nož:( lahko kdo pomaga?

Sploh ne vem kje naj začnem.Vse je skoraj enako kot zasvojenost z drogami.Na začetku sploh nisem vedela da si od tega lahko odvisen.Začela sem z iglo,s šestilom in z buciko.Pikalasem se v žile in se z iglo praskala po koži. Morda je bilo takrat le vzbujanje pozornosti.Ampak že takrat sem resno premišljevala o samomoru,čeprav mi nihče ni vrjel.Sama nisem vedela,da me bo to pripeljalo tako daleč.A kmalu sem prešla na naslednji korak.Močno se spolnim,kako je bilo,ko sem se prvič rezala do krvi.Bilo je grozno.Jokala sem globoko v sebi tega sploh nisem hotela narediti.Spolnim se,da sem si medtem govorila “Grda si in grdi ljudje morajo trpeti”.Takrat me je fizično zelo bolelo.Ne spolnim se več,kako je bilo potem.Mislim,da sem še nekajkrat imela večkrat prerezano zapestje.Nosila sem zapesnico,da nihče ni bi opazil.Šla sem vedno dlje.Najprej sem imela prerezano celo roko,potem še drugo,nato sem se rezala po nogah in nazadne po celem telesu.

Enkrat sem imela po telesu približno 200 ran.Več jih je bilo bolj sem bila zadovolna.Svojim prijateljem sem poedala,a takrat,ko je še bil čas zame,večina ni hotela niti vedeti niti slišati o tem.Saj jim ne zamerim.Verjetno so o tem vedeli še manj kot jaz.Naredila sem usodno napako.Povedela sem tistemu,ki je pravzaprav bil največji vzrok da sem se sploh spustila v to.Hotel mi je pomagati,a ni vedel kako.Prosila sem ga naj ne pove staršem.Rekel je da nebo če, mu obljubim,da bom nehala s tem.Nisem mohla.Povedal je mami.Počutila sem se izdana.Najhuje je bilo to,kako je mama reagirala.Groza! Ni razumela ,da potrebujem pomoč.Z mano je govorila,kot da sem najhujši morilec.Videla je le sebe,kako sem ji lahko to naredila.Še naprej sem se rezala.Čez nekaj časa so mi prijatelji začeli pomagati.Bilo je prepozno.Delala sem vse večje rane.Šla sem vse dlje.Prišla sem do točke,kjer bi skoraj umrla.Naredila sem si rano,iz katere sem hudo krvavela. Vem le, da sem sama nekako ustavila kri, in ker sem se počutila slabo,šla spat.

Nato je nekega dne on ni važno kdo, je zame storil nekaj čudovitega, čeprav sem tisti trenutek preveč idealizirala.Pomembno je to da mi je tisto dalo moč, da sem se borila, da mi ni bilo vseeno.Odločila sem se, da se bom rešila tega in da se nikoli več ne bom rezala.Šele takrat sem se sploh zavedala, kaj sem storila iz sebe.A bilo je pretežko.Nož je bil del mene, bil je najbolši in mogoče takrat edini prijatelj.Nisem se mu hotela kar tako odpovedati.Nisem mogla. Na eni strani je bil on moj princ, na drugi pa nož. Čeprav sem ga ljubila z vsem srcem, dušo in telesom, se je tehtnica prevesila na drugo stran. In tako se je spet začelo. Depresija, jok, nož, kri.Čez nekaj časa se sploh nisem več borila. Vse pišem v pretekliku. Ampak to ne pomeni da se več ne režem.Zdaj se sploh več ne borim, da bi nehala. Tudi nebi mogla. Nič in nihče mi ne more pomagati. To je del mene, to sem jaz.

Kaj nej naredim vsi odgovori dobrodošli:)

Hvala že v naprej

Nejika, slučajno sem se znašla na tej strani in prebrala…Ne morem, ne znam ti pomagati, ne vem, kako je to, vendar pa te razumem. Takoj si poišči pomoč, KJERKOLI, razumeš….Vidim, da si se že trudila… Vztrajaj!
Glej, nisi grda, nisi grozna. Se zavedaš, da si ti sama, ena in edina, in da take ni nikjer ne svetu? Zato si neponovljiva in vredna vse ljubezni, da si jo nudiš sama in da ti jo nudijo drugi. Ne počni si tega…Poišči vzrok sovraštva do same sebe, tu začni. Samo sebe imaš tukaj na tem svetu. In ne odnehaj, kakršna si, si lepa, ker si edinstvena. Nimam besed, pametnih…oprosti mi.

Prvi korak k ozdravitvi je že ta post.Ker se vidi,da ti ni vseeno za tvoje življenje,za to kar si počneš.Da obupno iščeš izhod iz tega.A samo ga ne najdeš oz. nimaš moči.
Poišči si strokovno pomoč.Prosim!!!
Naredi to zase.Kljub samopoškodovanju se vidi,da vseeno premoreš ljubezen do sebe.

Pozdravljena!

Vaše pismo je pretresljiva izpoved osebe s težavami, ki jih je potrebno TAKOJ rešiti. Imate zelo ranjeno samopodobo, kar je pogosto posledica nekih dogodkov v vaši preteklosti oziroma vzgoji. O tem podrobno ne pišete. Hudo trpite, zaradi zaničevanja sebe in svojega telesa se kaznujete z ustvarjanjem bolečih vreznin, ker čutite, da morete trpeti. Vpeti ste v začarani krog, ki ga sami ne morete prekiniti, zato NEMUDOMA potrebujete strokovno pomoč.

Prosim čim hitreje se obrnite na CMZ (Center za mentalno zdravje), Njegoševa 29, 1000 Ljubljana, tel.: 01/58 74 900.

V upanju, da zaživite polno življenje vas lepo pozdravljam!

Petra, Šent

http://www.tosemjaz.net – pobrskaj po teh straneh

Nejika, sem oče najstnice, ki ima podobne težave kot ti. Žal moram priznati, da z ženo nisva ugotovila, da ima hči težave, ki jih rešuje na najbolj sproščujoč način…. Na težave so naju opozorili drugi. Žal se je v praksi pokazalo, da je od vseh “prijateljic” hčeri ostala resnična prijateljica le ena – in ta je storila, kar je vedela da je prav – povedala je nama, staršema.

Reševanja problema, katerega rezultat (rezanje) je približno enak času, ko si zapisala sporočilo, smo se lotili na dva načina: v družini s pogovori (ne površinskimi, temveč globokimi in iskrenimi) in pri strokovnjakih (otroških psihologih). Moram ti povedati, da se je reševanje težave pričelo TAKOJ, tistega dne, ko smo zvedeli za rezultat težave. Dejstvo je namreč, da je rezanje oziroma posledica (občitek olajšanja) le “finale” nečesa globljega… Tudi pri nas smo ugotovili hčerino okrnjeno samopodobo in težave s hranjenjem (premalo je). Okrnjene samopodobe enostavno nismo opazili zato, ker je hči uspešna na vseh področjih dela… in teh ni malo! Zraven obveznosti v osnovni šoli si je “nabasala” še tri instrumente v glasbeni šoli, aktivno sodeluje na tekmovanjih iz matematike, slovenščine, fizike, vesele šole, .. Ne bom več našteval, ker so bile dodatne obveznosti maska za prikrivanje stiske, v kateri se je znašla. To vemo sedaj.

Naslednji korak pri reševanju problema je bil sprememba družinskega življenja. Dejstvo, da smo se v prostem času vsi po svoje zakopavali v “svoje delo”, je pač rezultat časa, v katerem živimo. Toda ko je v igri vprašanje zdravje družinskega člana, bomo premikali gore, da se bo stanje obrnilo v pozitivo. In smo pričeli spreminjati družinske navade – več hodimo na sprehode, več in bolj se pogovarjamo, v prostem času se več NE ukvarjamo s službenimi zadevami, hči je pustila dodatne aktvivnosti, ki so bile maska za prikrivanje težav – to danes prizna tudi sama)… Pa vendar, trnove poti še ni konec. Zavedamo se, da smo šele na začetku. Ker so korenine, katerih rezultat je rezanje, globoke in segajo več let nazaj… in jih enostavno ni mogoče “instant” rešiti…

Svoj krik po pomoči zaključuješ s sporočilom, da se več ne boriš, ker se ne bi mogla… Vseeno ti moram povedati, da sem to tvoje pisanje razumel kot krik na pomoč.. se pravi, da je v tebi še nekaj, kar ŽELI in HOČE iz tega…. Edino, kar ti lahko svetujem je le – poišči strokovno pomoč. Če ne najdeš pomoči pri kvazi prijateljih ali starših, najdi jo pri strokovnjaku. Aha, pa še izkušnja z našim pediatrom: ko smo prvič prišli k pediatrinji in ji razložili težavo, je rekla, da je to pač “modna muha”. In veš kaj smo naredili? Pri priči (še isti dan) smo to pediatrinjo “skeclali” in poiskali takšno, ki nam je takoj nudila primerno pomoč.

Prepričan sem, da ti bo uspel največji podvig – da boš “skenclala” svojega bodečega princa. Ena od lepših misli dneva, ki sem ji prebral na teh straneh pravi: NI SREČA BITI USPEŠEN, USPEH JE BITI SREČEN! Srečna pa si lahko tudi TI!

Draga Nejika!

Kako zelo dobro poznam tak primer, prosim oglasi se mi na mail, ti povem mojo zgodbo, pa tudi kako jo rešujem!!!!