Pomagajte mi ali sem preobčutljiva?

Nova služba po 2 mesecih zavoda.

V razgovoru mi je šef pojasnil, da bolniških naj ne bo, ker se je treba naučiti vsega. Kar je pač še bilo bolj poudarjeno, ker imam malega otroka. Tega ne skrivam, ker mi ne bo noben očital staležov zaradi otroka. Je rekel naj pač ati ostaja doma ali babice/dedki. Itak ni problem, moj si brez problema uredi. In ja razumem, nova služba, treba se je dokazat.

Dva dni v delo, tretji dan zjutraj dobim servirano vse na krožniku kaj narobe z mano.

1. počasna: ker ob konstantnih opazkah in pojavljanju napak, začneš bolj podrobno vsako delo naredit, da se ja ne popravlja.

2. v službo sem prišla 10 min prej: je bilo omenjeno, da imajo navado prit 15, 20 min prej da gredo skozi maile in odprto delo. Ni problem, se mi je pa zalomlo z malim, ko ga morem spravit v vrtec. Se nisem izgovarjala na nič. Zdaj hodimo že pol ure prej, ker se je delo nakopičlo.

3. omenila sem težave z zobmi in da mi ponujajo dopoldanski termin že naslednji dan, kakšne so moje možnosti. Ja ni problem, grem in se vrnem. Sklepam, da bom not spravla to uro ob kaki drugi priložnosti, malice pač ne bom imela. Ja ta dan je bilo vse narobe s tem, da kak si drznem, da nimam ne ur, ne dopusta. Kolk sem stara, da saj sem že imela službo ipd.

4. narobe sem pospravila papirje in kako je to sedaj za 4 ure dela. Da nisem resna. Sprejmem napako, ostanem tudi po šihtu, da popravim. Zakaj je moralo to bit dretje?

5. tudi če malenkost po svoje, si prvo nakopiram vse papirje in pol rešujem dalje. NE, vzameš enega in tega narediš. Pa ne moreš zamešat ker vse daješ v pripadajoče mape. Drug dan je že drugače.

Cel dan me je štopal koliko kaj delam, vse preverjal 100x in ob tem nesramne opazke.

Nimam apetita, na jok mi gre, ko samo pomislim da morem nazaj. Že itak je novo okolje, nimaš se na koga obrnit, pol pa tako.

Hvala za pomoč.