Nosečnost in MS
Zanima me, vse ki ste že bile noseče in imate otroke, kako je nosečnost potekala, kako je bilo s simptomi MS med nosečnostjo, so izginili, se sploh niso pojavljali ali so se, kaj pa zagoni, ste jih imele ali sploh ne.
Pa seveda sam porod. Vem, da bolnicam z MS odsvetujejo epiduralno, kako je s tem, kaj veste. Kaj pa po porodu, v kolikšnem času ste imele spet zagon oz. so se simptomi vrnili.
Vem, da je to tema, ki zanima kar nekaj naših forumcev, zato vas prosim, če se čim bolj izčrpno razpišete. Tudi glede dodatkov, ki ste jih jemale med nosečnostjo in potem med dojenjem.
Vsem forumcev pa seveda želim lepe in vesele praznike.
Ajda
Tudi mene zelo zanima ta tema. O tem sem se pogovarjala z mojo ginekologinjo, pravi da ni hudih pomislekov da ne bi ženska z MS imela otroka. Pravi da med nosečnostjo ne bi smelo bit novih zagonov, saj je takrat imunski sistem zavrt, ker je tudi zarodek neke vrste tujek v telesu. Večja možnost je da si po porodu bol zmučen kot zdrave mame in da je možno da se pojavi po porodu kak zagon-a na to nevrologinja pravi, da če si bil prej na zdravilih, za zagon ni take nevarnosti. Omenila mi je tudi to da takoj po porodu dobiš neko zdravilo(v injekciji) ampak sem pozabila kaj je točno. Potem ko nehaš dojiti se lahko vrneš na injekcije, seveda pa si tudi čez celo nosečnostjo ne daješ injekcij. Aja epiduralno pa meni nevrologinja ni odsvetovala.
Tako jaz vem le toliko, bolj teorijo kot prakso. Naj se prosim oglasi še kakšna mamica.
pozdravček
Tisa
Upala sem (in še vedno), da se bodo oglasile trlv in špelin@ (pa morda še kakšna druga), ker me resnično zanima, kako poteka nosečnost in sam porod pri obolelih z MS. Sama se želim, dokler še nimam večjih težav (in ne bom prestara) odločiti za otroka.
V starejši literaturi iz leta 1980 sem zasledila, da so takrat porod odsvetovali in celo, če je bila ženska noseča, so ji svetovali splav. V novejših literatutah pa se strokovnjaki nekako nagibajo k dejstvu, da če gledamo potek bolezni dolgoročno, nosečnost in porod ne vplivata bistveno na poslabšanje bolezni. Enako glede epiduralne – meni je nevrolog rekel, da je ne priporoča, ker je to poseg direktno v hrbtenični kanal in lahko imam najrazličnejše posledice. Še celo zdrave pacientke imajo najrazličnejše težave – od tega, da nekaj časa ne čutijo nog ali ne morejo vstati ali imajo močne glavobole…
Resnično pa me zanima, tako iz prve roke, kako poteka nosečnost in predvsem porod in dnevi po njem.
Saj še vedno prebiram vašo pošto, a za pisanje sem bolj kot ne nerazpoložena. Lahko vam povem svojo izkušnjo, ki pa ni noben recept in kot sem verjetno že kdaj zapisala, ko se odločiš v glavi potem tudi s telesom gre. Volja in želja odžene strahove, optimizem ubija še tako težavo. No pri meni je bilo tako. O prvem otroku sva šele razmišljala, ko sem dobila nov zagon in ambulantno prejemala infuzije. Po drugi flaški sem dobila vročino, zato so s terapijo prenehali in še isti dan ugotovili, da sem noseča. Pa je bilo veselje in strah hkrati, ker nihče na svetu ni vedel kaj pomenijo že prejete infuzije za plod. Ker sem nato začela krvaveti sem celo nosečnost preležala in kasneje rodila po dveh dneh v porodni sobi. Rodila zdravo deklico in rekla NIKOLI VEČ. Dojila osem mesecev, po osmih mesecih so mene odpeljali v bolnico na infekcijsko, punčko je prevzel ata. Po tistem sem si opomogla, začeli so se lepi časi in kmalu želja še po enem, tokrat bolj načrtovano. Zanosila in v tretjem tednu spet dobila hud zagon, omrtvele so mi roke, ki jih še vedno ne čutim dobro in jih nikoli več ne bom. Drugič rodila v dveh urah, po treh dneh sem odšla domov se oblekla v običajna oblačila in živela kot da se ni zgodilo nič. Po osmih mesecih dojenja sva z zdravnico ugotovili, da bo to dovolj, začela sem prejemati injekcije. V bistvo na zdravnikovo željo, z mano je bilo vse po starem. O epiduralni nisem nikoli niti razmišljala in to zaradi tega, ker sem slišala nekaj žalostnih zgodb, kako so negativne posledice posega pokasirali dojenčki. Pa to niso neke preverjene zgodbe, morda samo v stilu:baba rekla…Sama pač nisem želela nepotrebnega eksperimentiranja. Še to. Pri prvem porodu so me verjetno zaradi dolgosti rojevanja filali z vsemi možnimi pomirjevali in proti bolečinskimi sranji in nimam lepih spominov. Ko sem rodila drugič pa je bilo tako fajn, da sem po enem mesecu hotela še enega otroka. No pa so vsi stopili skupaj, mož, starši in zdravniki, da to pa res ne bi bilo pametno. Zdaj me držijo v šahu s tem, ker menda, če si na injekcijah, ne smeš zanositi oz. bi to lahko pomenilo nevarnost za plod. Ve pa tega točno itak spet nihče ne.
No pa sem hotela biti kratka. Danes je od vsega tega dogajanja, ki sem ga opisala minilo že sedem let. In to da imam moji dve punčki me dela srečno, mojemu življenju dajata smisel.
Bilo pa bi vseeno nefer od mene, da bi vam zamolčala resnico, ki sem je bila deležna v bolnici, ko je poleg mene ležalo mama z MS, ki je po drugem porodu ostala na vozičku. Ne morem pozabiti njene zagrenjenosti in žalostnih očk njenega sinčka, ki je imel takrat že pribl. 3 leta in ga mati ni niti objela.
Hočem reči, da želja mora biti tako velika in čista, da tudi če se zgodi karkoli, ljubezen do otroka mora ostati brezpogojna. To pa lahko in tudi mora razčistiti vsaka pri sebi.
Lep vikend!