Oče je imel pred štrimi meseci bolečine v hrbtu, ki pa niso hotele popustiti. kmalu za tem so ga poslali na ct, kjer niso ugotovili nič posebnga. Ker pa bolečina ni popuščala so ga poslali še na pregled dvanjasternika (ker je bil malo odebeljen). Včeraj po skoraj treh mesecih so ugotovili, da ima metastaze v hrbtu, dvanjasterniku in zdravnik je rekel, da bo po vsej verjetnosti zdravljenje potekalo z kemoterapijo, ter da so zelo slabe možnosti.
Mi lako kdo pove, če obstaja kakšna privat klinika (pri nas ali v tujini), kamor bi lahko odpeljal očeta.Oziroma ali obstaja še kakšen alternativni način zdravljenja, ki se je pokazal za upešnega?

Zdravo!

Verjetno te moj odgovor ne bo preveč razveselil ampak stvar je pač takšna.

Iz izkušenj ti povem bodi rajši v oporo očetu, kot pa bi iskal zdravljenje in izgubljal čas da so z njim.
Tudi jaz sem se zelo težko sprijaznila, da mi je oče neozdravljivo bolan
nisem se sprijaznila z izjavami zdravnikov da mu še ne preostane 6 mesecev življenja ( oče je bil zdrav, sportnik…. ampak v enem letu umrl za rakom). Z mamo sva iskali pomoč pri zelo znanim bionergetikih, mu kuhali posebno hrano, kupovali brokolin in razne druge kvazi dodatke. Pomagalo mu ni nič.
Na koncu smo bili veliko skupaj in to mu je tudi največ pomenilo.

Verjemi da je tako najboljše.

lp, romi

Ja, dokončnost nam je težko razumljiva, verjamemo v čudeže, nekje v sebi pa dobro vemo kaj je na stvari.
Moj oče je lani od bolečin v hrbtenici pa do smrti živel samo dobre tri mesece.
Preživite lepo skupen čas, ki vam je ostal. Lahko pa očeta odpeljete h kakšnemu bioenergetiku, ampak takemu, ki vas ne bo “oropal”. Včasih je tudi duševna hrana dobra, če pa kaj pomaga – toliko bolje.
Če potrebuješ naslov kakšnega, ki ne dela zaradi denarja, mi lahko pišeš na mail.
Vse dobro vam želim.
Aleksandra

Kako vem, da se je težko sprijazniti z napovedjo zdravnikov. moj stric je imel raka na črevesju in prav tako se je začelo z bolečinami v hrbtenici. Na žalost je preminil prehitro, to je 4 mesece po postavljeni diagnozi in zdravljenju z kemoterapijo in obsevanji.

Rada bi le podala članek, ki sem ga našla na strani http://www.drustvo-hospic.si.

UPANJE V ČASU UMIRANJA
Brez upanja človek ne more živeti. V težkih obdobjih našega življenja nas upanje drži pokonci. Čas umiranja je prav gotovo takšno življenjsko obdobje, ko je upanje še posebno pomembno. Toda kaj lahko upa umirajoči?
Zelo pogosto slišimo, da pri bolniku, ki je neozdravljivo bolan, govorijo svojci in vsi okrog njega, tudi zdravstveno osebje, da zanj ni nobenega upanja več. Nad takšnim načinom govorjenja bi se morali večkrat zamisliti. Le kako se mora počutiti bolnik, ki potrebuje oporo, ko sliši, da je njegovo stanje brezupno? Če je upanje samo v tem, da bomo ozdraveli, da ne bomo umrli, smo prav vsi v brezupni situaciji, ker bomo prav gotovo vsi umrli. Upanje mora torej pomeniti nekaj drugega. Zato je veliko bolje, da govorimo drugače: da je nekdo v težkem, zelo težkem, ali zelo zelo težkem stanju, ne pa v brezupnem.
Upanja tudi ne moreš nekomu dati. Lahko samo upaš z njim. Tega sem se morala učiti pri svojih bolnikih. Kot mlada zdravnica, ki so me na fakulteti pripravljali predvsem na to, kako moram ljudi ozdravljati in jih zdrave ali čim bolj zdrave pošiljati nazaj v življenje, sem se znašla med bolniki, ki so umirali. Če bi se mi njihova situacija zdela brezupna, bi jim zaman govorila vzpodbudne besede. Iz mojih oči, iz tona mojega glasu bi razbrali, da so zame v brezupnem stanju. Človekova nebesedna govorica ne laže, in jaz sama sem se v svojem srcu morala učiti upati za svoje bolnike, če sem hotela nadaljevati svoje delo med njimi.
Včasih me kdo pokliče in me prosi, da obiščem kakšnega bolnika, ki je v »brezupnem stanju« in mu »vlijem« malo upanja. Upanje ni kot tableta, ki jo lahko nekomu daš. Upa lahko le človek sam, in dobro je, če ima bolnik okrog sebe ljudi, ki resnično upajo. Zato so lahko v resnično pomoč bolniku samo ljudje, ki znajo upati tudi takrat, ko je težko, tudi takrat, ko je nekdo hudo bolan in umira.
Od česa je odvisno upanje umirajočega
Upati se učimo celo življenje in nikoli se tega do konca ne naučimo. V vsakokratni življenjski situaciji moramo svoje upanje na novo preverjati in se na novo učiti.
Upanje je prav gotovo odvisno od tega, ali doživljamo svoje življenje, z vsem, kar nam prinaša, kot smiselno. Tu je dragocena misel Vaclava Havla, ki pravi, da upanje ni prepričanje, da bo dobro, ampak da ima smisel. Svoje življenje lahko začenjamo doživljati kot smiselno že kot otroci, ali pa ga tudi kot starčki še nikoli nismo doživeli kot takšnega. Veliko je odvisno od tega, kaj nam je dano na pot že po naravi, kaj so nam položili na pot starši s svojo vzgojo, kaj vse smo doživljali, in še marsikaj. Nekaj pa lahko naredi tudi človek sam. Seveda je za to najprej potrebno zavedanje o tem, kaj je pomembno, potem človekova odločitev, da bo v svojem življenju nekaj spremenil in nazadnje mora delati korake, ki niso vedno lahki.
Upanje je odvisno tudi od naših vrednot, ki jih živimo, od naših odnosov z drugimi ljudmi in od načina naše komunikacije. Če doživljamo življenje kot vrednoto, če so naši odnosi z ljudmi pristni in če znamo z ljudmi dobro komunicirati, bomo laže ohranjali upanje tudi v težkih situacijah.
Seveda pa vpliva na upanje tudi naša religioznost. Z vero, da s smrtjo ni vsega konec, da ostaja življenje večno, da nas Bog spremlja na vsakem koraku, da bo z nami tudi takrat, ko bomo prestopali prag tega življenja in bomo morda doživljali stisko, je človeku veliko laže upati.
V času hude bolezni in umiranja pa ima upanje še nekatere posebnosti. Upanje je odvisno od tega, ali ima bolnik bolečine, ali mu pomagajo lajšati tudi druge težave, ali ima okrog sebe ljudi, ki so mu blizu in mu dajo čutiti, da ga tudi v najtežjih trenutkih ne bodo zapustili. Pa tudi od tega, kako ljudje okrog njega komunicirajo z njim, kako so z njim iskreni, kako se vsi okrog njega pogovarjajo z njim o njegovi bolezni, tudi o umiranju in smrti.
Dve vrsti upanja
Lahko bi govorili o dveh vrstah upanja. Obe sta pomembni in ne moremo si predstavljati življenja brez katerekoli od obeh.
Najprej je tu veliko upanje, da nekoč mora biti vse dobro: kljub trpljenju, kljub vojnam v svetu, kljub korupciji v svetu, kljub vsemu težkemu, kljub smrti – nekoč mora biti vse dobro, čeprav si podrobneje ne znamo predstavljati, kako. Lahko bi temu rekli tudi religiozno upanje. Je pa položeno v srce vsakega človeka, tudi če se nima za religioznega.
Drugo upanje, ki ni nič manj pomembno, pa je upanje majhnih korakov. Upati pomeni videti možnost za naslednji korak, nič več. Ne ukvarja se z mislijo, kaj bo čez eno leto, čez en mesec, ampak se sprašuje, kaj tu in sedaj lahko naredimo za človeka, da bo njegovo življenje boljše. Nikoli ne moremo in ne smemo reči, da za tega človeka ne moremo nič več narediti. Ne bomo ga sicer ozdravili, toda prav do zadnjega trenutka lahko zanj veliko naredimo: ga ne pustimo samega, mu lajšamo bolečine in druge težave, slišimo njegove želje in jih upoštevamo, mu pomagamo narediti pozitivno življenjsko bilanco in še marsikaj.
Če nam umirajoči reče, da ga je strah poti, ki je pred njim, mu ne bomo prav nič pomagali, če ga začnemo prepričevati, da še ne bo umrl, da se bo morda celo še pozdravil. Upanje je v zagotovilu: »Kakorkoli že bo, če bo še tako težko, ne bomo te pustili samega, s teboj bomo.« To je upanje, ki je zelo realno in ne vsebuje nobenih lažnih obljub.
avtor članka: Metka Kleviša

Dejan, tule sem zasledila se nekaj tvojih navedb.
Zanima me, kaj so rekli, ali bodo lahko operirali ali ne, ali je ta predel dobro dostopen. Verjetno pa ne mislijo operirati, ker so izgledi slabi, je seveda se nevarnost, da pridejo rakove celice v jetra…. Nevarnost pa je lahko tudi, da je morda ze stena tankega crevesa tako oskodovana, da ni pomoci. kaj so pokazali pregledi?????
Ne cakat niti dneva. Vsak dan so izgledi slabsi.
Prosim te, pisi mi cimprej. Ali je ze zacel z kemoterapijo?
Ali imas messenger?
Pozdrav v Slovenijo!
Vrba