Notranja usklajenost, sreča, …

Pozdravljene-i.

Pride dan, ko sem enostavno srečna. S tem, kar sem, kakšrna sem, kar počnem, kako razmišljam.. Imam nekaj hobijev, ki so mi resnično pri srcu in si brez njih ne predstavljam polnega življenja. Enako je s prijatelji, fantom.

Ampak imam dneve, ko sama s sabo nisem zadovoljna. Vse mi je odveč, najraje se umaknem, ker se, če se npr. družim s fantom, začnem kregat za brez veze, odpirat že pozabljene in zaceljene teme..

Kako do tistih občutkov, ko si zadovoljen sam s sabo, da bi trajali dalj časa? Kako do tiste “notranje sreče” (če se lahko tako izrazim, pa ne mi predlagat tiste špehaste knjige 100 in 1 način, kako postati…!?), kako do notranjega zadovoljstva, ki traja?

Vem, da sem, kadar imam dan, čisto utelešenje prave navdihajoče energije, ljudje mi velikokrat pravijo, da jim predstavlja nekaj posebnega že samo druženje (srečanje) z mano, da sevam neko pozitivo, notranjo usklajenost, umirjenost, zadovoljstvo.

Ja, ampak to ne traja. Kaj narediti, da bi? Rada bi, tako rada bi…

Veš, tudi z vremenom ni vedno tako, da bi vedno sijalo sonce. In še tam, kjer vedno sije, imajo puščavo. Že zaradi trave in solate je potrebno malo dežja od časa do časa. In da bi vedeli, kako je življenje lepo, moramo kdaj pa kdaj imeti tudi slab dan, sicer ne bi vedeli in ločili med dobrimi in slabimi dnevi….

Predvsem moraš vedeti, da sama upravljaš s svojim razpoloženjem. Že s tem, ko boš skušala skenirati svoje misli in spoti odpravljati negativne ter jih nadomeščatti s pozitivnimi, boš storila veliko, da se bo razmerje med “dobrimi” in “slabimi” dnevi spremenilo v korist dobrih. Potem se malo zamisli, kaj so tvoje prioritete in kdaj ter zaradi česa zapadeš v slabo razpoloženje. Največkrat se nam to dogaja, če se ukvarjamo preveč intenzivno s preteklostjo in prihodnostjo. Zavedati se moramo, da je včeraj le spomin, saj se Zemlja vrti s preveliko hitrostjo, da bi lahko spremenili kar koli, kar se je že zgodilo. Tudi jutri je samo sen današnjega dne, če se samo spomniš filma “If tommorow comes”. Poskušaj živeti za danes, za ta trenutek in naj bo ta trenutek popoln. Življenje je namreč sestavljeno iz samih trenutkov.

Pogosto nas v slabo razpoloženje spravijo materialni problemi, ko ne dosegamo svojih pričakovanj. Svojega miru ne bomo našli v materialnem svetu. Ljudje, ki imajo veliko materialnega, nimajo miru. Prilagodi svoja pričakovanja svojim možnostim. Pogosto se spomni, da je ljubezen tista, ki s seboj nosi blagostanje in zdravje in ne obratno.

Za konec pa še kratka zgodbica, ki ti bo pomagala, da si razložiš sama sebi, zakaj ti razpoloženje niha:

Stari mož je učil svoje vnuke o življenju.
Rekel jim je: “V meni se bije boj, strašen boj med dvema volkovoma.
En volk predstavlja strah, jezo, zavist, žalost, obžalovanje, lakomnost, aroganco, samopomilovanje, krivdo, zamero, podrejenost, laž, ponos, tekmovalnost, superiornost in ego.

Drugi predstavlja veselje, mir, ljubezen, upanje, vedrino, umirjenost, skromnost, prijaznost, prijateljstvo, dobroto, resnico, sočutje in zaupanje.

Takšen boj se dogaja v vsakem od nas.”

Zamislili so se za trenutek in potem je eden izmed otrok vprašal dedka: “Kateri volk bo zmagal?”

Stari mož je mirno odgovoril: “Tisti, ki ga hraniš.”

To je čisto normalno funkcioniranje. Pri meni je tudi tako. Nemogoče je biti neprestano srečen in zadovoljen, razen v ekstremnih primerih (mogoče ko si na najvišji ravni zavedanja – če je to sploh mogoče, pod vplivom kakšnih substanc….).

Lp

Kolo življenja se nnehno vrti. Malo si na dnu, potem se stvari izboljšujejo, nekaj časa na vrhu, potem gre spet vse navzdol in tako naprej… Ko si na dnu, želiš čimprej ven iz problemov, ko si na vrhu, želiš čimdlje tam ostati. Ampak kolo se vrti in poganjajo ga želje in strahovi. Zato je nesmiselno želeti srečo, ki bo trajala, ker kaj takega ne obstaja. Čeprav ponujajo pot do nje v raznoraznih knjigah z raznimi recepti. Recimo pozitivno mišljenje – ne rečem, da ne deluje, ampak šele pod pogojem, da jemljemo vse za dobro (tudi slabo). To opisuje Martin Kojc in zadeva je preprosta – če jemlješ vse za pozitivno, ampak res prav vse, potem itak več ne dojemaš negativnega in to pozitivno nima nasprotja. To je en način, da se z oboda kroga (dobro-slabo, slabo-dobro) pomakneš v njegov center, kjer več ni nasprotij in obmiruješ.

Praviš, da naj ne priporočamo kakih debelih knjig. Jaz ti priporočam drobno knjižico, ki pa je napisana lahkotno in razumljivo: Chris Prentiss – Zen in umetnost doživljanja sreče.

Bistvo je, da verjamemo, da je vsak dogodek, ki se nam zgodi, absolutno najboljši možni dogodek, ki se nam sploh lahko zgodi. Težko je sprejeti tak način razmišljanja, a ko enkrat človek spremeni svojo osebno filozofijo (npr. saj veste, ne sprašujte se, ali je kozarec napol poln ali napol prazen – prelijte tekočino v manjši kozarec in vedno bo povsem poln! 😉 ), potem drugače osvetljuje svojo preteklost, se osvobodi bremen krivde in lahko doživlja le srečo v sedanjosti.

Prva knjiga, pri kateri sem dejansko izkoristila prazno stran na koncu knjige in morala zapisati nekaj svojih misli.

No ja, prelivanje tekočine, na koncu iz “štamprla” v “fingrat” zveni malce demagoško. Smisel doživljanja sreče ni v zmanjševanju potreb, tu je Prentiss preskočil nekaj tisoč km, nekaj tisočletij, pa ves ekonomski in industrijski razvoj, kulturne razlike itd. Pri prebiranju “špehastih knjig” moramo to razumeti prav tako, kot pri prebiranju del, ki so nastala v nekem popolnoma drugačnem okolju in času.

Sodoben človek pač ne more živeti v eni halji in s skodelico riža na dan, prav tako pa se mu ni treba primerjati s sosedi, ki razpolagajo s stotinami milijonov dolarjev ( okolje, v katerem nastajajo “špehaste knjige”, kot recimo Kako uspeti, Kako si pridobim prijatelje itd. in jih naši založniki, poleg kuharskih knjig najbolje prodajajo naivnim iskalcem navidezne sreče ). Sodoben človek potrebuje minimalno materialno osnovo, ki ni “štamprle”, zato se tudi ne zadovolji s pretakanjem “polpraznega kozarca”. Smisel sreče v sodobnem svetu oz. v tem okolju in tem času je tudi v svobodi misli, izražanja, izbire, pravica do drugačnosti itd.

Zadrževanje ustrezne ravni serotoninov v organizmu ( predvsem v možganih seveda ) je kemični proces, ki ga lahko dosežemo najceneje s kemijo ( antidepresivi ), z vero ( prepusti se Božanskemu načrtu ) ali pa na precej zamuden način, ki od nas zahteva mnogo discipline in samokontrole, vendar je najučinkovitejši – z dviganjem zavesti. Ker sem preje omenil pravico izbire, je le-ta prisotna tudi tu. Naj nihče ne misli, da bo z učenjem besedila iz drobne knjižice že dosegel zavidljivi nivo trajne sreče. Morda bo nekaj ljudi, ki preberejo knjižico, razumelo, kje iskati srečo. A do nje je dolga pot, polna odrekanja, samodiscipline, odpovedovanja, zlasti pa zelo modre presoje. Veliko poti vodi navzgor, a ne vsaka na vrh.

Vedno sem poln zgodbic in tudi za to priliko jo imam:

Mladenič se je odpravil po svetu iskati srečo že v zelo zgodnjih letih. Garal je v rudnikih, drvaril v mrzlih zimah po strmih gozdovih, se pretepal v pristaniških krčmah, izpostavljal svoje življenje in zdravje. A sreče ni našel. Na koncu se je, ves opešan, star in obnemogel odločil vrniti domov, ker je želel umreti v domači hiši.

Ko je prišel domov, ga je na pragu čakala – sreča…….

Zanimivo, da ob prelivanju tekočine v manjši kozarec sploh nisem mislila na zmanjševanje potreb, ampak metaforično, naj se ne pustimo odgovorom, ki so splošno veljavni.
V kontekstu spreminjanja posameznikovega načina razmišljanja, ki je pogosto predvidljiv – ko na nek splošni problem ljudje odgovorajajo po nekem kalupu

(ali ti vidiš kozarec napol poln ali napol prazen; odgovor je:
A) napol poln
B) napol prazen)

vedno lahko le s spreminjanjem zornega kota, drugačne interpretacije situacije najdemo neko rešitev C), ki ni ustaljena, konformistična, bo pa bolj ustrezala temu, kar želimo kot posamezniki pri sebi doseči v naši duhovni rasti. Moja misel je torej daleč od demagogije – je vzpodbuda, da smo tudi pri občečloveških vprašanjih inovativni.

Moti me to, da moderator gospod Igor meša depresijo in normalnega človeka v iskanju trajne sreče. Če ste mnenja, da je gospa depresivna, bi bilo odgovorno opozoriti jo na to in ji svetovati potrebno zdravljenje pri primernih strokovnjakih, in ne na internetnih forumih. Mentalno bolni ljudje se po mojem mnenju z duhovnostjo resneje ne bi smeli ukvarjati, dokler ne rešijo svojih temeljnih težav.

Draga Manca,

tole tu ni mesto ne za napade, ne za prerekanje, zato tvojega pisma ne bom komentiral v celoti. Izpustil bom predvsem tisti del o polnem in praznem kozarcu, ker je to “zlajnana” storija in igra besed, ki nikomur ne koristi.

Sojenje o tem, da sem nekoga imenoval za MENTALNO BOLNEGA pa malce preliva vodo v polpolnem kozacu čez rob. Predvsem se take sodbe ne bi nikoli poslužil. Za razlago “občutka sreče” pa sem se res poslužil kemijskih procesov v možganih.

No, tvoj kozarec se razbije, ne glede na to, ali je poln ali prazen, na sodbi, da se depresivni ljudje ne bi smeli ukvarjati z duhovnostjo. Verjetno priporočaš takojšnjo medikamentozno terapijo, na katero so potem obsojeni. “Dokler ne rešijo svojih težav”, praviš, istočasno jih pa pošiljaš v k psihiatrom. Mnogo metod, ki jih uporabljamo v različnih “duhovnih” šolah, ki jim jaz raje rečem tečaji za dviganje zavesti, se ukvarjajo prav s tem, da ljudje s sproščanjem in nadzorom miselnih tokov, z zamenjavo negativnih za pozitivne misli, s samoanalizo itd. dosežejo podoben efekt, kot z antidepresivi. Absolutno pa se strinjam, da je treba točno ločiti, kdaj je človek življensko ogrožen zarado svojega stanja in ga je treba seveda takoj napotiti na PHP, saj si nihče od “duhovnih učiteljev” ne bi upal ali smel prevzeti odgovornosti.

Pa vendar, mar ni prav Schultzova terapija Avtogenega treninga prekopirana iz 10.000 let stare JOGE NIDRE? In od kod misliš, da je Kojc črpal svoje znanje za svoje terapije, da na koncu niti ne omenjam kognitivne terapije, ki je danes tako moderna, njen opis pa najdeš v Upanišadah?? Si morda prebrala Depro Renate Ažman? Seveda je bolje ljudi “futrati” z ateističnimi fintami, ki izhajajo iz realsocializma, saj so tudi boljševiki v svojem spoznanju neverjetne moči Cerkve populistično raztrosili ateistično idejo, ki je za ljudi bolj sprejemljiva, kot pa trditev, da je cerkvi dušebrižništvo zadnja stvar, ki bi jo opravljala.

In temeljne težave depresivcev niso v prehitri presnovi ali absorbciji serotoninov. Spoznanje, zaveanje samega sebe, spravlja človeka v položaj Boga, a kaj, ko ni Bog. Stati na skali ni dobro, ni trajno, je neke vrste narcizem. Dobro je skočiti v vodo lastne psihične notranjosti. To je nekakšen smisel depresije v njenem terapevtskem smislu. Ni spoznanja brez poglobitve vase in malo depresije bi potreboval marsikdo v svojih vprašljivo realnih dejanjih. Svetopisemsko pravični Job namreč v svoji debati z Bogom ne obsoja Boga, ne preklinja ga. Boga doživlja v njegovi širini, kot je široka tudi naša psiha. “Bog priznava vse resnice, tudi tisto, da Boga ni”, pravi Job. Jungova psihologija govori o notranjem otroku, v “šoli dviganja zavesti” govorimo o “Zdravljenju notranjega otroka”, prastari meditaciji odpuščanja samemu sebi skozi otroka v sebi. Točno tako, kot nas vse šole duhovnosti ali dvigovana zavesti učijo, kako obvladovati svoj ego in se naučiti z “viveko” ločevati med glasom Duha in Uma, nas sodobna psihiatrija uči, z najsodobnejšimi metodami obdržati svoj “ego nad vodo”, kot pravi dr. Jožef Maagdič. Pravi, da je “depresija bolezen čustev, prevlada negativnih čustev nad egom. In prav duhovnost je tista, ki edina govori o tem, kako uspešno zmanjševati svoj ego z odpovedovanjem.

Naj zaključim z besedami Renate Ažman, ki polaga staršem na srce: “Imejte radi svoje otroke!”. Ljubezen je osnova veselja do življenja. Katera Ljubezen že????? Morda skušaš odgovoriti na to vprašanje sama, draga Manca!