Samo na hitro razložim situacijo: babica je živela na svojem domu, kjer je zanjo uradno (po pogodbi) “skrbel” sin. Ostali njeni otroci so jo občasno obiskovali, z omenjenim sinom niso imeli stikov. Babica je bila ves čas prisebna, nikoli nismo opazili da bi bila dementna. Brez vednosti ostalih jo je vozil k psihiatru. Tam je dobila neke tablete, nihče ne ve kaj, vendar je po njih postala zmedena, vendar nič pretresljivega. Še vedno je sama skrbela zase. Nakar čez noč izvemo, da je babica na zaprtem oddelku v domu upokojencev. Dobesedno jo je snel od doma in odpeljal, povsem nepripravljeno. Človeka, ki je več kot 80 let živel le doma, nikjer drugje. V zaprti oddelek, med resnično dementne. Kaj lahko storim, na koga naj se obrnem, da bi jo prestavili vsaj na navaden oddelek? Babica cele dneve in noči joka, na kolenih nas roti, naj jo odpeljemo domov. Bojim se, da bo ta šok zanjo prevelik in da tega ne bo zdržala. Kam naj se obrnem, kaj naj storim????

Iz vašega sporočila ni razvidno, v kakšnem razmerju ste do babice – ste hči ali vnukinja? Glede na to so po mojem mnenju tudi različne možnosti, kaj lahko storite.
Potem je pomembno tudi, kdo je babičin uradni skrbnik. Če je to omenjeni sin, potem lahko verjetno storite bolj malo.
Babičini otroci pa vseeno imajo oziroma imate nekaj možnosti: greste na center za socialno delo po nasvet oziroma tam sprožite kakšen postopek, morda lahko zahtevate mnenje kakšnega drugega psihiatra. Svetujem, da malce povprašate tudi pri skrbnicah v tem domu za ostarele, kakšno se njim zdi babičino stanje. Morda lahko o tem, kako resno je babičino stanje, vprašate tudi sosede iz babičinega domačega okolja.
Lahko pa vam povem iz lastne izkušnje, da imam prav tako dementno babico, ki je sedaj približno tri leta v domu za ostarele. Vsi, ki so jo v času, ko je še živela doma, srečevali le občasno, so bili mnenja, kako dobro se drži in kako fejst je še. In kar niso mogli verjeti, če smo jim povedali, da je že precej dementna. Ja, še pred odhodom v dom je bila že tako dementna, da je pozabljala prižgan štedilnik, na stranišču je šlo več mimo kot v stranišče samo in podobno. V glavnem, postalo je jasno, da potrebuje 24-urno pomoč in nego, čeprav marsikdo ni verjel. Torej, če živiš s takim človekom, živiš le še za njega in ne moreš praktično nikamor. S takim človekom moraš živeti, da razumeš, kaj to pomeni. In ko je dobila priložnost za odhod v dom, verjemite, da nam je bilo domačim zelo, zelo težko. Tudi ona je na začetku prvih nekaj mesecih bila v manjšem šoku in želela oditi domov. A ko se je enkrat privadila, je bilo za vse bolje, za nas in zanjo…

Spoštovana!

Tudi sama bi vam svetovala, da se v zvezi z vašo skrbjo za babico ter vašimi pomisleki obrnete na CSD, na oddelek za varstvo starejših ali pa na njihovo Prvo socialno pomoč. Morda bi bil kateri od otrok ali vnukov pripravljen prevzeti skrb za babico na njenem ali svojem domu… V tem primeru se lahko uveljavlja tudi pravica do Dodatka za pomoč in postrežbo. Odločitev za ta korak pa bi bila lažja, če bi se tudi ostali bližnji sorodniki zavezali, da bodo prispevali s svojo pomočjo in bi se nekako dogovorili, da si porazdelite skrb… V primeru, da babica ostane v Domu, pa se o vaših opažanjih ter o možnosti premestitve babice na navaden oddelek, pogovorite s tamkajšno socialno delavko. Vendar pa mislim, da bodo mnenja, da je konkretno to, na kateri oddelek sodi babica, v njihovi kompetenci.

Vesela bom vaše povratne informacije, kot tudi ostali uporabniki, ki se bodo srečali s podobno težavo. Upam, da uspete omogočiti svoji babici, da v miru in z občutkom ljubeznive skrbi njenih bližnjih, preživlja jesen svojega življenja, pa naj bo to doma ali v Domu.

Jana Metelko, dipl.soc.del.

Iz izkušenj vam povem, ker sem delala v domu upokojencev in ker imamo doma dementno osebo, za kateročakamo mesto v domu:
1. V domu upokojence ne bi vzeli na zaprti oddelek osebe, ki ni dementna. Za tiste, ki zase ne morejo poskrbeti, pa so drugače “pri zdravi pameti” imajo negovalne oddelke. In če bi bilo z vašo babico vse v redu, bi negovalke na oddelku za dementne to opazile.
2. Resnično, če z osebo ne živiš, pa ni izrazito dementna (da npr. obiskov ne bi spoznala), je čisto možno, da tega ne opaziš. Za tiste, ki s tako osebo živijo pa je težko. kakor da imaš dvoletnega otroka. Oz. težje, saj je nega pri odrasli osebi fizično naporno delo. Otroka primeš in neseš s sabo v trgovino. Dementnega odraslega ne moreš. Tečeš v trgovino in letiš nazaj, da ti ne bo vmes stanovanja zažgala, ali se odpravila na “izlet”.

Verjemite, babica se bo v domu čisto lepo prilagodila. Dobila bo nove prijatelje, se udeleževala delavnic, hodila na sprehode, v domu obiskovala prireditve,… In zanjo bodo skrbeli 24 ur na dan. Vi pa jo pridno še dalje obiskujte.

sem mama 15 let stare deklice.problemi so zaceli nastajati pred enim letom.začelo se je z lažmi,špricanjem iz šole tudi po dva dni.karkoli smo se zmenili se tega nikoli ni držala.sedaj je prišlo do tega,da je pobegnila od doma.našli smo jo čez dva dni.ne vem kaj naj naredim ter na koga se naj obrnem po pomoč.

Spoštovana!

Lahko si samo predstavljam, v kakšnih skrbeh ste zaradi hčerke in kako vam je bilo, ko dva dni niste vedeli, kje je… Pohvalno je, da ste se odločili poiskati pomoč, saj ste se znašli v slepi ulici, ko verjetno resnično več ne veste, kaj storiti.

Napisala vam bom nekaj povezav do strokovnjakov za delo z mladostniki in starši:

– http://www.svetovalnica-tabor.si/index.php?page=40
– http://www.aleksandra-zavod.si/terapije.html
– http://www.csd-ljmostepolje.si/svetovalnica/namen-programa.aspx
– http://www.scoms-lj.si/si/dejavnosti/ambulantna-dejavnost.html

Za informacije in napotitev pa lahko povprašate tudi tukaj:
http://med.over.net/forum5/list.php?173

Držim pesti, da se s pomočjo izkušenega strokovnjaka uspete približati svoji hčerki in znova pridobiti njeno zaupanje!

Jana Metelko, dipl.soc.del.