Veliko zgodbic ste že prebrali, komentirali, naj dodam še jaz svojo.
Sem poročena petnajst let, imava dva otroka, moža ljubim. Prepričana sem, da tudi on mene. Torej kje je problem?

Vedno kadar se prepirava, se prepirava zaradi iste stvari. Jaz temu rečem značajska razlika ali kaj jaz vem. Gre za to, da mojemu možu družina pomeni vse ali bolje rečeno dovolj. Srečen je, ko ima nas okrog sebe. ne potrebuje prijateljev, kar potrebuje ima doma – tudi svoje hobije. Ne hodi po gostilnah, ne pohajkuje, ne hodi niti na izlete v službi… Vse lepo in prav.
Ampak problem je v tem, ker pričakuje od mene isto. Tudi sama ne morem reči, da imam ogromno prijateljev, sploh ne! Bolj sodelavke, s katerimi se razumem in grem včasih na praznovanje rojstnega dne – ponavadi okroglega, enkrat na leto na sindikalni izlet ipd.Za moje pojme sploh ne veliko. A vem, da njemu to ni prav, da ga boli. Nič ne reče, le ko pridem, to čutim. Potem pa hočem, da se pogovoriva, konča se pa s prepirom. Pravi, da ne razume, če se dobro počutim, če ga ljubim, zakaj iščem sprostitev drugje. Ponavadi mi zatrjuje, da nima nič proti, le če ne pridem pozno ponoči – češ moja žena že ne bo hodila ponoči naokoli. Saj vem, sliši se čudno, a to gre za nekajkrat na leto!! Meni to nekaj pomeni in ne razume , da to nima z mojo ljubeznijo do njega nič opraviti. Kaj naj storim?

Ni se treba nič prepirati, enkrat za vselej mu jasno povej, da ga ljubiš in da si zato njegova žena, nismo pa v Afganistanu, da ne bi smela v celem svojem življenju kdaj skočiti k prijateljici. Potem pa to pusti in ne dovoli več, da se o tem prepirata.

vedi se še naprej enako.

Za zacetek bodi vesela, da imas ob sebi taksnega, ki mu je veliko do druzine in lahko racunas z njim. Se pa se naprej izplaca umirjeno in iskreno pogovoriti z njim in mu razloziti, da imas tudi svoje socialne potrebe izven druzine in mu opisi, kaj ti se poleg njega in otrok veliko pomeni. Je ze tako, da zakonci z razlicnimi temperamenti malce bolj burno shajajo skozi tok zivljenja, ker se morajo pac prilagajati in delati non stop neke kompromise….
Pri meni je ze tako in po nekaj umirjenih cvekih ob kavici, ob sproscenem vzdusju sva predebatirala, kako da bi bila bolj zadovoljna in srecna ( ob cemer bo tudi on na profitu! ), ce bi lahko pocela to in ono, kar me v zivljenju zanima in bogati.
Prvic je bil pritisk na 150, pol malo nizje, pol pa, ko so videli, da ni nihce ogrozen pa ze cist normalno. Se celo vprasal je, a danes pa ne gres tja in tja…
Je pa res, da se moram tudi jaz potem enako fer obnasat, ne? Tudi zame velja, dastisnem zobe, pa akceptiram, ce mi nekaj ni pogodu. Daj dam, daj dam….

Pišeš kot bi pisala jaz. Jaz sem poročena 25 let in pri meni je točno enako. Ne zlepa ne zgrda ne more razumeti, da imam jaz drugačne želje. Njemu je dovolj dom, vse kar je doma (delo in hobiji) meni pa ne. Tudi jaz grem par krat na leto s prijateljicami popoldan ven za par ur, ko imamo roj. dneve. Pa mu ni prav. Če bi bil ljubosumen bi ga še razumela, pa ni. Jaz mislom, da je le njegov egoizem, ker kar ne dela on, naj ne bi tudi jaz. Tako pa vseeno grem, on malo pogodrnja, drugi dan pa že pozabiva. Meni pa le nekoliko pokvari popoldan.
Vendar sedaj že dokončno vem, da ne bo spremembe, se pa bojim kaj bo, ko bom šla v pokoj in bo hotel, da bom kar naprej doma z njim.
Če sva pa doma se pa nima časa z mano pogovarjati, ker mora kaj delati ali gledati TV, pa ga ne smem motiti.
Tudi to je življenje……..

Sem vesela Miška in cenim to. Moram povedat, da kadar smo skupaj uživam, če gremo kam se zabavamo, skratka mi je lepo.
Imam pa nekaj sodelavk s katerimi se krasno razumem, smo nekakko na isti valovni dolžini, z njimi se sprostim, nasmejim in mislim, da je to tisto, kar ga mori. Se pa pogovarjava, seveda se. Pogosto pravi, da razume, niti n nasprotuje, če pridem ob normalni (do polnoči) uri domov nič ne reče. Za novo leto smo imeli zabavo, bila sem še med organizatorji in sem prišla okrog pol dveh, je bil pa cel hudič. Ampak vsakokrat, ko grem pa ČUTIM, da mu ni prav, drug dan je malo bolj redkobeseden, naslednje dni pa je v redu. Včasih to ignoriram in je dobro, včasih pa enostavno ne morem. Težko skrivam svoja čustva in mu moram povedat, da ga ne razumem in takrat ponavadi pride do prepira.

No jaz mislim, da pa je ljubosumen. Ne na moške, ker ni vzroka, ampak na vse tisto, kar se dogaja z menoj mimo njega. Morda je boljši izraz posesivnost.
Zadnje čase se jezim sama nase, ker dovolim, da me to toliko obremenjuje. Kajti, tudi če grem npr. na praznovanje ves čas pogledujem na uro, mislim nanj, kako bo ko bom prišla domov ipd. Nisem več tako sproščena! In potem se sprašujem ali je v redu, da rečem prav pa ne grem in ti tako dokažem, da te imam rada?! NJEMU dokažem, sama itak vem, da je to brezveze.

Jaz sem s svojim zmenjena, da mu povem, kam grem in ne vprasam, ce lahko, ceprav je ljubosumen. Svojim sodelavkam in sodelavcem pac tega ne bom kazala.