Živjo!

Moja zgodba pa je takšna. Živim s partnerjem, taščo in tastom!S partnerjem se sicer še dobro razumem…me je pa strah da bom zaradi njegovih staršev nekega dne odšla.Tu pa je problem, imava namreč dojenčka, in mislim da mi nihče ne bi pustil da ga vzamem s seboj, kar bi normalna mati seveda storila. Kam naj se obrnem če pride do takšnega primera, mislite da bom lahko obdržala otroka? Zelo se bojim da bi prišlo do tega in da bi ostala brez mojega malega zaklada.
hvala za odgovore! LP

ce si dobra mama-mislim na to da nisi odvisnica ter da imas minimalne pogoje za vzdrzevanje otroka pa ceprav samo pomoc csd seveda da gre otrok z teboj,ne razmisljaj toliko o financah oz.da ima kdo vec in boljse,ce te slucajno kdo z tem ustrahuje-ta olajsava ne pomeni nic v primeru da imas trdne razloge zakaj zelis proc in ce meniz da to okolje ni zdravo zate in za vzgojo otrocka.lp

nisem odvisnica, sem na porodniški in ko bo prišel čas za službo me bo ta čakala.ustrahovanje pa bi bilo (ker ni bilo direktno meni v obraz) da pač otroka ne bodo dali, poleg tega pa da nimam ne varstva in da ga z mojo plačo ne bi mogla preživeti! zelo me je strah, ker mislim da enkrat ne bom več zdržala vsega tega.Sem namreč človek ki si ne upa nič povedati nazaj, ali se postaviti zase. Zato vse tlačim v sebi…

Joj, kakšne strahove imate nekateri…kako zelo se ne znate postaviti zase…
Za začetek – otroka ti nimajo kaj “dati” ali ne “dati”, saj ni njihov. Mislim, kakšne
kozlarije. Od njih, mislim – zate pač ne vem, kakšno življenje imaš za sabo, da lahko
verjameš takim neumnostim.
Nauči se počasi, da se nimaš nikogar kaj bati – si odrasla, samostojna oseba, služiš
denar, vzgajaš otroka, si žena in partnerica. Če komu nisi všeč, JE TO NJEGOV PROBLEM
in naj ga on rešuje – ti se umakni in živi svoje življenje, o katerem odločaš samo ti.
Pri otroku pa ne odstopaj niti milimetra – ti si mama, ti odločaš O VSEM, kar se otroka tiče
(skupaj s partnerjem seveda) – pokaži, da si levinja in da pri otroku ne poznaš šale…
Ne razumem pa, kako da ti partner ne stoji ob strani – zakaj planiraš odhod sama in ne z njim?

Spoštovana!

Moja predhodnica (seveda 11) ima kar prav. Matere, ki se umaknejo od doma zaradi nevzdržnih razmer, pred tem ne dobijo privoljenja svojega partnerja in staršev, da lahko skupaj z otroki odidejo. A v večini primerov otroke vseeno vzamejo s seboj. Sodni postopki glede dodelitve otroka in stikov pa potem sledijo. Lepo je, da pomislite tudi na partnerja in njegove starše, ki so gotovo navezani na vašega otroka. Lahko se vprašate, kaj bo za vašega otroka boljše, ali da ostane pri očetu, ali pa da gre s svojo materjo, torej z vami… Ko gre za tako majhnega otroka, je ponavadi večja navezanost na mamo kot na očeta. In ponavadi matere opravljajo večji delež skrbi za otroka kot očetje, zato otroci večkrat ostanejo pri materah. Torej, če se boste odločili oditi od doma, se ne bojte vzeti otroka s sabo. Če “računate” na težave, raje odidite neopazno. Ko boste enkrat že umaknjeni na varnem, pa obvestite CSD in Policijo, da ste odšli in da je otrok z vami.

Mi je pa žal vaše partnerske zveze, če bo razpadla zaradi tašče in tasta, kar sicer ni osamljen primer. Pravite, da se s partnerjem še dobro razumeta. Ali še obstaja kakšna možnost, da bi skupaj s partnerjem in otrokom odšla na svoje? Naj se odloči, ali bi kot priden sin raje živel pri očetu in mami ali pa bi kot odrasel moški raje zaživel skupaj s svojo ženo oz. partnerico in vajinim otrokom (a pri pogovoru raje izberite besede, ki ga ne bodo preveč užalile, da si ne zaprete vrat do njega)… Morda pa se vam pridruži kasneje, ko bo videl, da ste z odhodom mislili resno.

Kar odločno in pogumno poskrbite zase in za svojega otroka, katerega vam ne more nihče odvzeti, dokler lepo skrbite zanj. Otrok res ni vaša last. Je pa dan vam in partnerju v skrb in vzgojo, katero si bosta morala porazdeliti. Ni pa to stvar njegovih staršev… Pač vejo, s čim vas najlažje izsiljujejo, s tistim, ki vam največ pomeni.

Moj odgovor se navezuje na vašo prvo sporočilo. Naslednjič se osredotočim na vaše drugo sporočilo in bom morda še kaj dodala.

Srečno!

Jana Metelko, dipl.soc.del.

možnost da bi s partnerjem odšla na svoje mislim da ne obstaja, ker je na tem že bilo.Gradimo hišo v katero je partner vložil ogromno dela in denarja.prav tako tast…in vem da ne bo pustil vsega za sabo in odšel z nama.tu je problem!skeli pa naj povem da si pač ne morem pomagati, sama na sebe sem jezna da nisem samozavestna močna oseba, ampak kaj naj…življenje me bo še teplo, in upam da s časom le izučilo in me prelevilo v osebo kakršna si želim postati! pa obema hvala za nasvete!

Miska900

Fajn zadeva je, da imamo svobodno voljo, katera nam omogoča da mislimo, se odločamo in delamo kakor sami hočemo. No včasih nam je ta svoboda v breme in se raje pustimo voditi drugim, kar pa ni fajn izbiraZa svoje življenje smo sami odgovorni in to je dejstvo. Nihče nima pravice, da se vtika v naše življenje, nas onemogoča ali kakorkoli drugače omejuje ali izvaja čustveno nasilje. Pač postaviti je potrebno meje ! V vašem primeru, je dolžnost partnerja, da se postavi na vašo stran in prekine popkovnico in umešavanje staršev. Neglede kako vama pomagajo ni potrebe da je še vedno njihov čustveni partner. Odločil se je za vas in otroka, tako, da vi živite le z možem in otrokom !!
Predvidevam, da ste imeli težko otroštvo in kot posledica ste mladi stopili v zvezo , kjer ste našli v partnerju točno iste vzorce ki so vam bili znani iz otroštva. Od tu vaša nesamozavest in slaba samobodoba, kar še podkrepi strah pred prihodnjostjo. Vsak od vaju je prinesel v zvezo svoj kovček težav, ki sta se združila in sedaj je to postalo zelo težko. Na voljo imate dvoje .. ali se borite(izrazite jezo, dovolite si jo, le ta vas bo rešila. Obsojajte dejanja, načine in ne ljudi!) ali pa odidete. Naj bo jasno, da vsak odhod ne pomeni rešitve ampak je le beg pred samim seboj, pred čutenji. In vse nepredelane težave boste zopet vlekli s seboj na novo mesto v novo zvezo in prekletstvo se bo nadaljevalo. Na vas je da izberete !
Zagotavljam vam, da ste čist fajn mamica in spoštovanja vredna ženska, le začutiti morate to. Življenje vas bo teplo kolikor boste sami dovolili in uspešni toliko kolikor boste sami hoteli.

Otrok je vaš in vaš ostaja !!! To je dejstvo !

Srečno

za razmislek-moja najboljsa prijateljica je 8 let prezivljala res strasne stvari z strani partnerja njegove druzine-zacelo se je z prepiri pa malo hujsimi prepiri,zmerjanje njegovih starsev,kasneje je sledilo tepenje…partner je imel vec.boljso placo,lastnisko nepremicnino…sama je vedela,da mora proc pa nekako ni zmogla mislim,da predvsem zato ker je njena miselnost postala drugacna ker se je navadila na trpljenje-ce je bil dan slucajno manj hud doma je to bilo ze lepo oz.vse je bilo ok.tako se je navadila in to se z casom zgodi vsem ki imajo doma nasilje-pa naj gre za fizicno ali psihicno.placo je imela slabih 600e.dosti premalo za najemnino poloznice hrano bencin hcerino solo…neprestano je delala racunice kako na svoje pa se nobena ni izsla…nekega dne ko je bila popolnoma strta je odsla-imela je nekaj kartonskih skatel-v njih oblacila in delovala je kot ranjena zival-pa vendar tako mocna kot prava levinja.odsla je v stanovanje-ce lahko temu recem stanovanje sploh…hcerka je bila najbolj vesela deklica ko je prvo noc prespala v tisti podrtiji…danes ze stanujeta v drugem stanovanju kateremu res z vso toplino receta dom-res je lustno.se vedno je v hudi financni stiski-vendar je srecna,so se momenti,ko joka,ko ji je hudo zaradi vseh ran.vse to je dosegla v samo nekaj mesecih…upam da se ti bo vse uredilo.pogumno-lp

Draga Miska900!

Želela bi dodati še nekaj besed glede na vaša zadnja dva sporočila. Medtem pa ste prejeli tudi še dva ohrabrujoča odgovora. Hvala Prince in seveda111 za vajina prispevka.

O varstvu in vzgoji otrok v primeru razveze pravi Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) v svojem 106.členu tako:

“(1) Če starša ne živita ali ne bosta več živela skupaj, se morata sporazumeti o
varstvu in vzgoji skupnih otrok v skladu z njihovimi koristmi. Sporazumeta se lahko,
da imata oziroma obdržita oba varstvo in vzgojo otrok ali da so vsi otroci v varstvu in
vzgoji pri enem od njiju ali da so eni otroci pri enem, drugi pri drugem od njiju. Če se
sama o tem ne sporazumeta, jima pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno
delo.
(2) Če se starša sporazumeta o varstvu in vzgoji otrok, lahko predlagata, da sodišče
v nepravdnem postopku izda o tem sklep. Če sodišče ugotovi, da sporazum ni v
skladu s koristjo otrok, predlog zavrne.
(3) Če se starša tudi ob pomoči centra za socialno delo ne sporazumeta o varstvu in
vzgoji otrok, odloči sodišče na zahtevo enega ali obeh staršev, da so vsi otroci v
varstvu in vzgoji pri enem od njiju ali da so eni otroci pri enem, drugi pri drugem od
njiju. Sodišče lahko po uradni dolžnosti tudi odloči, da se vsi ali nekateri otroci
zaupajo v varstvo in vzgojo drugi osebi. Preden sodišče odloči, mora glede otrokove
koristi pridobiti mnenje centra za socialno delo. Sodišče upošteva tudi otrokovo
mnenje, če ga je otrok izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral in če je
sposoben razumeti njegov pomen in posledice.
(4) Zahtevi iz prejšnjega odstavka mora biti priloženo dokazilo pristojnega centra za
socialno delo, da sta se sta rša ob njegovi pomoči poskušala sporazumeti o varstvu in
vzgoji skupnih otrok.”

Če se torej ne bosta mogla s partnerjem sporazumeti glede vzgoje in varstva otroka, vama bodo pri tem pomagali na CSD. Če tudi s pomočjo CSD ne bo sporazuma, bo odločilo sodišče, ki bo upoštevalo mnenje CSD. Lahko bodo vključili tudi sodnega izvedenca psihološke stroke, da poda mnenje. Stari starši tukaj nimajo nobene vloge, razen da se lahko tudi sami zavzemajo za stike z otrokom, v kolikor se boste odselili. Toliko o formalnem postopku.

Kar se tiče partnerja, pa povsem verjamem, da mu ni lahko pustiti hišo, v katero je vlagal. A, če vi ne boste več zdržali pri njegovih starših, se bo moral odločiti, kaj mu več pomeni, partnerica in otrok ali hiša. Na to njegovo odločitev vi verjetno res težko vplivate. Lahko pa vplivate na to, kako se boste postavili zase, kako boste njegovim staršem postavili mejo, pokazali katero ravnanje pa ne tolerirate več. Mejo lahko postavite na različne načine, odvisno od tega, kje jo prekoračujejo. Ali gre tukaj za vmešavanje v vaše gospodinjstvo in vzgojo? Ali gre za kakšne psihične pritiske, manipulacije v odnosu do vas? Ali gre za nesprejemanje vas kot snahe? Morda lahko kaj več poveste o tem… Boste gotovo dobili še kak nasvet. Zadajte si majhne korake, v naprej se pripravite, kako boste odreagirali v določeni situaciji, katere besede boste izbrali, da ne bodo žaljive, ampak boste z njimi le pokazali, kakšen odnos za vas ni sprejemljiv in ga ne boste tolerirali. Prince ima prav, če na tem ne boste pričeli delati že sedaj, boste to nosili naprej v druga okolja. Občutek imam, da se v vas kar skrivata samozavest in moč in da nista preveč globoko zakopana. Saj smo lahko že iz vaših sporočil zaznali, da se znate tudi postaviti zase. In to, da znate to storiti na način, ki ne žali in ne napada sogovornika, je samo pozitivno. To je pravi način za razreševanje konfliktov, ki ni razdiralen. Lahko se zgodi tudi, da vas partnerjevi starši ne bodo upoštevali, ko boste želeli postaviti določene meje. A vsaj vedeli boste, da ste storili vse, kar je v vaši moči. Zato se ne bojte in ne omahujte povedati, kar vam leži na duši. Večinoma morajo skoraj vse družine, ki bivajo skupaj s starši, iti skozi to. Zgubiti, mislim da nimate kaj. V vsakem primeru vas bodo bolj spoštovali, če se boste postavili zase, kot pa če boste dovolili, da ”pometajo” z vami. Zapomnite si, vi ste tisti, ki morate določiti meje dopustnega.

Srečno!

Jana Metelko, dipl.soc.del.