Pozdravljena družba

želel bi slišati nekaj drugih mnenj, preden se s partnerko spustiva v resen pogovor glede najine prihodnosti. Pričakujeva naraščaj, nosečnost je bila zaželjena, sva pa sedaj v malo težjem položaju, saj imava pogoste prepire, enkrat zaradi premalo pozornosti, drugič zaradi financ, tretjič zaradi brezveznosti, na vsake nekaj dni je tako. In zadeva eskalira tako daleč, da je praktično vsakič govora o tem ali končava ali nadaljujeva. Med prepiri je zelo žaljiva, nesramna, prav agresivna, ne izbira besed, vame zleti ma čisto vse, je že prišlo tako daleč, da je rekla, da me sovraži, včeraj za nameček še, da ji je žal, da bo imela otroka z mano. Pravi, da zaradi tega, ker ji ne dam dovolj pozornosti, da premalo božam trebuščka, se z njim ne pogovarjam in podobne, da to vsi bodoči očki delajo, ker tako pravijo kolegice na nosečniškem forumu. Situacije, ki ji niso po godu so predstavljene da VSI pravi partnerji VEDNO skrbijo za svoje najdražje, jaz pa NIKOLI NIČ, oziroma če navedem primer, dopusti možnost, da enkrat sem pa res. Danes ne govoriva, ker sem ji zjutraj poslal spodnje sporočilo, ki ga je razumela kot da jo zapuščam. V resnici sem si kot odgovor nanj želel le odziv, kot oprosti, tega res ne bi smela rečti, nisem mislila resno, ipd. Pa ni, namesto tega je še podkrepila situacijo, da sem jaz za vsako stvar užaljen, da vzamem osebno… A ostali vsebino razumete kot poslovilno pismo ali kot nekoga, ki je v stiski in bi rad popravil zadeve?

˝Faking strah me je tega, da se ne zavedas teze tega kar reces. Ne samo to, se opravicujes in dodatno nalozis, da bom mel za zihr obcutek da sm si to zasluzil. Take izjave, da ti je zal da imas z mano otroka in da bom slab oce ne sodijo med dva, ki se trudita biti srecna, sori. Sprejmem izreceno. Nimam pa obcutka pravega mesta ob tebi zarad take sorte izjav, sj kdo bi ga pa mel. Vsi moski, bodoci ocki so v tvojih oceh boljsi od tega, kar imas ob sebi. Prav, sprejmem. Nisem popoln, kot vsak lahko kaj naredim se bolje. Imam pa svoje meje in dostojanstvo, da si takega odnosa ne dopustim. Razumem marsikaj, tudi custveni vrtiljak, ki ga dozivljas, in sem bil vedno pripravljen stati ob strani, ker tak pac sem. Ni pa nosecnost izgovor, da me lahko zanicujes. Se vedno imas filter, se vedno si clovek, se vedno sem jaz clovek. Zalosten sem, razocaran in na nek nacin ze obupan, ker nekako ne pridem v okvir te tvoje popolne slike partnerja in sopotnika. Ce sem vse to, kar pravis, in nisem vse to kar tako zelo pogresas, a je moje mesto res ob tebi? Ce te delam nesrecno, in sebe, a naj se vztrajam pri tem? To so vprasanja, ki mi rojijo po glavi.˝

mi je zelo hudo, ko berem ta prispevek. Kot družba smo enostavno do konca zavozili in ne znamo več vzgajati ljudi, ki bi bili sposobni prenesti navadno življenje. Mladi mislite, da je fb, instagram in ostale bedarije realnost. Tvoja partnerka je v hudi krizi, ker ne ve, kako bi se obnašala kot nosečnica, imam občutek, da jo je na smrt strah nove življenjske vloge, ki bo najbrž do konca razvajeno žensko postavilo čisto v drugo situacijo. Ali pa ima psihične težave, ki se bodo po porodu razvili v depresijo. Ima ob sebi kakšno normalno žensko, ki bi jo lahko peljala skozi nosečnost? Mogoče obstajajo podporne skupine za nosečnice? Tvoje pisanje se mi zdi čisto korektno in te tudi razumem, da se enostavno ne znajdeš v novi situaciji. Nosečnost ne sme biti izgovor za tako vedenje. Mogoče gresta skupaj v kakšno šolo za starše, za partnerje?

O, sočustvujem s teboj, kakšno razvajenko imaš ob sebi. Kdo jo je vzgajal? Verjetno si domišlja, da je središče sveta. Res ne vem, kaj naj ti svetujem? Težko bo ustreči temu razvajenemu bitju. Koliko je stara? Po vedenju sodeč, bi rekla, da 18.

Vseeno se ne pusti poniževati. Povej ji, da je skrajni čas, da odraste. Da ni edina ženska na tem svetu, ki je noseča. Imela bo otroka in imeti otroka ni čisto nič romantično. Rojstvo otroka ti obrne življenje na glavo. Iz dneva v dan poslušaš jok, menjavaš plenice, vstajaš ponoči.

Kaj naj ti rečem? Da te čakajo še presenečenja. Želim ti vse dobro. Naj se vse srečno izteče.

Po mojih izkušnjah se tvoja partnerka ne počuti popolnoma nič varno. Še več, glede na obnašanje jo je strah, otroško strah. Česa? Vsega mogočega, zato imata prepire na najrazličnejše, tebi popolnoma bizarne teme. Dobra novica je, da to najverjetneje nima nič s tabo, slaba, da to ti “kasiraš”. Je namreč brez samozavesti in ima verjetno občutek, da še zase ni dovolj dobra, zato tudi druge zaničuje, da vsaj malo popravi sliko o sebi.

Preden planeš in jo morda začneš “reševati” – tega ne moreš narediti. Ta občutek je nastal najbrž nekje v otroštvu in ga lahko reši le, če jih podoživi in varno predela. A ne glede na obnašanje je odrasla in se mora svoje občutke naučiti regulirati odraslo, prav tako svoje odzive nanje.

Svetujem iskren pogovor, vendar drugače kot doslej. Izražanje tvojih občutkov ne bo dosti pomagalo, saj si to že poizkusil in jih bo razumela kot napad. Postavi ji meje, česa dopuščal ne boš – in se tega potem tudi striktno drži. Bistveno je, da ostaneš miren in ji mejo predstaviš/postaviš na popolnoma umirjen način.

Na tvojem mestu bi jo poizkusil pregovoriti v terapijo. Previdno pa pri tem, ker se bo težko sprostila in je vprašanje, če bo na terapiji iskrena, vsaj na začetku. Če ti to ne uspe potem dvomim, da ima vajina zveza prihodnost.

Vse dobro vama želim.

Pozdravljen moj zaročenec,

kot vsaka zgodba ima tudi ta dve plati in tukaj sem na tem mestu primorana povedati tudi svojo plat zgodbe, ki pa je ne boste verjeli, drugačne.

Z zaročencem imava že nekaj časa hude probleme z njegovo bivšo ženo (je pripeljalo tako daleč, da sem bila tudi jaz deležna njenih smsov…) in z njegovo (ne)komunikacija. Zaradi česar je hodil tudi na psihoterapijo, kjer mu je psihoterapevtka jasno povedala, da je za zdrav odnos potrebna odkrita komunikacija. Nekaj časa se je trudil in sem bila ponosna nanj in srečna,ko pa sem zanosila je ta premik postal samo še velika želja.Naj omenim da sem na začetku nosečnosti močno krvavela in pristala na bolniški za 1mesec.Njegov odziv je bil neprimeren in bolj kot ne zelo grob. Silil me je da delam,jaz sem se se pa počutila zelo na tleh, ker nisem vedela ali se bo otroček obdržal.Jokala sem vsak dan,bila v nepopisni stiski.To me je zlomilo.Oseba ki jo ljubim mi ni stala ob strani.Potrebovala sem čustveno oporo in podporo.Tudi do danes se ni nič spremenilo.Je zelo tehnični do mene, nobene topline.To sem mu tudi velikokrat povedala v joku,da pogrešam toplino,objeme,poljube in občutek da si želi otroka-saj sem trenutno sama v tem.Moti me da,ko mu lepo povem kako se počutim,da me boli je njegov defenzivni odziv toliko hujši. Nobena si ne zasluži takega odnosa.Velikorat sem na robu obupa,kaj storiti.Živiva skupaj,želela sva si oba otročka in sem neizmerno vesela da nama je uspelo,a žal s takim odnosom ne morem rasti,samo tonem.Ljubim ga,a se sprašujem do katere mere!In ne nisem razvajena,sem ženska v srednjih letih(mimogrede hvala za kompliment:) ), a vseeno je nosečnost zame prvič in si želim samo ljubezni in razumevanja.Kar sem mi tudi večkrat lepo na lep način povedala.Enostavno se brani za vsako ceno (pa se niti ne bi rabil ker gre za osnove) in ne želi pokazati da me ima rad,da mu je mar.Sem dovolj močna oseba to vem in to ve tudi on,a za starševstvo sta potrebna dva,v to sva šla oba enakopravno in to se od njega tudi pričakuje. Da ne dolgovezim ker je materiala še veliko,bom na tej točki zaključila in samo še dodala,da sta za odnos vedno potrebna dva in da se poslušata.

Torej,dragi moji..zmeraj sta dve plati zgodbe in je prav, da pove tudi oseba na drugi strani.

Imejte se radi

Včasih so rekli, da se resnica prav spozna, je treba čuti dva zvona. In še res je! Se opravičujem, če sem s svojim pisanjem bodočo mamo prizadela, ampak slišala sem samo eno plat zgodbe. Sedaj sem prebrala še drugo plat. Zdaj je situacija drugačna.

Vsekakor upam, da rešita vse nesporazume. Pogovor, spoštovanje in iskrenost, to naj vaju zbližuje.

Želim vam srečen porod in zdravega otročička!