Nosečnost z poročenim ljubimcem

Je katera že zanosila ljubimcem, oziroma kaj bi naredili,če bi ali kaj ste naredile, če ste zanosile z ljubimcem, ki je poročen in ti je čist razčiščen pojem, da ne bo pustil žene, ker sta imela razčičšen odnos. Sami ste pa v 30h letih in niste imele otroka, tako da je ta otrok za vas zaželen.

Bi mu povedale oz.ste mu povedale, da bo očka in da ga ne mislite izdati. Vendar, ko bo enkrat otroka zanimalo kdo je očka in kje je, kaj mu potem povedati? Ker ne želite, da bi mu razdrli zakon, če bi se to zvedelo, sami pa ste zadovoljni da imate otroka s to osebo.

Ali v rojstni list napišete oče neznan, ali pa lahko navedeš ime in priimek in bo to ostalo anonimno. Ali mora v tem primeru bodoči očka priznat otroka ali ni nujno. Tudi če bi ga priznal in hotel videvat, njegova stvar…ampak kako razložiti otroku zakaj ni očka z njim….in v nobenem primeru nočete izpasti, da ga s čim izsiljujete ali karkoli pričakujete od njega, niti mu razdreti zakona.

Zanimajo me vaše izkušnje, če se vam je kaj takega zgodilo in kakšen je bil razplet….?

Draga Malina, do takrat, ko bo tvoje dete odraslo, bodo enostarševske družine že čista vsakdanjost. Poglej, otroka sta spočela OBA, to pomeni tudi odgovornost obeh za vajina dejanja. Otroka obdrži, če si tako želiš (in ne oziraj se kaj dosti na mnenja nekaterih, ki zagovarjajo moški in ženski pol v družinski celici), oče bo plačeval preživnino zanj, stike bosta negovala, če bosta oba za to. Očetov problem je, če bo ali ne bo s situacijo seznanil svojo družino. Ti pa itak nisi pooblaščena, da bi to funkcijo prevzela namesto njega.
Če se bo tvoj ljubimec odločil za negovanje stikov, ne bo treba posebne razlage, kaj se dogaja z očetom; v nasprotnem primeru mu pač razložiš tako kot je v resnici. V čem vidiš problem?

Preden sprejmeš kakršno koli odločitev, dobro premisli, če ne bo nekoč otrok odlagališče zamer do tvojega neodgovornega ljubimca. Vse ostalo ne šteje.

Ne on je res sorodna duša in bila sem poročena in nisem v zakonu zanosila, ločila sem se.

Nato sem bila spet razočarana v ljubezni. Se pa super z njim razumem in tudi prešla sem že pred leti tisto zaljubljenost, ugaja mi biti sama, je pa res človek od katerega bi hotela imeti otroka…samo imam krivo vest. Komot bi zanosila z njim. Če bi se pač zgodilo (mislim, da bi se komot, ker več ne jemljem KT, ful dolgo let sem jih jemala, zdaj se hočem sčistit kemije in bolje se počutim. Leta gredo in mislim da tudi če enkrat spet spoznam ljubezen svojega življenja, me bo pač ta moral sprejeti z otrokom. Ker če pa ostanem sama, nočem da bi mi bilo žal, da sem zamudila zanositev. Zveni nekoliko egoistično vem. Ampak želja je vse večja, nebi gojila nobenih zamer, nasprotno oboževala bi otroka od nekoga s katerim že nekaj let imam lep prijateljski odnos, ne gre samo za sex. Pomagal mi je prebrodit tudi ločitvene trenutke in tudi naslednji polom v eni vezici itd…

Ne vidim problema, zanima me kako drugi mislite in gledate na to in če je tu gor katera ženska ki se ji je to namerno ali nenamerno zgodilo in ni ogorčena zaradi ljubimca. Meni je kar uredu zaenkrat biti sama, nočem pa zamuditi prilike biti mamica. Ok mi je tudi če cel lajf ostanem sama, pa imam nekega življenjskega sopotnika, prijatelja kasneje, morda z njim druge otroke itd…. Že dolgo časa pa razmišljam o tem da bi zanosila..
Obsojajo ljudje iz različnih zakotnih krajev, enim se zdi to čist ok, drugim ne…to me ne zanima, zanima me samo če ima kdo podobne izkušnje.
Hvala

ne rini v težave, če še nisi noseča z njim je to super. raje si poišči primernega partnerja.

Ni sreče s partnerji. Niti jih ne iščem, bo že enkrat. Ampak zanositi pa ne moreš kar takrat kadar ti voda teče v grlo…

Ni rečeno, da sem zanosila, da bom…sam zanimajo me izkušnje, mišljenja itd…

jest bi reku d je prow da tut on ve d hočeš z njim zanosit. čist neodgovorno je od tebe če ga mislš postavt pred dejstvo ko boš že noseča. če mu naprimer govoriš d ne morš zanosit ker jemlješ KT pol pa mu poveš d si noseča. a on ve da ne jemleš tablet?

Nisem že nekaj časa spala z njim, zdaj ko sem brez tabletk imam krivo vest, pa se bojim, ker želim biti stoprocent sigurna in odločena. Pa dobro je, da vsaj 3 mesece ne zanosim, če sem jemala KT. To obdobje čiščenja, mi bo še v razmislek ali naj mu povem ali ne. Razmišljala sem tudi o tej varianti, da če bi zanosila, da prekinem z njim in tudi ko bi kdaj vedu da sem noseča, da mu ne povem, da je on, pač rečem, da je bila avantura z nekom drugim in ko mi bo dajal nasvete (kot mi vedno, ker ni v moji koži) bi preverila kako razmišlja in mu morda nekega dne rekla, da je to njegov otrok, a da nisem hotela, da bi mislil, da mu kaj podtikam in nobene obveznosti ne želim z njegove strani.

Saj pravim želja je močna, ker ga imam rada, on ima mene na nek način, idealnejšega otročka, ki bi bil njegova kri si ne bi mogla želeti, če že ne morem imeti njega in to spoštujem. Nočem, da trpi njegova družina. To da ženo vara, ni moj problem. Sva se o tem tudi pogovarjala, ni ponosen, ampak tako je in to ni moja stvar.

Mogoče bi bilo prav, da se pogovoriš z njim. To da si želiš imeti otroka, ok, samo mu moraš povedati, da njegovega. Res pa je, da je njegova stvar, če vara ženo. Samo mogoče boš pa še spoznala moškega, s katerim bi imela otroka in bi dejansko tud živela z njim. Ne vem, dobro premisli v kaj se podajaš, da ti ne bo potem žal.

Lp

ne vem. men se zdi vse skup do tipa podlo. dobr sej tut on ni anglček in vara ženo ampak dvomim d hoče met s tabo otroka. in otrok je neki kr maš za vse živlenje ne morš kr pozabit d obstaja pa čeprow te je bejba okrog prnesla.

drgač pa je tvoja odločitev al ga boš potunkala al ne. na konc mu loh tut poveš d je zate biu sam oplojevalc tko kt si ti zanj bla sam priležnica. brez velkih besed o lubezni ker če mu boš to nardila nima lubezen z usem skupi nič. enostavno si našla primernga oploditelja k ti bo izpounu željo po otroku. in to je vse.

Vedno ista pesem! Pri toliko in toliko letih brez otroka! Če ti misliš, da si pri 30 ih bolj pripravljena na otroka kot ena pri 20 se motiš! Rojstvo otroka je za vsako žensko prelomnica, pa naj bo to pri 15 ali 30ih! Ne moreš vedeti, kako ti otrok spremeni življenje! Ni tvoj projekt, je živo bitje z raznoraznimi potrebami, s svojo naturo in osebnostjo! Pa tam do adolescence ga še lahko voziš za sabo kot “modni dodatek”, potem pa… Otrok je živo bitje, ki raste in odraste… To imej v mislih!

sj on bi bil res sam oplojevalec. Točno to kar si reku…

Normalno, da vem, saj nisem stara 18. O tem že nekaj let premišljujem.
Tisti, ki me bo pa imel rad, me bo pač moral sprejeti z otrokom. Do zdaj sem bila brez otroka, pa ni bil nihče pripravljen na odgovornost oz resno vezo, sami neki k cvikajo itd…
Poln kufer mam mam tega, ne iščem moških, otroka bi pa rada imela, ne mudi se mi glede partnerja, bo že enkrat. Glede otroka pa…

Seveda te mora “pravi ” imeti rad z ali brez otroka! Tudi ti se moraš zavedati, da si popolna z ali brez otroka! Otrok, ki si ga želiš, pa bo samosvoje bitje, ti boš le njegov starš, ki ga bo usmerjal na poti skozi življenje in ga z lastnim zgledom učil vrednot , medsebojnih odnosov itd. Če hočeš na vsak način nekoga vzgajati, lahko tudi koga posvojiš ali sprejmeš v rejništvo. Ampak ti želiš otroka določene osebe in to ni fer! Tu morata biti za to OBA!

Okej, torej so pojmi razčiščeni in ti bo tale tip služil zgolj za oplojevalca brez njegove privolitve. Verjetno se zavedaš, da je to moralno sporno, seveda pa ni protizakonito. Vest si lahko spucaš tudi tako, da si rečeš, da ti zanj tudi ne predstavljaš nič drugega kot dodatni seksualni užitek in da je tip v bistvu prasec, ki vara ženo ter da mu ne dolguješ ničesar, niti tega ne, da mu poveš, da nameravaš z njim zanositi ali da mu kdaj poveš, da imaš z njim otroka. Če si bolj rahločutne sorte, mu pač ne boš povedala in boš potem, ko zanosiš, razdrla zvezo. Če pa si malo maščevalen tip, mu boš povedala, da si noseča z njim, vendar ne pričakuješ od njega ničesar.

Kaj naj ti torej mi svetujemo? Najbrž že sama veš, da boš postopila kot brezčutna bejba, ki ji odzvanja (pred)zadnja biološka ura in da je ta zov narave močnejši kot karkoli drugega. Recimo bobu bob: tipa hočeš izkoristiti za svoje lastne namene. Kar izvoli, samo mi pri tem res ne moremo igrati kakšne bistvenejše vloge. Čez mejo, ki nam jo postavlja naša lastna vest, moramo stopiti (ali se odločiti, da ne bomo stopili) mi sami. In mi sami moramo živeti s tem.

Če se vrnem na začetek najine avanture, je kazal zanimanje in me pecal, osvojil, zatreskala sem se vanjga, šele čez čas, ko sem ga vprašala, če je samski, mi je rekel, da je poročen. To me je prizadelo, še posebej, ker je rekel, da ga ne privlači žena več posebno, ampak, da se ločil ne bo in da imata kar ok odnos. Že 3 leta in pol sva prijatelja in ljubimca. Skozi tisto krizo, sem se navadila ga sprejeti takšen kot je. Lepo nama je. Lahko bi tudi moralizirala o tem, kako je brezčuten in kako hladnokrvno mi lahko reče v oči, da je to vse kar mi lahko da in da me ima na drugačen način rad, ampak žene ne bo pustil, niti tega naredil malim otrokom. Lahko bi ga imela za brezčutnega, ampak, ker vidim, kako je pozoren do mene in mi bil pravi prijatelj in svetovalec, tolažitelj v težkih časih, vem, da je dober človek, ima pač neke slabosti, kot mi vsi. Ne obsojam ga in niti ne dovolim, da kdo mene obsoja, če ne pozna mojega življenja in mene.

Navajam to temo samo zato, da se kdo zamisli, kako bi ravnal oz.kako je ravnal, če se je oz.če se bi to njemu ali njej zgodilo.

Vem, da nisem slaba oseba in priznam, da se še nisem odločila za ta korak, temveč zelo dolgo razmišljam o tem, nato bom itak naredila, kar se mi bo zdelo prav in normalno nosila posledice. Otrok pa ne bo moja last, če se že za to odločim zdaj ali kdaj s kakšnim partnerjem, sem istega mnenja, da bom otroku opora in odskočna deska, on pa bo svoja osebnost. Nebo moj, niti od koga drugega, temveč sam svoj. Jaz pa življenjska prijateljica in svetovalka.

Takih izkušenj nimam, nit si jih ne želim. Kot neprizadeta opazovalka ti napišem: ne zakompliciri si lajfa. Ta tip tud za oplojevalca ni primern. In s takim razmišljanjem tud tebe (kljub tvojim letom) ne vidm zrele za otroka.

Počaki. Na pravga, ki si bo želel met tvojga otroka.

Veliko sreče, potrpljenja in zdravega razuma! Ker dejstvo je, mi obraćamo, življenje obrne! Že če gre vse po maslu, je veliko skrbi, verjemi mi! Ko pa pride bolezen, nesreča, lahko z ene ali druge strani, pomisli, kdo je tisti, ki ti bo stal ob strani! Verjetno si res pozitivna oseba in imaš ljubečo družino in velik krog pravih prijateljev in znancev… A kljub temu ti polagam na srce… Včasih je biti sam z majhnim in tudi malo večjim otrok zelo zelo težko… Ampak preživi se pa, to je pa tudi res! LP!

Se pravi, ti že veš kako in kaj in tudi težo odločitve boš sprejela na svoja ramena. Post si pa napisala samo zato, da “se kdo zamisli, kako bi ravnal, če bi se njemu kaj takega pripetilo”.

Odgovorov torej ne potrebuješ, nasvetov še manj. Tisti, ki se mu bo (ali je) kaj takega pripetilo, pa iz tega itak ne bo mogel nič potegniti, ker bo šlo zanj in ne zate. Skratka, brez veze porabljen čas, lahko bi šla raje kuhat sarmo. Pa lep dan še naprej.

Glih sem segedin pojedla.

:-))

Tudi dobro.