Nosečnost in izguba mame
Včeraj se mi je sesul svet, moje mami, s katero sva si bili tako zelo blizu ni več. Čeprav nisem več otrok in ne najbolj mlada me neskončno boli. Počutim se izgubljena in sama kot majhen otrok. Sem 17 tednov noseča in me zelo skrbi kako bo moja žalost vplivala na malega otročička, saj se mi občasno vse telo krči od bolečine in solz. Čutim, da me potem boli trebuh, kako me je strah, da ne bi to škodilo otročku. Tako mi je hudo, da mami ne bo videla dojenčka, ki se ga je tako veselila.
Ali ima kdo podobno izkušnjo? Ali je bilo vse v redu z otročkom?
Pozdrav vsem!
Ivančica
Z otročkom bo vse v redu, ne skrbi. Tako je življenje, pridejo težki trenutki, ko smo žalostni, nikomur ni to prihranjeno, tudi otroku ne bo. Je pač prišel v trenutku, ko preko tebe izkuša tudi to žalost – in morda je v tem tudi nekaj smiselnega. Iz lastnih izkušenj vem, da kakor so te stvari hude, ti dajo tudi eno moč, globino in modrost, ki je ljudje, ki nikoli niso utrpeli resnične izgube, ne poznajo.
Otrok bo sedaj to izkusil preko tebe – in morda je to tudi prav. Ko gremo čez težke čase, se nam razvije sočutje, sensibilnost, bolj smo razumevajoči in odprti, bolj razumemo življenje in vemo, kaj je res pomembno. Zato izgube in bolečina niso vedno slabe, včasih so blagoslov v preobleki, da se zavemo.
Tudi občutek, da si izgubljena, bo minil. Nisi več otrok, tako je. Življenje hoče, da odrasteš, da si na svojih nogah. Tvoja mama je opravila svojo nalogo, zdaj bodi mama ti, pokončna in zaupaj življenju.
Dovoli si žalost, ker z žalostjo ni nič narobe. Nikar pa ne obupuj, da kako sama si. En pomemben del korenin je odšel in to zna biti strašljivo, a imaš priložnost, da korenine poženeš sama. Kot jih moramo vsi. Potem boš drugačen človek in tudi drugačen starš svojemu otroku. Zdaj lahko razumeš, da smo vsi posamezniki in da moramo najti vir v sebi – vse nam je lahko odvzeto, le mi sami ne. To modrost lahko posreduješ svojemu otroku.
Žalost je del življenja, otroku z njo ne boš nič škodila, bodi iskrena. Ne poskušaj se delati, da nisi žalostna, če pa si v resnici. Joči. Ni nobenega problema. otrok bo čutil, kaj se dogaja, da si to, kar si in iskrenost je vedno prava pot. A hkrati naj čuti, da znaš skozi izkušnjo iti zrelo, da si odrasla, da zaupaš življenju in imaš svojo pot, neodvisno od staršev, da poganjaš svoje korenine.
In pravzaprav boš lahko otroku s tem dala veliko darilo. Lahko je to enkratna priložnost, samo vzemi jo.
veliko miru ti želim
Najprej moje iskreno sožalje ob izgubi mame, vem, da je hudo, tudi sama sem jo izgubila.
Moram pa tudi čestitati za nosečnost in močno držim pesti, da bo vse vredu.
Zapomni si, da mamina ljubezen ne mine, tudi ko mame ni več na svetu. Jaz ne morem rečti, da me mama nima več rada, ker še vedno čutim njeno ljubezen.
Seveda bo hudo, ne zadržuj svojih čustev, zjoči se. Pa tudi iskreno se veseli novega bitjeca. Tudi v žalovanju je prostor za pozitivna čustva, vse to gre skupaj, takšno je pač življenje.
Meni se ni zgodilo to dvoje hkrati, je se pa moji sestri. Z otrokom je vse vredu. Mamica pa seveda pogreša otrokovo babico, kar je normalno. Tudi jaz jo bom, pa če bom rodila čez 5 let.
Drži se, mislim nate!
Drage punce,
hvala za vaše sočutje, in lepe besede tolažbe, ki so mi v pomoč v teh bolečih dneh. Bojim se jutrišnjega dneva, ko bo pogreb, bojim se tistega groznega občutka dokončnosti, ki se občuti ob tem obredu. Z dokončnostjo mislim na to, da je na svetu ne bom nikoli več videla, hkrati pa upam in verujem, da se bova še videli in da me ima še vedno rada in na poseben način skrbi zame.
Spomnite se name.
Pozdrav,
Ivančica
Mislim, da kar vsi pomalem upamo, da vse skupaj ni dokončno in da se spet vidimo, pa četudi čez 50 zemeljskih let.
Moram ti povedati, da bo še dosti dosti težji čas, kot je ta ob pogrebu. kasneje še bolj boli. Včasih manj, pa spet bolj. Meni je bilo najhujše tam nekje okoli petih mesecev, zdaj pa tudi lepi spomini prihajajo nazaj. Še vedno pa boli, da je ni tukaj, ampak to se mi zdi naravno.
V mislih smo s tabo, saj vsi na tem forumu dobro vemo kaj pomeni izguba in bolečina, ki nas spremlja.
Jaz sem dan pogreba prenesla dokaj mirno, saj sploh nisem bila pri stvari. Lebdela sem nekje med nebom in zemljo in pač opazovala dogajanje, kot, da nisem v svojem telesu. Pogreba se spomnim po malih delčkih, kot bi mi nekdo občasno prižgal lučko in mi je določen kratek trenutek ostal v spominu. To je bila posledica šoka in pomirjeval. Ko pa je bolečina prihajala po valovih dosti kasneje sem komaj zdržala vso bolečino. Jaz mislim, da večina najbljižjih na pogrebu ni čisto prisebnih. Moji občutki so bili pač taki, zato bom vedno mnenja, da moramo bolečini pustiti od začetka, da se razbohoti v vsej svoji britkosti in intenzivnosti, ker s pomirjevali to bolečino samo odrinemo. Meni bo vedno žal, da nisem bila pri sebi, še bolj pa, da se nisem od njega poslovila na patologiji.
Vidiš, izlila sem ti nekaj svoje bolečine in izkušenj. Naj ti povem, da je meni ta forum res pomagal in v najhujših trenutkih sem pisala. Še se oglasi, ko ti bo hudo, ker res pomaga, da nekam položiš svojo britkost. Življenje pa nas neizprosno poriva naprej in ja, naprej moramo, čeprav nam je še tako težko.
Vso svojo moč in energijo pa kolikor se le da usmeri v bitje, ki ti prihaja na pot. Zate je to nova pot, naj bo lepa, čeprav bo včasih težko, ko boš hotela ravno te lepe trenutke deliti z mamo. Mama in njena ljubezen pa te bo spremljala vse življenje. Spominjaj se tistih lepih dni.
Pošiljam ti objem, Nataša
Hvala Petra in Nataša in vsi, ki mislite name. Tale forum je res pravi balzam, saj ste na njem čuteči ljudje, ki veste kaj je bolečina ob izgubi ljubljene osebe.
Kot sem že rekla, sem se tako bala pogreba, bala tega, da bi se pred tisto množico ljudi zlomila in začela naglas jokati in se tresti, tako kot se mi to dogaja doma. Vendar hvala Bogu in mami, saj verjamem, da sem od zgoraj dobila mir, ki me je obdal v času pogreba, sem pogreb mirno prestala skoraj brez solz. Tudi pomirjevala nisem vzela, saj sem se odločila, da ga bom vzela le v skrajni sili, zaradi otročka.
Danes je bolečina še vedno huda, žalost globoka in vem da bo trajala še dolgo. Praznina pa bo vedno ostala, vedno jo bom pogrešala.
Pozdrav!
Zapomni si..nista se razšli za vedno..samo da je tebi dano še nekaj časa na tej zemlji, da opraviš svojo nalogo, poskrbiš za svojega sončka, ga vidiš rasti, tolažiti, ko bo žalosten, se z njim veseliti…ko boš poskrbela zanj in boš pomirjena…bosta z mami spet skupaj. Preberi si kakšno knjigo na to temo, meni je zelo pomagalo…
Najprej iskreno sožalje.
Mogoče te bom uspela malo potolažiti…nič ne skrbi, z otročkom bo vse vredu oz. vsaj ta izguba nanj ne bo vplivala. Verjemi, govorim iz lastnih izkušenj. Celo nosečnost sem spremljala umiranje mame. V 4. mesecu nosečnosti mi je umrla babica, pri 5. mesecih in pol pa sem izgubila še mamo. Sicer sem res 6 tednov prehitro rodila, vendar predvsem zaradi tega, ker sem nosila dvojčka.
Samo smrt, slovo itd. sem prenašala presenetljivo dobro, kriza je nastala takoj po porodu, saj sem rodila en dan pred maminim rojstnim dnem, pa še vse je prišlo za mano.
Če ti lahko kako pomagam, javi….drugače ti pa želim veliko moči, dovoli si žalovanje, vendar naj bodo tvoje misli predvsem usmerjene v otročka.
Drži se,
smehica
Moje sožalje Ivančica…sočustvujem s tabo.
Jaz sem znosila dober mesec po očetovi smrti. Prvi meseci so bili grozni. Večino časa sem prejokala, ker sem imela v mislih samo to, da mojega dragega očija ne bo, ko bom jaz rodila, da ga ne bo, ko bo otrok praznoval rojstni dan,da ga ne bo,ko… Bolelo me je (in še boli), da ga naše dete ne bo poznalo in ga ne bo moglo imeti tako zelo rado kot sem ga imela jaz. Zaradi vseh težav je bil mali čudež, da sem sploh zanosila, zato sem na nosečnost začela gledati z drugega zornega kota. Začela sem verjeti, da se mi z otrokom na nek način vrača oči… Kljub temu so bili v nosečnosti trenutki, ko mi je bilo neznansko hudo, čeprav sem se veselila otroka. Danes mi trenutke žalosti in otožnosti odganja moja pikica, ki je zdrava, čeprav sem bila celo nosečnost izpostavljena stresu zaradi žalovanja in še drugim psihičnim obremenitvam. Vsaj to!
Ko ti bo hudo se razjokaj, ne zadržuj bolečine, nato pa pobožaj bušija in se pogovarjaj s svojo pikico. Odleglo ti bo. Naj te drži gor misel na otroka in vse radosti, ki ti jih bo prineslo njegovo rojstvo. Drži se. Verjamem, da tvoja mami in moj oči od zgoraj spremljata naju in najina otroka.
Z.