Najprej vas lepo pozdravljam. O mojem problemu sem napisal že pred nekaj meseci a vseeno vas bi še enkrat vprašal. Ta mesec bo natanko eno leto od kar sem se razšel z mojo nekdanjo punco in preživljam (včasih) kar hude notranje bolečine ko jo vidim z njenim sedajšnim fantom ali se spominjam najinih trenutkov kjer sva bila srečna. Razlog da sva šla narazen mi še danes ni povsem jasen a včasih te ženska kar prezre v življenju. Z njim je že šest mesecev in med tem časom sem že bil dosti krat z njo tudi v postelji. A mi je bilo vedno žal kaj sem storil kajti ne mislim biti nikomur nekakšna figura. Vedno mi je govorila da bi bila še z menoj a ji jaz tega nisem mogel ugoditi saj te ne mora nekdo dobiti nazaj če imaš partnerja. Zakaj mi je vedno to govorila če pa ima fanta? Zakaj ji lahko njena mama govori da je on tisti tapravi za njo? Res je da je letos diplomiro in da ga čaka bogato življenje saj njegovi starši so zelo bogati. Ne moram verjeti da me je lahko njena mati zamenjala za denar. Saj je ona držala njene niti ko sva se razšla. Ves čas se je jokala da ne morema biti več skupaj in nekako sva bila na skrivaj skupaj a to naju je pripeljalo do totalnega razdrtja. Čez nekaj mesecev po najini prekinitvi je spoznala tega fanta. Sedaj se pa sprašujem sebe kot tudi vas kako je to možno da je še nisem povsem prebolel in da mi je tale punca postala nekakšna popolna ženska kar pa v realnem svet očitno ni. Že eno leto se spominjam nanjo vsak dan. ZAKAJ! Če pa hočem da že enkrat to mine in da bom lahko dalje živel kot vsi normalni ljudje in ko bo šla mimo mene mi bo vseeno. Rad vas bi vprašal tudi če slučajno nanese da bi bila še skupaj je to polomija zame ali pa ne. Tole vprašanje je bilo z velikim ČEJEM. Trenutno ne mislim da bi bil še kdaj z njo a me včasih kar prime da bi probal nekaj narediti. Prosim kaj naj naredim sej mi vsa ta zadeva žre življenje.

Lepo pozdravljeni!

Dragi Miha,

Prebaral sem tvoje pismo. Ne vem sicer koliko let šteješ, mislim pa da razmišljaš v pravi smeri, le malo bolj odločen bodi. Jaz imam 27 let, kmalu pa bo 7 mesecev, kar me je pustila punca, s katero sem bil 8 let. Bila sva zaročena, iskala sva stanovanje in na veliko planirala skupno življenje. Toda vse je šlo po zlu. Podrl se mi je svet. Kako je lahko odšla, ne da bi se vsaj pogovorila. Če bi me pustila, ko je bila stara 20 let bi jo razumel, vendar pri 25 že pričakuješ resnost, zaupanje. Najbolj boli to, da je bila res zrelo dekle, polna ambicij.Postavila me je pred rob s katerega se še danes nisem pobral. Se moraš pa nečesa zavedati. Če si imel punco res rad, boš potreboval vsaj še leto dni. Saj lahko skrivaš, da je bolje, vendar v srcu boli. Moraš pa iz vsega skupaj potegniti tudi kako dobro lastnost. Jaz sem po mesecu dni pohajkovanja začel športati, kar počnem še danes. V pol leta sem zgubil cca 15 kg in pridobil pravo športno postavo. Vendar pa je s pretiravanjem s športom prišlo tudi do poškodbe, ki jo lahko čutim vse življenje. Vendar šport me je reševal prve mesece, ko je bilo najhuje. Večkrat, ko vidim, kaj sem naredil s sebe, se spomnim nanjo in se zjokam. Rane celim tudi s tem, da grem vsaj dvakrat mesečno na kraje, kjer sva bila skupaj. In to pomaga. Sprevidiš kruto realnost, in to človeka strezne. Nekajkrat sem jo srečal ali na ulici, ali sem se peljal mimo nje v avtu. Nikoli me ni pozdravila. Tudi poklical sem jo in jo vprašal ali res ne zaslužim pozdrava nazaj, glede na to da sem ji bil pred letom človek, s katerim je delila vse. Enako vedenje sem doživel od njene mame, tudi ona je obrnila hrbet pred menoj, ko me je videla. Nisem bil slab fant. Bil sem skromen, pošten, ogromno delal na družinskih vrednotah. Velikokrat sem predlagal, da tudi njena mama gre z nama na izlet. Miha, ne morem ti razložiti kako to boli. Vsak večer hodim na s psom na dolge sprehode in si govorim, da si tega nisem zaslužil. Veliko časa posvetim službi, pa vendar ima prednost privatno življenje. Najdi si kako žensko za avanturo. Jaz sem si rekel, da ne bom prizadel nobene, preden je prebolim bivše, pa sem vendar prelomil besedo. Vse skupaj sem naredil le zaradi pridobivanja samozavesti, pa čeprav vem da sem do tega dekleta izpadel p….. Torej pozabi svojo bivšo, pojdi v družbo, zapolni si čas z delom, športom, šolo… Jaz še nikoli nisem bil tako zaseden kot sedaj…služba, obiskovanje fitnessa, plavanje, tek, kolesarjenje mi vzamejo ogromno časa, pa vendar sem se odločil da oktobra nadaljujem študij na podiplomcu..
Napiši mi tvoj mail, pa ti odpišem. Boš videl prebolel boš.
Z lepimi mislimi,
Marko

Miha, pozdravljen!

Ce ne bos nekaj ukrenil, se ti bo ta problem leta in leta vlekel, zato ti predlagam, da si preberes dve knjigi dr. Marijana Kosicka, in sicer : Clovek, imej se rad in Ne boj se ljubiti. Po mojem mnenju bos v njih lahko odkril odgovor na svoje vprasanje. Veliko srece ti zelim in imej se rad. Tudi zate bo se sijalo toplo sonce.

Lucka

zivjo
tudi jaz imama isti problem ne vem kaj naj naredim probala sem ze vse ampak mi ne gre iz glave.zacela sem se ukvarjat s sportom pa me je vse to spominjalo na naja ko sva midva to delala vcasih mislim da se mi bo zmesalo od te bolecine.ko sem zvedela da se je zacel dobivati z drugo punco sem mislila da se mi bo zmesalo ne vem kaj bo pomagalo tebi ampak vcasih meni pomaga to da grem na sprehod med ljudi da se zamotim se mi zdi da se moras zamotit ker potem pozabis na to pa saj pravim da vsakemu pomaga drugacna stvar samo probat moras pa bos videl meni pomaga tudi pogovor da se izpovem kaj me tezi.vcasih ne mores uiti da se vseskupaj spominjas ljudje pravijo da cas zaceli vse rane tok da moramo skozi vse to da nam bo potem lepse.meni mineva dva meseca odkar sva se rasla in mislim da bom morala se malo potrpeti ceprav bi bilo res uredu da bi imel clovek gumb na katerega bi pritisnil in pozabil.veliko srece in veselja ti zelim.samo se nekaj ce se bos dobival z njo bo vse se huje

Pozdravljeni,

čeprav je bilo na to temo ľe nekaj povedanega, mi dovolite, da se izpovem.
Pred dvemi leti sem spoznal prijazno ľensko s katero sva po nekaj mesecih vzpostavila tudi ljubezensko zgodbo. Kljub temu, da mi je tedaj dala vedeti, da se ločuje in da ima dva otreoka sem nadaljeval zvezo z njo.
Zaradi ľivljenja v dveh različnih mestih z oddaljenostjo sto kilometrov, se je odločila zamenjati kraj bivaliąča, sluľbo, prodati stanovanje ter se z otroci starimi ąest in ątiri leta preseliti v moj kraj.
Problem je začel nastajati ob njeni preselitvi “k meni” oz v moj kraj. Moji starąi so najini zvezi zelo nasprotovali, sam sem bil neodločen, na trenutko pa tudoi preveč potepaąki, saj so mi prijatelji in druľba veliko pomenili. Pa kljub vsemu sem se odločil, da se po ątirih mesecih njenega ľivljenja v mojem kraju, preselim k njej. Najini odnosi so bili enkratni, vendar je v meni bil nemir zaradi nenehnega vsiljevanja pomislekov starąev z navedbami “kam sem padel”, “ne obeta se mi nič dobrega”, “reąujem socialne probleme” …
Zaradi vsega tega sem jo po enem mesecu skupnega ľivljenja zapustil, z izgovorom, da moram premisliti o zadevi ter odąel s prijeteljem na dopust. Po enem tednu sem se ponovno vrnil k njej. Ker me je ąe vedno imela rada, me je zaprosila za poroko. Po globokem premisleku sem tudi pristal. Žal sem se dva dneva pred izrekom “da” premislil in ji povedal, da se ne nameravam z njo poročiti.
Ker se je naveličala mojih obljub, pomislekov in premiąljevanj se je odločila vrniti v njen kraj, zamenjati sluľbo, prodati stanovanje in vse teľave s tem. Odločila se je tudi, da ne ľeli imeti več nobenih opravkov z menoj, čeprav sem jo poizkuąal ustaviti s tem, da se lahko poročiva naslednjo soboto.
Vendar je bila naveza pri obeh zelo močna, tako, da sva ponovno vzpostavila najino zvezo. Postavila me je pred dokončno dejstvo: ali naj zamenjam sluľbo ter se preselim k njej ali pa naj jo pustim pri miru.
Povedati moram, da se ąe danes nisem odločil, čeprav je od tedaj minilo ľe več kot pol leta. Ona pa ąe vedno vztrajno čaka name.
Pri odločitvi me ovira nekaj zadrľkov; zelo sem navezan na svoj rojstni kraj ter okolico, gradim hiąo, katero so mi pomagali dozidati starąi, nova okolica mi ne ustreza, morebitni problemi z njenimi otroci,strah pred morebitnim ľivljenskim neupsehom ipd.
V tem obdobju “ločenega” ľivljenja sva skupaj samo ob vikenih. Ponovno me je prosila za poroko za katero sem ji tudi ponovno dal obljubo, vendar spet nič. In to se je zgodil ľe dvakrat, sluľbo pa bi lahko dobil tudi v njenem kraju.
Sam se odločim, da to ľelim narediti, pa vendar pred samo realizacijo popustim. Pomagajte prosim, da oba zaključiva agonijo, ki traja ľe leto in pol, ne glede na to kako se bo končala.
Skoraj sem pozabil, star sem 31 let, moja spremljevalka pa 30 let.
Hvala za Vaą odgovor.

> Lepo pozdravljeni!

Dragi Bobo,

Dovoli da te tikam. Postavil ti bom eno vprašanje, s katerega boš razbral odgovor. Ali se boš poročil z njo ti, ali tvoji starši?? Bodi dec in se poroči z njo. Si kdaj pomislil kaksne bolecine ji povzročaš s svojo neodločenostjo. Če sta še bila v skupnem gospodinjstu in je vse klapalo…potem ni razloga zakaj nebi šla skupaj.
Jaz sem svojo ljubo deklico zgubil zaradi vpliva njene mame. V dobri polovici leta sem popolnoma spremenil življenje. Napredoval sem v službi, izobražujem se in na veliko športam. Priznam, ko sva bila skupaj, sem bil prepričan, da živim pravo življenje. Ljubil sem jo mojo drago, še danes jo ljubim. Velikokrat sem se prilagajal, kar mi ne bo nikoli žal. Ko pomislim na vse to, na njeno dejanje kako me je zapustila, me stisne in se še danes zjokam. Ni me ljubila dovolj, da bi zapustila starše in šla živet z mano samostojno. Danes živim še bolj kvalitetno življenje, pogrešam pa nekoga, ki bi ga lahko objel se mu zaupal. Za zaupanje bom potreboval še veliko časa, imam razlog. Ni težko pasti v avanturo, zelo težko je dobiti pravega partnerja.

Prosim, ne naslanjaj se na svoje starše. Tvojo partnerico to zelo boli. Verjemi, to sem doživel. Bodi mož, vzemi jo in pojdita na svoje. Želim vama mnogo sreče.
Marko

Kaj je bistvo tvojega problema?

Da se ne moreš odločiti, ker nisi prepričan, katera odločitev bi bila prava in ker za vsako odločitev misliš, da je usodna.

Moje mnenje je:
– da človek ne sme sprejemati odločitev, za katere ni prepričan da so prave.
– da mora človek v čustveni stiski probleme reševati z razumom.

Ker se očitno ne moreš odločiti, čustveno je sicer imaš rad, si pa poln predsodkov oziroma si ne dovoliš, da bi bil srečen, bi jaz na tvojem mestu ravnal takole:
– prekinil bi VSE stike z njo za cca 6 mesecev
– po tem času bi se odločil, če bi bila odločitev za njo, bi se takoj preselil k njej, če pa ne, pa NIKOLI več ne bi iskal stikov z njo

Mogoče bi poiskusil prečitati kako knjigo od Sanje Rozman in Košička.