Spostovani

Na vas se obracam s tezavo s katero se soocam celo nosecnost.Stara sem 27 let, prva nosecnost se je koncala z spontanim splavom, zanosila sem prakticno takoj po ss. Vendar je ta nosecnost moram priznati izcrpavajoca, konstantno je prisoten strah in v glavi tisti “kaj pa ce?”, do sedaj sem bila 2x hospitalizirana zaradi tezav ki se mi prakticno pojavljajo ze od 12.tedna, tiscanje navzdol, nebolece otrdevanje maternice, ter konstantna pekoca bolecina v krizu, ob tem se ne odpiram niti se ne krajsa MV. Priznam tudi hospitalizacija je na meni pustila svoj pecat in odnos dolocenih zdravnikov,  Jaz iskreno sama pri sebi vec ne vem ali so teji simptomi del moje psihe ali se to dejansko dogaja?naj povem, da ko preusmerim pozornost simptomi izzvenijo oz se umilijo, noc prespim oz me bolecina ne zbuja, ce se prebudim za na wc ali kaj podobnega potem zaznam simptome  doma imam spazmex ter magnezij p.p. ter utrogestan vsak dan. Kaj vi menite?ce bi se kaj karkoli dogajalo najbrz se ne bi vmes umirjalo ampak bi se stvari “jacale”? Ali poznate kaksnega dobrega psihologa za nosecnice? Rada bi se umirila in bila za voljo sebe in prihajajocega clana stabilna, saj taksna kot sem zdaj nisem bila se nikoli.se opravicujem za pisanje romana ampak resnicno bi potrebovala nek pameten nasvet, ki bi me postavil na realna tla.

Hvala!

Spoštovani,

iz vašega dopisa izhaja, da v bistvu globoko v sebi že veste, da ste sami sebi največji sovražnik. Tudi vprašanja o resnosti simptomov ste postavili v pravi zorni kot. Problem je v vas samih, saj je nosečnost, ki se dejansko lahko konča tudi nepredvideno (vaša izkušnja s splavom) pač stanje, ki ga ni mogoče v popolnosti ne predvideti niti nadzorovati in mnoge ženske današnje dobe takšne situacije organsko ne prenašate dobro. Nekatere morate imet ves čas vse pod popolnim nadzorom. Verjetno je osnova za to že v vaši osebnosti, ki se s takšnim načinom delovanja rešuje oziroma preventivno deluje na vse, kar bi kakorkoli lahko postalo problem ali pa bi vas lahko ogrozilo. Nosečnost žal ne spada med tako obvladljiva stanja in pravzaprav je celo obratno. Bolj ko je nosečnica nervozna, anksiozna in nemirna zaradi neusklajenosti potrebe po nadzoru in realnimi možnostmi, več ima tozadevnih težav in slabše je potem tudi notranje okolje, v katerem živi plod. Verjemite, da bi bilo za oba (vas in vaš plod) najbolje, če bi lahko vaše možgane in vašo maternico popolnoma ločili med seboj, to pa je mogoče doseči le s predanostjo v usodo (opustitev želje po lastnem nadzoru situacije). Celo izraz “histerija” ni bil vzet iz vakuuma, ampak so Grki takrat menili, da se ženski možgani v “napadu” krčijo kot se krči maternica med porodom. In resnica v simboličnem smislu ni daleč stran od te prispodobe. Upam, da razumete moj miselni tok in da vaših skrbi ne primerjam s “histeričnim napadom”, je pa tak napad vseeno lahko skrajna oblika reakcije na neobvladljiv razkorak med željo in možnostmi. Bistvo nervozne anksioznosti je namreč prav v tem, da lahko pod njenim vplivom vsi organi delujejo drugače, od prebavil, sečil, živčno-mišičnega in skeletnega aparata, obtočil oziroma krvožilja do presnove, nevrovegetativnega in imunskega sistema. Simptomi, ki iz nepravilnega delovanja kateregakoli od sistemov ali več njih izhajajo, pa so potem znani pod pojmom psihoorganska motnja ali sindrom. Psiholog bi vam morda res lahko pomagal, je pa problem pri psihologiji ta, da je smiselno, če je terapevt zelo izobražen in izkušen, ampak bi moral biti tudi avtoritativno in intelektualno na višji ravni od svojega pacienta, tu pa vemo, da so meje in tega (vsaj po mojem) pogoja ni mogoče vedno zagotoviti.