Pišem vam za nasvet ali napotek, kako ravnati v zaskrbljujoči situaciji. Moja bližnja prijateljica ima shizofrenijo, ampak se tega ne zaveda. Zdravnik ji ni postavil diagnoze, predpisal pa ji je antipsihotike, ki le občasno učinkujejo (trenutno polovična doza). Vendar pa je vsem, ki smo ji blizu, postalo jasno da gre za shizofrenijo zaradi nemogočih blodenj, ki se jih ne more otresti. Žal je v tej situaciji komunikacija z družino nemogoča, ker nas, njene prijatelje, praktično krivijo za njeno stanje in so do nas agresivni kar se tega tiče. Po razbranem iz pogovorov z dekletom pa še zanikajo problem, in skušajo z ignoriranjem rešiti njeno stisko. Punca jim ne razlaga več o tem kaj vse ji roji po glavi, se pa pri tem opira name in na druge prijatelje, ki jo vsak dan mirimo po telefonu ali na kavi. Če še opišem njen pogled na situacijo: neka znana hollywoodska igralka je skrivaj snemala pogovor s prijateljico ob kavi in zdaj uresničuje vse šale izgovorjene na tem pogovoru (praktično vsaka slaba novica v medijih naj bi nastala na tem pogovoru kot njena šala). Taista igralka ji vsak teden v sobotni oddaji prek skritih namigov v skečih pošilja sporočila (grožnje, obtoževanja,..). Igralka preko svojih vez vpliva na politiko, trače ipd. in s tem punco direktno napada. “oni” so vdrli v njen računalnik in ji prisluškujejo, punca pa pri tem čuti tak občutek krivde in strahu, da se pogovarja z računalnikom in “jim” opravičuje (večkrat v pogovoru pove “they’re all in on it” kar naj bi se nanašalo na praktično vse znane osebnosti). Nase jemlje krivdo za vse odmevne trače in hollywoodske aretacije, odmevne nasilne zločine, sramotne izjave politikov, globalne tragedije (npr. notre dame,..) itd. – večinoma dogodki iz ZDA, poleg vsega tega čuti strah, da ji s tem hočejo nekaj dopovedati ali jo nečesa naučiti, ter strah, da bi jo zaradi tega aretirali, škodili družini,… Prav tako se razjezi če ji kdo ne verjame in ne ostane nam več drugega kot da jo mirimo. Trenutno ima en enourni sestanek pri psihologu na mesec, ter mesečni obisk kliničnega psihiatra, vendar mislim da se zadeva ne izboljšuje. Prva epizoda se je začela jeseni 2017, po tem ko je začela z obiski pri psihiatru januarja 2018 se je situacija postopoma izboljšala do aprila ter praktično mirovala do februarja letos. Celo leto je še vedno verjela vsej zgodbi, ampak je bila pomirjena, pred dvemi meseci pa se je anksioznost stopnjevala do trenutne stopnje. Predlagal sem ji tedenske ure pri psihoterapevtu, ki jo finančno znajo zelo obremeniti, sama pa je tako mnenja, da ima dovolj pomoči. Ker se ne zaveda da blodnje niso realne jih skuša rešiti kot resničen problem namesto, da bi se posvetila svoji psihi (kot problem vidi pri sebi samo anksioznost). Moje glavno vprašanje je… ji je v tem primeru pametno povedati, da ima shizofrenijo ali ne? S celo družbo že leto in pol slonimo na predpostavki, da jo to utegne samo oddaljiti od nas in nam ne bo več zaupala, oz. nočemo spodkopavati dela psihiatra in psihologa, ki ji očitno tega ne povesta, hkrati pa nas je strah, da bi v tem primeru lahko celo situacijo drastično poslabšali. Po drugi strani pa se je stvar sedaj toliko zaostrila, da se s tem, ko bi ji povedali, lahko odstranimo razlog za krivdo in strah, ki jo najbolj mučita (v primeru da uspe seveda). Dodaten pritisk dajejo tudi kake subtilne samomorilske izjave v najbolj kritičnih dnevih – občutek brezizhodnosti in nemoči. Sumim, da pri psihologu o teh zadevah ne govori tako sproščeno kot z mano in mogoče zadeve ne jemljejo dovolj resno? Kaj drugega lahko sploh še naredim?

Upam da nisem pisal preveč na dolgo in široko
Lep pozdrav in najlepša hvala za odgovor.

Pozdravljeni,

slišim, da svoji prijateljici, kljub vsem oteževalnim okoliščinam, stojite ob strani. Za to je potrebno veliko moči in predstavljam si tudi, da vam ni lahko? Starši očitno iščejo krivce za hčerkino stanje zunaj, kar je tudi zanikanje njihove vpletenosti v trenutno stanje in oddaljevanje od sebe.

Sama diagnoza ni tako pomembna, saj so diagnoze pogosto okviri, ki jih zahteva zavarovalnica in zdravstveni sistem. Glede na vaš opis bi rekel, da gre za blodnje, vendar to še ne pomeni, da gre za shizofrenijo. Poleg tega ne opisujete halucinacij (npr. slušne, telesne, vidne..). Lahko gre zgolj za psihotično epizodo, ki se sproži ob prevelikem psihičnem pritisku. Slišati je, da je prijateljica v veliki stiski. Čuti intenziven strah, doživlja krivdo za vse te svetovne situacije. Predstavljam si, da je to za njo izjemno težko in bremenilno.

Glede na to, da vam prijateljica razlaga o vsem tem, pomeni, da vam zaupa. Velikokrat je tako, da zdravstvenim delavcem ponavadi ne zaupajo toliko, saj to velikokrat nažalost pomeni zvišanje zdravil po katerih se ponavadi ne počutijo dobro. Kljub vsemu bi bilo pomembno, da bi prijateljica o vsem tem spregovorila z zdravnikom, ki ji bo skušal pomagati s primerno psihofarmakološko terapijo. Gre za stabilizacijo akutnega stanja. Potem (ali pa tudi že prej) bi bilo pomembno, da si poišče primerno psihoterapevtsko pomoč, ki poteka vsaj enkrat tedensko. Namreč, da je prišlo do blodenj obstajajo nedvomno psihični vzroki, tudi neozaveščene in nespregovorjene stiske, hkrati pa rabi ob vsem tem doživljanju tudi primerno strokovno podporo. Pomembno je tudi, da se jo zavaruje pred samopoškodovanjem.

Glede vašega vprašanja. Predlagal bi, da blodnjavega človeka ne skušate prepričati, da tisto, kar si zamišlja ni res. Lahko poizkusite, ampak ponavadi je to neuspešno in s tem tudi izgubite zaupanje te osebe. Bolje je ravnati tako, da se za tisto, kar se vam zdi nesmiselno ne potrdite niti ne ovržete. V smislu, da tega ne poznate oz. ne veste. Na ta način ji ne date potrditve, hkrati pa je ne ranite z zanikanjem njenega doživljanja. Sčasoma lahko povprašate o alternativnih možnih razlagah in podate tudi kakšno svojo.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj