o dečku na belem oblaku
Zadnjič mi je v knjižnici čisto slučajno prišla v roke tale slikanica. Kot bi mi jo nevidna roka potisnila pod nos , češ, da je to tisto, kar rabim… Mogoče bi prav prišla še kateri…
Vsebina na kratko:
Živel je deček, ki je bil zelo bolan. Nekega dne ga je vzel vase oblak in od takrat naprej je plaval na oblaku po nebu. Bil je srečen, kot še nikoli. Vse je videl – ves svet. Lahko se je dotaknil mavrice. Iz oblakove vate je delal snežinke in jih metal navzdol. Pomagal je otrokom, ki so bili v stiski.
Nekega dne pa je prišla k njemu modra ptica in mu povedala, da njegova mama joka za njim. Ni vedel, kaj naj stori, pa mu je predlagala, naj ji napiše pismo. In ji ga je:
“Veš, mami, srečen sem. Lepo mi je. Na oblaku jadram in gledam dol ljudi. Ne joči za mano. Prosim, rodi mi bratca. Ves čas bom pazil nanj in ponoči, ko bo spal, mu bom šepetal lepe želje. Res, mami, srečen sem. Lep pozdrav, tvoj Domen.”
In kmalu je res dobil bratca. To je bil najsrečnejši deček na tem svetu, saj mu je med spanjem nekdo šepetal lepe želje, ki so se vse uresničile.
Deček na belem oblaku pa je jadral naprej in naenkrat opazil, da na vsakem oblaku sedi deček ali deklica. Vsi jadrajo na oblakih, gledajo dol na svet in delajo dobra dela. To so naši angeli…
lp, žiža
