..
Izraza rejenec in rejnik sta pač še ostanek iz davne preteklosti, ko je rejenec bil “revež” za katerega so poskrbeli “dobri in plemeniti ljudje” (ne država – no tudi v preteklosti je država že minimalno plačevala rejo otrok) in je pač malo (ali veliko) “oddelal” to svojo oskrbo.
Kako se vam zdi, je mogoče, da bi bilo še danes tako?
Ko bodo stvari postavljene na svoje mesto, ko bomo o vsem v rejništvu mogli brez zadržkov govoriti in ko bo urejena tudi pravno formalna in finančna plat rejništva, bodo ti omalovažujoči izrazi sami od sebe uplahnili in izginili…ne bo se več govorilo o družini,dejavnosti družine, nadomestni družini, dobroti in plemenitosti, ubogih otrocih, socialnih podporah, nemogočih in izgubljenih starših, neprestanih leta in leta trajajočih istih težavah,…
Le (upajmo) živeli bomo več dobrega ker bodo pomembni čisti, jasni, urejeni in dobri odnosi.To pa za izvajalce pomeni tudi strokovnost in profesionalnost, ki se ne nahaja v vsakem polnoletnem Slovencu.
Tako kot je bilo že napisano zgoraj. Vsak v družini si uredi nazive po svoji presoji in glede na situacijo.
Tudi vsak starš ni dober starš, pa mu otroci še vedno rečejo ata ali mama.
Zakaj ne more biti rejnik ata ali ata Lojze ali stric ali dedek ali samo po imenu.
Družino imeti je dar, ki ni dan vsakemu, dobro družino ali pa nadomestno pa še manj.
Tista ki pa ti nudi vsaj občutek varnosti, ljubezni ali te uči po nekih standardih in učbenikih, pa mislim da je vsaka ki je zdrava, pa čeprav je to rejniška.
In ne ni res – nikjer v zakonih ki sem jih čital, se ne govori o kratkotrajnem ali dolgotrajnem rejništvu, ga. Bida dajte si malo prebrati zakone saj jih moram jaz vsak dan predelovati, nekatere zaradi službe druge zaradi radovednosti pa tega nisem zasledil.
In bil sem na vašem forumu -groza.
Totalno negativno in kritiziranje vseh in vsakogar.
?????????????????????????????
Draga ga. Bida delam v pravni službi na veliki firmi – res je to gospodarsko pravo, sem pa posvojitelj in ker grem počasi v penzijon sem tudi našel čas za listanje po revijah, internetu, ki ga moram glede na modernizacijo obvladovati… Na vaš forum sem šel, ker sem večkrat zasledil da ga oglašujete in pozivate ljudi naj se zglasijo na vašem forumu. Sem ga pogledal in bral in se zamislil.Povsod na vašem forumu je izražena tako močna nestrpnost in nestrinjanje z nekaterimi, da sem bil resnično zgrožen.
Kot posvojitelj sem se srečeval z različnimi ljudmi tudi v sociali. Ponudili so mi tudi možnost otroka kot rejništvo, druga alternativa če ne bi posvojila z ženo otroka. Takrat še ni bilo možnosti posvojitev iz tujine tako kot je to danes. Vendar ker nikoli ne bo možnosti da bi imela svojega sva ga rajši posvojila in vedeti morate da se že zaradi tega ogromno zanimam za takšne in drugačne zadeve o posvojiteljstvu in tudi o rejništvu.Sem pa vseeno ponosen da sem posvojitelj saj mi je zdravje onemogočilo biti starš.
Sicer pa je ta forum namenjen za razlage in nudenje pomoči z nasveti ljudi ki so podobno doživeli ne pa razlaganje in tolmačenje nečesa kar nihče ne rabi vedeti ali ga zanimati. Da pa vas bom malo potolažil, sem vam odgovoril tudi na vaše pismo, kar pa je bilo seveda prvo in zadnje.
Motiti se je človeško – in tudi odpuščati! Da bodo razumeli tudi tisti ki ne obvladajo latinsko kot ste pisali v drugi temi. Naj vsi razumejo in bodo razumljeni.
Zgoraj ste napisali, da si vsaka družina po svoje kroji imena. To drži znotraj družine in ne za druge. Nekoga prisilit, kako mi naj reče in kako mi ne sme rečti, žal ne gre. Že res mogoče, da ste imeli prijetno izkušnjo pri posvojitvi in ste dočakali srečen konec in vam je otrok hvaležen, vendar pa je rejništvo nekaj povsem drugega. Problem je pa v tem, ker se kot rejnik ne znamo in ne smemo in ne moremo obnašati in zahtevati in delati kot starš. Po določenem času in življenju z rejništvom, sem tudi sama to spoznala, zato vam iz prvee roke lahko povem, kaj čutim. Sem mama in rejnica in povem vam, da ni isto.
Seveda, saj razumem. Vendar tu mislim, da se upošteva otroka, ne vas kot rejnico. Bi vašemu otroku – rejencu rekli ne smeš mi reči mama ali ata?
Ali je to kaj narobe če si otrok želi tako klicati?
Razumem pa tudi, da ste verjetno v precepu, mogoče zaradi svojih otrok ali pa bioloških staršev.
Ravno to sem želel povedati, saj naju najih Miha tudi ni takoj začel klicati mama in ata, marveč čez nekaj mesecev naju je vprašal, če lahko tako reče.
Moje osebno mnenje pa je, da so nazivi včasih precenjeni,posebej takrat ko si ga nekdo ne zasluži.
Točno tako. In povem vam, da je otrok v stiski. In je zmeden. Po petih letih enostavno ne ve, kako bi mi lahko rekel. Potem se pa sprašujem, ali sem slaba rejnica? Moji otroci žal nimajo teh težav. Rejenec ima mamo. In jo ima rad. In mu je ne branim. In ugotavljam, da otrok ugotavlja, da nič več v tem šmornu ne razume. In prihajam do zaključka, da je jezen name, ker enostavno ne ve, zakaj nam je bil dan. (Nihče mu ni razložil, videti sploh ni slaba in neodgovorna, stanovanje in finace ima – kot je videti urejene, sama je nisem še videla vizualno eurejen,…) Neko čustvo pa se otroku vendarle poraja po vseh teh letih do mene. In verjamem, da je zelo zmeden. Nekateri sorodniki so želeli, da me kliče mama Darja, sama sem mu dala na izbiro, da me pokliče, kot sam želi, pa ne more. Po petih letih, pa mi verjemite, je že neugodno, ko te celo pristojni že gnjavijo, kako pa vam reče, še vedno nič?