Pozdravljeni!

Ob prebiranju forumov, predvsem tistih tematik, ki obravnavajo slabe izkušnje porodnic, me postaja strah.
Zavedam se, da obstajajo vedno dve plati. Nikoli nobena ni bela in nobena črna. Pa vendar, če se dogaja toliko slabega po porodnišnicah, potem je to kazalnik da je nekaj pošteno narobe in da se morajo odgovorni vprašati zakaj in kaj je dejansko narobe.
In ker se bliža čas poroda sem se odločila, da forumov ne berem več,oziroma tematik, ki so povezane s porodi. Brala sem že dovolj, slišala že tudi.
Bi pa želela, da se dejansko izvede analiza kvalitete in zagotovi le ta. Če jo lahko ob zmanjšanih stroških in plačah ter bitki za trg dosegamo v gospodarstvu, ne razumem, zakaj je ne bi še v zdravstvu? Naboljši preživijo, slabši propadejo. Če ni denarja, pa uvedite vrednosti sistem, najboljše bodo ostale….

Pozdravljena,
razumem, da te je strah pred porodom. Bodi raje samozavestna bodoca mamica, s pozitivnimi mislimi. Mamicam, ki vejo, kaj se pri porodu dogaja, kako poteka porod in kako je potekala nosecnost sama, se ni treba bati komplikacij. Zadeve, ki pridejo v javnost so zelo enostranske in ljudje, ki se jim zgodi kaj neprijetnega (poskodba, bolezen, smrt) intenzivno custveno reagirajo. To je tisto, kar potem ti preberes. Naj te take zadeve ne strasijo. Veliko vec je lepih trenutkov, zdravih novorojenckov in srecnih mamic.

Srecno

Vesela sem, da sem vse dobro in slabo prebrala na internetu. Tako sem se začela bolje zavedati svojih pravic in definitivno bom šla rodit bolje “oborožena” – tako fizično kot psihično. Verjetno je tudi bolje, da ob kakšnem možnem zapletu nisi preveč šokiran in ne začneš paničariti (čeprav nisem niti malo nagnjena k temu).
Resnično veliko delam na svoji fizični vitalnosti, povsod se izogibam dvigal in hodim raje peš, kolikor se da. Tudi doma delam raztezalne in kondicijske vaje, kot so me naučili na nosečniški telovadbi. Prepričana sem, da tako lažje rodiš, kot pa če si ves okostenel in zategnjen zadnjih 9 mesecev, pa še brez kondicije povrhu. Doma mi resnično ni nič problem narediti – razen dvigovanja težjih stvari se izogibam.
Pred nosečnostjo sem dala skozi 3 kolesarske maratone (po 75km-t.j.cca.4 ure neprekinjenega napora) in mi je popolnoma jasno, da se mora tako fizična kot psihična priprava začeti mnogo, mnogo prej. Dobra pripravljenost ti tako tudi dviguje samozavest, s tem pa zmanjšuje strah. Seveda pa se zavedam, da bo tista jokajoča in sprva vijoličasta “kolajna” po porodu neskončno več vredna od pozlačene okrog vratu (ko stopiš dol z bicikla).

In ob vsem tem verjamem v to, da mi bo to pomagalo, hkrati pa upam na najboljše.
Britta, glavo gor in optimistično na svoj “maraton”!

P.S. Predno se bo v našem zdravstvu kaj obrnilo, bomo me že babice. :))

Hvala, Grešnica, za vzpodbudne besede!
Tudi jaz se intenzivno pripravljam na porod, vaje, hoja, pridno delam v službi, včasih mogoče še preveč:))
Res je, da običajno s bolj trezno glavo razmišljamo, če poznamo vse vidike nekega dogodka, ki nas čaka. Včasih pa je bolje “skočiti na glavo”, kar bom jaz definitivno naredila. Otroka, ki ga pričakujeva z možem, si neskončno želiva in ravno zato verjamem, da lahko prenesem še takšno bolečino.
Moti pa me (če obstaja in verjetno obstaja, če toliko člankov obravnava to tematiko), odnos stroke (zopet ne vse in vsepovsod).
Srčno upam, da bom sama doživela dobre izkušnje ter da bom lahko pohvalno rekla, glej saj vendar ni tako…

Sicer pa grešnica, želim ti vse najlepše!

Pozdravljena.
Rodila sem dvakrat v koprski stari porodnišnici. Osebje je bilo prijazno, trudili so se, kolikor so se lahko glede na težke pogoje dela (stara stavba in stara oprema) Ko mi nekatere ženske pravijo, kako so trpele, jim samo odvrnem, da bi šla še trikrat rodit, če bi lahko.

Jaz sem pri porodih uživala. Bolečino moraš sprejeti in se v njej (bolečini) sprostiti, potem je skoraj ne čutiš. Med popadki sem zadremala. Ko je prišel popadek, sem nekako sprostila mišice in je minimalno bolelo.

To sem pred leti prebrala v neki literaturi samo nekaj dni pred prvim porodom in na porodu poskusila tako ravnati. Verjemite, zelo je pomagalo. Bolečini se ne smete upirati, ampak jo sprejeti in sprostiti mišice. Nekako tako je bilo. Čeprav je od tega že 15 let, se porodov z veseljem spominjam.

Če ima katera tako izkušnjo, bi jo z veseljem poslušala.