Fruhling, tako je!

A bi mi lahko na avtobusu končno že kakšen mulc odstopil sedež?!

O ja! Meni se je doslej mnogo večkrat zgodilo, da so mi mulci odstopili sedež kot pa eminentne dame! Pa naj bo to z nosečniškim trebuhom ali pa z dojenčkom v slingu in nahrbtnikom na rami. Tudi kak gospod srednjih let ga odstopi. Je pa zaman pričakovati, da bi s (sicer prostega) sedeža umaknila nakupovalne torbe kakšna dama v zrelih letih. Ali pa da bi rit s sedeža za nosečnice/ mamice umaknil kak starejši gospod (beri >65 let).

Fruhling =) Mimo so časi džentelmenov in dam, a ne… Napredek pač… 😛

Vedno sem si predstavljala, da bom zdrava, poskočna, žareča nosečnica, in ja, da nosečnost pa ni bolezen… mogoče je mene pač čakala najprej ena in potem še druga šola, da sem videla, da ni nujno vse lepo, in da zame je nosečnost nekaj fizično tako napornega in bolečega, da ne bo nič s tisto hordo otrok, ki sem si jo zamišljala, ko sem bila mlajša 🙂 V drugo sem upala, da bo drugače, pa je še huje. Tretje ne bo. Ne želim take šole nikomur, ampak naj nanjo pomislijo tisti, ki mislijo, da so nosečnice na bolniških kar tako. Verjamem, da kakšna je. Večina pa po mojem ne. Vsaj jaz raje ne bi bila. Raje bi hodila v službo, naokoli po izletih in trgovinah, po dogodkih, dopustih in opravkih… kot pa da me že hoja po dvorišču “uniči”. In ko je vrhunec v nosečnosti to, ko grem po kontroli v bolnici še v trgovski center v eno trgovino in na eno kavo. Potem pa domov, ker sem se za tisti teden že izčrpala 😛 Klinc pa tako življenje. Če se kdo najde, ki mi bo očital, da grem na tisto eno kavo, pa naj. Mu jo odstopim, če ob tem vzame še vse težave, bolečine, strahove, komplikacije in čakanje, bolnico, upanja, krize… Še vedno mislite, da je tista kava ali sok, ki so ju privoščim, preveč?

In ja, problem je v tem, da če gledamo na tiste, ki to izkoriščajo, in ne rešujemo tega pri posameznicah, ampak potem kar sistemsko gledamo, da nosečnice izkoriščajo bolniške, potem nasrkajo nič krive.

Kar je mene osebno v veliko zapisih tu zmotilo, je bilo o krvavitvah, bremenih, in kako počitek itak ne pomaga. Drage ženske, če bi krvavele, če bi imele krče, če bi vas bolelo, če bi zdravniki skeptično gledali na vašo možnost donositve, bi vam bilo prav malo mar, če bi Pušenjak rekel, da ni dokaza, da pomaga. Naredile bi vse, četudi bi dajalo minimalno upanja, da bo bolje. Ker ne bi hotele tvegati. In če bi pol zdravnikov reklo, da ležanje ne pomaga, pol pa, da mogoče bo pomagalo, bi ležale. Razen, če bi vam bilo za otroka vseeno. Tako to gre. Ker vzameš najboljšo možnost in narediš največ, kar lahko, četudi je to skoraj nič. Ampak to vidiš in razumeš šele, ko to doživiš. Žalostno, da očitno ljudje v večini primerov potrebujemo osebne izkušnje, da stvari razumemo. Sicer pa tako težko pogledamo z druge strani. Ker pač Pušenjak pravi, da dvigovanje bremen ni problem. Moje telo glasno in boleče pravi, da je problem. Za svoje telo in svojega otroka sem odgovorna jaz, zato bremen ne dvigujem.

Jaz te razumem, ker sem bila na istem. Zanosila sem en ciklus po neuspelem IVF. Telo sem imela v razsulu. Jajčniki so bili še močno povečani, nič ni bilo na svojem mestu. Pa so se že v 6. tednu začele krvavitve. In bolečine. Nekakšni hudi krči, ko mi je vse pritiskalo navzdol. To je trajalo do konca 8. meseca.

Krvavela sem pa huje kot ob najmočnejši menstruaciji. Žilice pod placento so mi namreč zelo pokale, kar bi hitro vodilo v SS. In sem bila na bolniški. So bili dnevi, ko zaradi bolečin nisem mogla narediti več kot nekaj korakov. Krvaveti sem nehala šele v zadnjem trimesečju.

Ali je bolniška pomagala, da nisem splavila in sem donosila? Ne vem, vsekakor sem vse skupaj lažje prenašala z zavestjo, če se mi začenja splav, ne bom stala pred tablo v razredu, ampak bo to doma, v zasebnosti.

Nisem oseba, ki je rada na bolniški. Prehodila sem že dve pljučnici, kar nekaj grip. Ne grem za vsako virozo k zdravniku po potrdilo. Ampak svojemu otroku sem želela dati možnost. Ker tu ni šlo zame, ampak za drobno bitje, ki je bilo popolnoma odvisno od mene.

Jest bi ti samo rekla, da pazi na svojega sončka. sm tud st hotla bit heroj, pa normalno hodila na šiht, pa vse hotla sama nardit. super sem se počutla, nič utrujena. DO 20.ega tedna ko sm otroka zgubila.
Pri drugi nosečnosti me je g. dal TAKOJ na bolniško, je blo vse ok.
Ko sm tretjič zanosila so ble slabosti neznosne, in če bi sedela za računalnikom bi mogoče še lohk delala, ampak ko si v trgovini sam in moraš hodit vsakih 15 minut kozlat, ko te stranke čudno gledajo in živčne čakajo, tako pač ne gre. in sm morala na bolniško. ne zarad sebe, zaradi strank, in zaradi sodelavk.
če se dobro počutiš super, sam ne bit tko egoistična in misli tudi na otročka, ki raste v TEBI:)

Jest bi ti samo rekla, da pazi na svojega sončka. sm tud st hotla bit heroj, pa normalno hodila na šiht, pa vse hotla sama nardit. super sem se počutla, nič utrujena. DO 20.ega tedna ko sm otroka zgubila.
Pri drugi nosečnosti me je g. dal TAKOJ na bolniško, je blo vse ok.
Ko sm tretjič zanosila so ble slabosti neznosne, in če bi sedela za računalnikom bi mogoče še lohk delala, ampak ko si v trgovini sam in moraš hodit vsakih 15 minut kozlat, ko te stranke čudno gledajo in živčne čakajo, tako pač ne gre. in sm morala na bolniško. ne zarad sebe, zaradi strank, in zaradi sodelavk.
če se dobro počutiš super, sam ne bit tko egoistična in misli tudi na otročka, ki raste v TEBI:)

Nosečka razmišlja: o bravo, da se je še ena našla, ki ne komplicira. Sem srečna, da moja nosečnost poteka normalno, in razumem, da bodo tiste, ki imajo težave tole vzele preveč čustveno. Tako da tiste z rizično nadaljnega texta pač ne berite:

Meni gre tudi tako na živce, da se vsi okoli mene (razen fanta) obnašajo, kot da sem invalid. Sem v 35t. ampak vseeno: ne zalivaj rož. ne hodi po dežju. nič športa. preveč si zadihana. a je vse v redu s tabo. kako se počutiš vprašajo 1000x. Ko sem z nečaki, pa ves čas: pazi pazi, še v trgovino ne bi smela po hrano, ker je težko za dvignit…in ves čas me kritizirajo, zakaj dvigam 5kg, da to je nevarno. Lepo prosim, 5kg. Če bi upoštevala vse te teorije zarot kaj vse ne smeš v nosečnosti se bi mi zmešalo. Da ne rečem, kako ene komplicirajo. Če je mucek zraven, naredijo tako paniko. Ne upajo k frizerju, ker lahko barva škoduje otroku. Če ješ biftek, je res majhnen riziko, da se boš ravno s tem biftekom okužila, prej se pa nikoli nisi. Potem pa nič čudnega, da so predporodne depresije.

Z ene skrajnosti v drugo. Je pa lepo, ko ljudje na splošno delajo lepše s tabo. V trgovini se nihče več ne upa vrinit pred mano. V službi mi ni treba delat nadur in brez slabe vesti grem domov. V menzi se lahko izmišljujem in kombiniram menije. V gostilni s prijatelji dobim vedno najboljši sedež. Na obiskih lahko ležim na kavču ker drugače me začne bolet hrbet.

Nosečka razmišlja, tukaj imaš moj nasvet: tiste, ki ti težijo in te imajo za invalida preprosto ignoriraj. Meni je pomagalo, da sem jim rekla: kaj me strašiš, ali veš da to povzroča predporodno depresijo!? 🙂 Vse druge ugodnosti pa izkoristi…in uživaj vse te male pozornosti, dokler jih še lahko! 🙂

druga skrajnost pa so ženske, kot ena, ki ta teden pušenjaka sprašuje, ali lahko v drugem trimesečju grabi listje.

Keri smehi :))))))))))
Ampak žalostn po drug stran. Kot da ima stručko, kot je on, čas za take nebuloze.

Res ne morem, da ne bi še jaz povedala svoje zgodbe. Najprej naj povem samo to, da naj vsaka pometa pred svojim pragom, ker nobena ne ve, kako se nekdo drug počuti. Naj bo srečna, da je njena nosečnost brez problemov, ker vse nimamo takega blagoslova.
Prva nosečnost leta 2005, v 6. tednu tako močni krči, da sem se zvijala na postelji. Sledile so tudi krvavitve. Do konca nosečnosti sem bila doma. Ker sem se že v 4. mesecu začela odpirati, sem bila v stalnem strahu, da bom prezgodaj rodila in sem se res pazila. Na koncu rodila 8 dni čez rok zdravo deklico.
Druga nosečnost nobene primerjave s prvo. Vse ok, brez krčev in krvavitev. Vsa vesela hodila v službo, dvigovala 3-letno hčerko. Končno sem bila za okolico sposobna. V prvi nosečnosti sem tudi od bližnjih poslušala prenekatere komentarje, kako sem nesposobna. V 24. tednu je g ugotovila, da sem odprta za en prst in me dala na bolniško. Rekla, je da ni treba zbujati panike, pač malo več počivati, ampak ne bo nič narobe. V 27 tednu sem imela čisto malo krvavega izcedka, zanemarljivo. Čez dva dni mi je odtekla voda in sem bila že v rešilcu in na poti v LJ. Tam sem ležala še do 28. tedna. Vseskozi mi je odtekala voda, ko je voda postala zelena, so se odločili za porod. V 28. tednu sem rodila fantka, 1055g, 37 cm. Ker kljub temu, da sem dobila injekcije za razvoj pljučk, ni zadihal, je dobil možgansko krvavitev. Celo desno možgansko polovico je imel zakrvavljeno. Sledile so tudi ciste v možganih. V inkubatorju je bil mesec in pol. Na prsi za kengurujčkat sem ga dobila po 14 dneh. Ne morem vam opisati veselja in solza sreče, ki so se ulile, ko sem tako drobceno bitjece končno stisnila k sebi. Danes je naš sonček star skoraj 5 let, ima hvala bogu le blažjo obliko cerebralne paralize po levi strani (leva roka in noga sta zakrčeni).
Tretja nosečnost se je končala letos maja v 7. tednu, spontani splav.
Četrta nosečnost pa poteka zdaj. Spet ni vse v redu. Že v 5. tednu, ko se na uz ni še nič videlo so se pojavili krči, tako da sem morala sredi službe domov. Po enem tednu so minili. Sem si rekla, ma zdaj pa bo vse v redu. Ja, pa ni tako. Danes je že 12. dan (noseča 7t+4), ko zelo močno krvavim. Ni primerjave s krvavitvijo v prvi nosečnosti, ko je bilo na vložku nekaj kapljic. Vsakič ko grem na wc se od mene ulije kri v curku, vključno s kepicami strnjene krvi. Nekaj dni nazaj je bila svetlo rdeča, zdaj je temna. G ne zna pojasniti tolikšno količino krvi, na uz se je v petek utrip otročka še lepo videl. Naslednjo kontrolo imam spet v petek. Tista, ki je kdaj med nosečnostjo tako krvavela, ve, kako je iti vsakič na wc, ko buljiš v školjko, ali bo iz tebe padlo tudi malo bitjece. Psihično si na psu. Ampak ti ne preostane drugega, da upaš in moliš, da bo vse v redu.

Se opravičujem za tako dolgo objavo, ampak res sem močno jezna na tiste, ki imate kakršno koli pripombo na nas, ki nosečnost preživimo na bolniški. Verjemite, da nobena ni na bolniški iz lastnega užitka. Tista pa, ki je, pa meče zelo slabo luč na nas, ki pač nimamo take sreče. Nismo same krive, da nam v karton vpišejo: slabša reproduktivna funkcija, počutiš se kot pokvarjena roba. In sem prepričana, da nekaterim počitek pomaga pri donositvi, pa naj katerikoli Pušenjak piše izjave kot so: ”ali počivaš kot klada ali skačeš kot kenguru, izid bo enak”. Ne vem, kako lahko g sploh kaj takega napiše.

Hvala vsem, ki ste se prebile do konca. Bi pa prosila, če se mi oglasite tiste, ki ste imele v nosečnosti tako obilne krvavitve, kako se je izšlo in koliko časa so trajale.
Srečno vsem nosečnicam!!!

hope1, jaz nisem imela tako obilnih krvavitev s strdki, sem pa krvavela (ne vse dni, ampak vsake toliko par dni ja, par dni ne) celo nosečnost, od dne, ko sem naredila test, do konca. rodila na rok, povsem zdravo veliko punco.
sedaj sem imela tako močno krvavitev, da sem mislila, da je močnejša menstruacija (imam že itak močne, dolgotrajne) in so mi šele na pregledu povedali, da sem bila takrat že noseča, očitno se tudi to dete ne da =) sedaj sem v 30. tednu, krvavitve so tudi občasno prisotne, bolj so bile na začetku, zdaj niti ne, sploh ne tako močne, malo se pozna tudi, da sem jih navajena in ne zganjam več panike za vsako kapljo (čeprav seveda, da čustveno vpliva, psiha ni ravno navdušena 😀 ), se pa pazim… dete se baje razvija super, raste in … bo kmalu =)
Želim ti, da bo tako tudi pri tebi, da se bodo krvavitve ustavile ali vsaj omilile. Karkoli se bo zgodilo – dokler se poslušaš, narediš vse, kar lahko. Več žal ne moreš…

Hope 1, krvavela sem v prvi nosečnosti, sicer krajši čas, od. 6. do 8., tedna, vse bp, pa v četrti, od. 8. do 12. tedna, občasno tudi s strdki, nato še v 15 tednu. Zaradi krvavitev nisem bila nikoli na bolniški, pa tudi življenjskega sloga nisem spreminjala, vkjučno s športom, sem pa jemala Utrogestan. V četrti je zaradi krvavitev, seveda, nekoliko trpela psiha, saj ni mogoče napovedati, kako se bo stvar končala. Neugodno je zlasti zavedanje, da na zadevo nimaš prav nobenega vpliva. Glede na študije se popolnoma strinjam z dr. Pušenjakom: bolniška v zgodnji nosečnosti ob zelo hudih krvavitvah je smiselna izključno zaradi higienske nege, počivanje na izhod nima vpliva. Zgodnja nosečnost res ni neka lebdeča tvorba, je eden najbolj živih parazitov, ki se “zagrise in se vsesa”, odmre pa v primeru, če se je “vsesanje” zgodilo napačno.

Pozdravljene.

Sama sem v 35. tednu in vzgojiteljica (dvoletnikov). Do 14 dni nazaj sem bila prepričana, da bom delala do porodniške, potem pa se mi je v vrtcu pojavila huda vrtoglavica, iz česar je bil razviden nizek pritisk. Zdravnica mi je takoj napisala bolniško do konca. Do takrat sem delala brez posebnih težav. Se prav dobro spomnim kak haloo so gnale vse sodelavke okrog mene zaradi dvigovanja ležalnikov. Otrok že tako ali tako ne bi smele dvigovati, čeprav se to redno počne. Ko sem zanosila, sem pač otroke navadila na redno uporabo stopničke pri previjalni mizi ter na vse ostalo, da so naredili sami. Od septembra dalje (6.mesec nosečnosti) sva s sodelovko naredili kompromis, da bo ona postavljala ležalnike, jaz pa sem takrat z otroki počela kaj drugega. Vse je stvar organizacije. Slabosti ni bilo. Od 6.meseca sem lahko opazila edino večjo utrujenost in sem pač več počivala. Do zdaj me je proti koncu začelo motiti pretirano sklanjanje, ampak sem se skušala toliko nadzorovati, da nisem pretiravala. Včasih mi je sredi sprehoda tako otrdeval trebuh, da joj pa smo se skupaj ustavili za hip, da je minilo. Vse se da če se hoče.

Odkar sem na bolniški sem imela prvih nekaj dni krizo…kaj sedaj početi. Ampak ko sem se navadila, čisto nič ne pogrešam dela. Pogrešam edino družbo v službi. Prav tako je okornost postala večja, tudi razno zbadanje je močnejše… trenutno mi čisto paše, da sem doma…pač imam več časa za vse.

kar se hrane tiče…sem se prekršila vsega po malem, pretiravam ne. Skratka…poznam veliko nosečnic, ki pridno izkoriščajo bolniško, pa vem, da ni tako hudo.

Naša zgodba se je danes zaključila. Vse, ki imate težave in vam dajo možnost bolniške, jo izkoristite. Si ne predstavljam, da bi detece izgubila v službi. Sem ga pa doma, kjer sem se lahko od njega vsaj poslovila.

Tiste, ki pa nimate težav, bodite srečne in hvaležne bogu, da je tako. Zaradi mene lahko splezate na Triglav, če vam paše. Vsak zase ve, kako se počuti in kaj rabi.
Srečno vsem!

hope 1… brez besed sem… žal mi je zate in za tvojega otročka…

Hope 1, žal mi je, da se je takole končalo.
Sem se pa prepoznala v tvojih besedah. Sama sem krvavela do 23. tedna in to ne malo. K sreči se je vse skupaj le umirilo in sem donosila.
Nekako mi je bila v uteho tudi zavest, da če splavim, bom vsaj doma. Da o bolečih krčih, hudi slabosti, in stalnem tiščanju navzdol, ki bi jih morala prenašati v službi, sploh ne govorim. In obenem odgovarjati za poln razred otrok.

Še enkrat, hudo mi je, da si splavila.