Samo na hitro razložim situacijo: babica je živela na svojem domu, kjer je zanjo uradno (po pogodbi) “skrbel” sin. Ostali njeni otroci so jo občasno obiskovali, z omenjenim sinom niso imeli stikov. Babica je bila ves čas prisebna, nikoli nismo opazili, da bi bila dementna. Brez vednosti ostalih jo je sin vozil k psihiatru. Tam je dobila neke tablete, nihče ne ve kaj, vendar je po njih postala zmedena, vendar nič pretresljivega. Še vedno je sama skrbela zase, nas prepoznala…. Nakar čez noč izvemo, da je babica na zaprtem oddelku v domu upokojencev. Dobesedno jo je snel od doma in odpeljal, povsem nepripravljeno (zjutraj jo je napokal v avto in odpeljal!!!). Človeka, ki je več kot 80 let živel le doma, nikjer drugje. V zaprti oddelek, med resnično dementne. Babica cele dneve in noči joka, na kolenih nas roti, naj jo odpeljemo domov, ne razume, zakaj je tam. Bojim se, da bo ta šok zanjo prevelik in da tega ne bo zdržala. Kam naj se obrnem, kaj naj storim????

Pozdravljeni,

Očitno gre za precej zapleteno situacijo, Predlagam vam, da se obrnete po pomoč na socialno službo v domu upokojencev, kjer je trenutno babica. Socialna delavka vam bo pri tem znala najbolje pomagati. Če je babica v domu nesrečna in doživlja stisko, potem je to zagotovo zaznalo tudi osebje v domu in v tem primeru se je z njo zagotovo že pogovarjala socialna delavka v domu. Nujno se je potrebno pogovoriti tudi z sinom, ki zanjo uradno skrbi in kateri je babico tudi namestil v dom. Razlogov zakaj je babico nepripravljeno odpeljal v dom je lahko več, morda je tudi on v stiski in ne zmore sam skrbeti zanjo. Morda bi želel, da ostali otroci prevzamejo skrb zanjo in jo vzamejo k sebi. Vsekakor je potrebno, da se vsi otroci vsedete skupaj in o tem pogovorite ter najdete najboljšo rešitev, ki bo za vse sprejemljiva predvsem pa najboljša za babico.

Iskreno vam želim, da najdete najboljšo rešitev

No, čeprav je bila ta tema objavljena pred nekaj časa, se bom nanjo vseeno odzval. Mogoče bo ta razmislek komu prišel prav.

Nekoč sem prevzel na skrb dedka in babico, ki sta mi za mojo zavezo, da bosta starost lahko preživela doma, podarila hišo. Recimo bobu bod: nekdo temu reče koristoljubje in preračunljivost, drugi praktičnost, tretji pa “čiste roke in dobre prijatelje”. Zase lahko rečem to, da sem ju imel rad in da bi zanju ponovno storil isto.

Hiša je precej velika, tako da smo lahko organizirali dve gospodinjstvi (njuno v pritličju, moje v etaži). Vse lepo in prav, dokler sta bila čila in dovolj pri močeh, da sta lahko hodila na vrt, njivo, k sosedom. Če smo se prej odlično razumeli, ju je sčasoma zmotilo prav vse: moja služba, moj stan (samki ali v dvoje), moj način življenja, avto na dvorišču… Će se v 30ih letih nikoli nista pritožila čezme, so kar naenkrat vsi verjeli, da sem najslabši človek nasvetu, ker ju ne ubogam, ju zvečer zaklepam (tako kot celo hišo), namesto, da bi pometel dvorišče pokosim travo, da jima zapiram vodo (ki je potoči točila v njuni kopalnici), se ne pogovarjam z njima; skratka… groza od človeka

Takrat še nisem razumel vseh okoliščin, pa vendar je veljalo nekako potrpeti… v bistvu, in tega dolgo nisem vedel, pa se je njun vedenjski vzorec začel spreminjati zaradi bolezni. Prva žrtev demence je postal ded. Kdorkoli je prišel k njima na obisk, ju je videl kot zdrava, čila in polna modrosti, energije. Samo jaz sem videl, kaj se je dogajalo, ko so zastori padli. Začela sta izgubljati stvari, se pretepati, metati krožnike, razbijati po omari… Ko sem to omenil svojim staršem, so mi zabrusili, da sem aroganten, da se ju želim znebiti itd. Ko so ju drugi vprašali, zakaj imata rane na roki, je bil odgovor “Padel sem, ko sem šel ponoči na wc” ipd. In seveda, najlažje (beri: najmanj naporno) mu je bilo verjeti. Skratka…

Ded je bil hospitaliziran zaradi Alzheimerjeve demence. Iz bolnice je prišel sicer domov in bil še nekaj tednov doma, nato smo ga, po dolgem prepričevanju le namestili v dom. Babica je bila tudi vedno bolj šibka, zato zanj ni mogla več skrbeti, sam pa, zaradi službe, nisem mogel biti ob njem 24 ur dnevno. In prav na ta račun sem bil deležen veliko očitkov: “Dobil si hišo, zdaj pa v hiralnico z njim!?”… Naj povem, da ni bil v hiralnici ampak v DSO Črni vrh ter nato v Ljubljani, da smo, četudi je imel lepo pokojnino, zanj izdatno doplačevali. Zagotovo je imel višji standard kot doma ! V domu je živel še nekaj let in zanj so res vrhunsko skrbeli. Doma takšne oskrbe res ne bi imel.

Kakšno leto dni po dedovi drugi selitvi, je bila v dom sprejeta še babica. Izgubljala je ključe, pozabila posodo na prižganem kuhalniku, hodila po ulici v spalni srajci itd. Kdorkoli ji je prišel na obisk je rekel, da bo “živela še dolgo let, tako oster um in spomin ima”…a ona je govorila le o svojem otroštvu, medtem ko ni več vedela, da je poročena, s kom živi itd. Seveda, občasni obiskovalci takšnega nazadovanja niso opazili… in sleherni predlog, da babica potrebuje podobno pomoč kot ded, je bil približno nekaj takega kot “razglasitev nedolžnega na smrtno obsodbo”.

Nekaj dni, preden je tudi ona šla v psihiatrično kliniko, sem moral na službeno pot, zato sem prosil starše, oni prespijo v hiši. Ko sta videla, kaj se dogaja, sta pomislila, da sem ji na neznan način škodoval… Zadeva se je spontecirala do točke, da smo prekinili stike in šele pogovor s psihiatrom ju je nekako soočil z “dejstvom”, da gre za AD in da se v tem oziru ne da storiti ničesar.

Kot pravi stroka, je AD bolezen, pri kateri najbolj trpijo najbližji… tudi zaradi situacij, ko se najbližjim ne verjame, da se s starostnikom nekaj resnega dogaja ter da ta potrebuje pravo pomoč. Domska oskrba je res draga, ampak pomeni tudi začetek višje kvalitete življenje, ki jo svojci doma težko zagotavljamo (sploh, če smo v službi). DSO še ne pomeni smrti…