Pozdravljeni,
že vnaprej se vam zahvaljujem za pomoč in informacije.
Stara sem 26 let. Pri svojih 21. letih sem prvič doživela (klasični) panični napad, ker sem bila takrat sama doma in se je to dogajalo pred spanjem in ponoči sem se stanja zelo ustrašila in se tega stanja še danes bojim. Da ne ”dolgovezim” v tem času do sedaj sem se s paniko, tesnobo lepo spoprijela, večino časa sem brez težav, seveda pridejo obdobja, ko sem slabše in je tesnoba bolj izrazita. Morem reči, da sem v tem času zaključila študij, diplomirala, dobila in zamenjala službo, se poročila. Hočem reči, da sem kar dobro držim. Včasih, ko me prime tesnoba jo znam sprejet, premislit in se ”ne dat”, pridejo pa situacije, ko me čisto potolče in imam občutek nemoči, kot, da v teh letih nisem zrastla, kot da sem spet padla iz zelene veje. Občasno hodim na psihoterapijo – takrat, ko je hudo. Mož mi zelo stoji ob strani, imam tudi nekaj prijateljic, ki se jih ob hudih časih lahko zaupam, da je potem lažje. Zdravil ne jemljem.
Z možem sicer otrok še ne načrtujeva imava pa neko vizijo o otroku čez kakšno leto in pol do dve leti 🙂 Sedaj pa je mene malo strah – ali je sploh pametno zanositi pri anksiozni motnji? Bojim se namreč, da se bodo v nosečnosti pojavila razpoloženjska nihanja, za katera vem, da so normalna – ampak me je strah, da jih bom jaz doživljala še bolj močno. Strah me je , da me bodo psihične in telesne spremembe potolkle, da ne bom zmožna donositi otroka, kaj šele da bi rodila. Ker me je določenih stvari v življenju strah (meritev pritiska, meritve pulza, vse kar se tiče srca…) se prav tako bojim, da bi mogla v času nosečnosti dati veliko teh preiskav čez . čeprav bi bilo po eni strani dobro, da nosečnost lepo napreduje in, da moje težave nebi škodile plodu. Ker mi ob tesnobi in paniki pulz podivja, včasih se pojavi tudi aritmija, me skrbi, da bi 9 mesecev imela take težave – tega si ne želim, nočem, ker je grozno.
Že ob misli na porod in bivanje v bolnišnici me je strah… kaj šele na življenje z otrokom – ali bi zmogla, ali bi me mučili panični napadi in tesnoba, kako bi sploh lahko vzgojila zdravo bitje?
Če me sedaj vprašate – ali si želim otrok? Da, si jih. Ali si jih želim zdaj? Ne, še ne. Ampak, kdaj bo pravi čas? Kaj če se bom temu izogibala, leta bodo minila, in bom kar na enkrat 40? Ali pa, da se odločim, da otrok nočem in mi potem postane žal?

Jutri imam terapijo po dolgem času in mislim, da bom načela s to temo 🙂

Lep večer,
Zoja

Pozdravljeni,

soočate se z anksioznimi mislimi, tesnobami in paničnimi napadi. Kolikor slišim imate v sebi moč, da kljub težavam zmorete speljati vsakodnevne obveznosti.

Pravite, da trenutno ne čutite, da bi imeli otrok, kljub temu pa pritiskate nase, da bo 14 let, toliko vam namreč manjka do 40, minilo v hipu. Kot jaz vidim imate še zelo veliko časa za premislek in odločitev glede vašega potomstva. Hkrati je tudi razmišljanje o otrocih očitno del vaših anksioznih misli.

V podrobnosti vaših simptomov se ne bi spuščal, je pa pomembno dejstvo, da se vam ti simptomi pojavljajo na raznoraznih področjih. Kažejo na vaše notranje psihične procese in vas opozarjajo, da nekaj ni ozaveščeno in predelano. Kaj točno je to in kako to predelati v tem trenutku ni jasno, boste pa lažje s tem prišli v stik s pomočjo psihoterapije.

Predlagam vam, da psihoterapije ne obiskujete zgolj občasno in, da gre pri izbiri za poglobljeno obliko psihoterapije kot je npr. psihoanalitična. Namreč, z občasnimi srečanji ostajate vedno samo na površju in težko pridete do tistih plasti vaše psihe, ki vam težave povzročajo. Predlagam vam bolj redne obiske, vsaj 1 uro enkrat tedensko ali še bolje vsaj dvakrat tedensko.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj

Zdravo.

Ko sem brala tvojo objavo sem videla, da si delas iste skrbi, kot sem si jih jaz. Tudi jaz sem zelo aksiozna in prav tako so se mi pred zanositvijo podile iste misli…kaj pa ce…
No jaz sem zanosila, bilo me je zelo strah (isto kako bom prenesla napade panike, kako bom donosila in kako bo to vplivalo na otrocka), pri meni je bilo to se toliko bolj potencirano,ker se mi je ena nosecnost zal koncala zaradi drugih tezav, skratka strahu je bilo veliko.
Prav tako sem na vsakem pregledu imela utrip ful visok, pritisk prav tako…vse zaradi strahu. Imela sem se druge zdr.tezave tako da sem hodila od zdravnika do zdravnika. Na sreco sem bila v bolnici samo 14 dni pred porodom, pa se to zato, ker je bilo povezabo z drugimi tezavami (takrat je bilo res najhujse ker samo o tem razmisljas). No ko je pa prisel cas poroda, pa so bili vsi drugi obcutki toliko vecji,da na ta strah pozabis, oz.ga sploh ni bilo. Tako da sem rodila zdravega otrocka. Potem pa sploh ni bilo casa za razmisljanje o napadah panike in strahu, bi casa ,:). Sem sama, partner hodi v sluzbo, babic ni, tako da za otrocka sama skrbim (itak je bil strah kako bom sama), ampak vrjemi da si tok zaposlen z dojenckom, da sploh ne razmisljas o napadih panike… Menim, da bo pri tebi podbno. Ce si uspela strah premagati med studijem in drugih mejnikih v zivljenju ga bos tudi z otrockom, saj mislim, da bolj si zaposlen, vec se ti dogaja, manj se obremenjujes z nepotrebnimi skrbmi. Pa nisi edina s takimi tezavami :). Kar pogumno!

Pozdravljena Zoja, vse kar opisujes imam tudi jaz sama. Z anksioznostjo se spopadam od svojega 18ga leta in jo tudi sama uspesno obvladujem.
Tudi mene je grozno strah merjenja pritiska in zdravnikov, grozno strah me je bilo poroda. No pri meni je bilo vse super in brez problema. Celo nosecnost sem bila mirna kot nikoli prej in potem v zivljenju. To pripisujem hormnom, razen seveda pri mesecnih meritvah pritiska pri zdravniku, kjer pa je bil seveda vedno visok, ampak je moj zdravnik prepoznal vzrok visokim vrednostim in sem si morala pritisk meriti doma, kjer pa je bil vedno v normalnih vrednostih. Rodila sem na rok in tak porod ki sem ga imela jaz, ga privoscim cisto vsaki, brez komplikacij, hitro in brez problema. Pisem ti zato, da te pomirim, ker tocno vem kako se pocutis. Kar pogumno, vse bo ok!

Pozdravljeni. Stara sem 34let in že imam dva zdrava otroka. Trenutno pričakujem tretjega. V prvih dveh nosečnosti je vse potekalo normalno. Sedaj pri tretji nosečnosti 15tednov, pa že razmisljam vnaprej preden imam kontrolo kako bo, ko bom šla dati kri, kako bo potekal pregled. Namreč na prvem pregledu sem imela zelo visok pritisk, doma normalnega. Ko se spomnim, da imam pregled, začnem dezko dihati, občutek, kot da se mi hoče zmešati. Strah me je, da nebom tam nervozna in da nebo kdo to videl. Najraje bi imela preglede kar doma. Napisala mail svojemu osebnemu zdravniku, da imam te težave ampak mi je odgovoril naj se posvetujejo s psihiatrom, saj je pri Ecytara potrebna previdnost. Zasledila sem tablete brainbiome, ko naj bi pomagale. Me zanima, če ima že katere kakšne izkušnje? Hvala za odgovore.

Pozdravljeni,

kar opisujete so anksiozne misli. Višji tlak pri zdravniku je velikokrat prisoten zaradi sindroma bele halje. Ko smo pri zdravniku bolj vznemirjeni. Opisujete pa tudi strah pred tem, da bo kdo vašo nervoznost videl. Bi vas bilo sram?

Če vas prav razumem razmišljate o tem, da bi začeli z jemanjem Ecytare? Ste kdaj razmišljali, da bi o vaših strahovih spregovoril s strokovnjakom psihoterapevtom?

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj