Noseča sem – ne bom pa umrla
lisica.mica, delaš mogoče v vrtcu? Da veš, kako je dvigovati 1-letnike? Da veš, kako je po 20krat dnevno previjati? Vsakega posebej obleči in obuti? Mislim, da močno podcenjuješ to delo. Sama nisem vzgojiteljica, pa si vendar ne predstavljam, da bi zdaj, v 6. mesecu vse to počela. Eno je to delat na začetku nosečnosti, dokler ni problem v dvigovanju bremen, ko pa dobiš enkrat trebuh, pa se že tako težko sklanjaš, sediš na tleh, dviguješ – meni je čisto normalno, da gre vzgojiteljica po določenem času na bolniško.
Se pa strinjam, da je ogromno nosečnic, ki so na bolniški samo zato, ker so noseče. Ampak tu ne gre samo za nosečnice, to je taka vrsta ljudi, ki grejo na bolniško za vsak smrkelj in so dejansko hipohondri. Taka oseba med nosečnostjo seveda ne bo delala, če ji ne bo treba. Dokler naša ureditev dopušča tako dolge bolniške brez da bi se nosečnice in ostale “bolnike” kontroliralo, bodo ljudje to izkoriščali.
NjaNja,
če bi bila ti že mama majhnemu otroku in obenem noseča z naslednjim, seveda tudi ti vedela, da je težko “biti komot”, če je le še mogoče stisniti zobe in narediti neodložljivo. Kar v primeru materinstva in hkratne nosečnosti dvigovanje enoletnika, previjanje, oblačenje, obuvanje, posedanje v avto ali k mizi, dvigovanje v posteljico in iz nje, prenašanje po stopnicah tudi je … Smrdi pokakana rita? Nič posebnega, previješ otroka, ga odložiš na varno in greš bruhat. Če si mama, to pač tako je …
V 7. mesecu nosečnosti? Verjemi, ni posebne panike, dvigneš iz počepa in zrihtaš …
Pri lastnem otroku ne moreš iti na bolniško, ker, joj, se v nosečnosti ničesar ne sme dvigovati, ali ker ti je pač slabo …
Ker je normalna nosečnost naravno stanje in ne bolezen ali poškodba!
Jaz se pa podpišem pod prvi post, ker tudi mene moti, da delajo tako galamo okoli nosečnosti. Kako so pa ljudje preživeli milijone let brez dodatkov in ne vem česa še. To je normalno stanje in pika. Jaz živim popolnoma normalno, jem čisto vse, spijem tudi kakšen kozarec vina, če mi paše, dvigujem vse po zmožnostih (saj kaj pa naj narediš, če tvoj starejši otrok še ne hodi??), pa imam štiri zdrave otroke, zdaj pričakujem petega, pa hodim normalno v službo in tudi doma sem normalno aktivna, če sem pa kdaj utrujena, pa tudi ostali razumejo, da rabim počitek. Ja, če bi imela rizično nosečnost, potem bi najbrž ravnala drugače, ampak dokler gre za normalne nosečnosti, pa ne pričakujem, da me bo kdorkoli zavijal v vato.
Zato nehajte komplicirat in poslušajte svoje telo!
Mene pa resno zanima, kje živite?!? Da je okrog vas toliko nosečnic, ki so kar tako na bolniški? Sama sem bila dvakrat noseča v zadnjih 5 letih, okrog nas je ravno tako bilo v tem času do danes rojenih 6 otrok, pa nobena, razen mene v prvi nosečnosti, ni bila na bolniški. Nobeni ni to padlo na pamet, še manj pa bi jim ginekologi dajali bolniške kar na lepe oči.
Torej moja prva nsečnost – ja, zaradi brezveznega bruhanja in slabosti sem bila na bolniški od tretjega meseca dalje do konca (razloga pravzaprav niso ugotovili, so me pa pošiljali na gastroskopijo, ker bi se te slabosti morale končati). Res sem bila trikrat hospitalizirana zaradi dehidracije, ležala nisem, sem pravzaprav samo sede spala – vse samo zaradi brezveznih slabosti, ki so resda prenehale 15 minut po porodu. Drugih težav nobenih (oz. pri vsem tem kozlanju res niso prišle do izraza).:-) ja, sedaj se lahko nasmehnem, takrat mi je bilo pa obupno in ko sem kmalu potem zanosila v drugo, me je bilo resnično groza, da bi se to ponovilo. Na srečo se ni in sem v drugo delala do konca, prav tako pa šla spet v službo takoj po porodniški. In, po pravici povedano – sem komaj čakala, ker je bilo tisto visenje doma res mučno.
Torej, ženske – kje vi srečujete te nosečnice, ki so zdrave na bolniški? Jaz, proznam, nisem še nobene. pa ok, sigurno se najde kakšna, ki to izkorišča, večina pa vendarle ne. Tisto o brezvezni slabosti pa si raje nekam vtaknite – če niste doživele, da ti je najhujša muka narediti samo en mali požirek vode (pa veš, da moraš, ker si dehidriran), ker se bojiš, da boš spet bruhnil (pa pravzaprav nimaš več kaj, še žolča ne več), potem se na to raje ne oglašajte več.
Če to ni zaporedje SS in krvavitve, kaj potem je?…
Popuščanje MV, odstopanje posteljice, grozeči prezgodnji porod, preeklampsija, hiperemeza (zares hude slabosti, ki vodijo v dehidracijo – kot je opisala kjejihnajdete?!?) … Tisti zapleti, ki zares ogrožajo materino zdravje in življenje otroka preden je sposoben preživeti zunaj maternice.
Kje jih najdemo? – v sorodstvu, med znankami, sodelavkami … Najpogosteje poteče pogodba o zaposlitvi za določen čas med nosečnostjo, potem pa hajdi na bolniško do nastopa porodniške.
Kot da je delo v vrtcu primerljivo s tem, da imaš doma ENEGA otroka. Primerjava, oprosti, pač ni na mestu. Enega otroka ni problem upedenat, kaj pa ko imaš 10 otrok za previjat, oblačit, hranit? No, saj pravim, da v vrtcu nisi delala.[/quote]
ampak očitno se da, če so tudi vzgojiteljice, ki hodijo v službo do konca nosečnosti in ne grejo na porodniško.
Nisem rekla, da se NE da, mi pa ni čudno, če gre nosečnica zaradi narave tega dela na bolniško.
Jaz nimam rizične nosečnosti, pa vendar me je do 6. meseca pogosto tako bolelo v križu in trebuhu, da sem se morala večkrat na dan usesti za kakšne pol urice, kar se v vrtcu pač ne bi mogla. Zdaj, ko je trebuh že velik, se pa težko sklanjam – ne pravim, da se ne morem skloniti, samo če bi se morala 50krat na dan skloniti ali čepeti, pa priznam, da bi mi bilo težko. Tudi jaz dvigujem svoje nečake, če je treba, ampak ne vsakodnevno in ne po 20krat na dan.
In ne, nisem ena tistih, ki jamra, še vedno delam in upam, da bom do konca, ampak delam v šoli, kjer lahko hodim, sedim in vstanem, kadar mi zapaše, drugače se pa super počutim.
Mene v bistvu niti malo ne briga, kako delajo/delate druge, samo povedala sem svoje mnenje in ga ne bom spremenila 🙂
Jaz sem pa delala v šoli in se s trinjam s tem. Ampak če si opazila, je mnenje tu napisala oseba, ki dela v pisarni za računalnikom… 🙂
Ne moreš sploh primerjat dela za računalnikom in dela v šoli med podivjanimi otroki. Sama imam probleme z zanositvijo in če bi delala v šoli, bi naredila vse, da me dajo na bolniško. Namreč tiste, ki zanosite ko sam mim nekdo pride, si sploh en predstavljate kalvarije… Ko sem prišla z operacije nazaj delat, mi je želel zdravnik sam podaljšati bolniško, je rekel, da ni problema, da mi priporoča. Vztrajala sem, da grem delat in sem šla. Isti dan, se mi je nekdo zaletel v trebuh in en mali me je z vso silo boksnil v trebuh, sicer je bilo mišljeno v hecu in ni vedel sploh, da sem bila operirana. Ok ni bilo nič narobe sicer, ampak bi pa lahko bilo – in tudi nikoli potem in kasneje, se ni to zgodilo. Še enkrat ne bi tvegala.
Prava sreča, da trenutno delam v pisarni in doma… Kar se tiče tega, da se vam mame ponudijo, da vam počistijo – ste lahko srečne. Meni se nihče ne. Ste razvajene in nehvaležne.
Trenutno, dokler delam v pisarni npr. res ne čutim potrebe, da bi šla na bolniško. Ni primerjave, res.
Čestitke ob veselem pričakovanju. Spomnim se sebe ob prvi nosečnosti. Bila sem super fit, čedna mična nosečnica, bila sem zelo aktivna, s psom sem vsako jutro prehodila 10 km čez drn in strn. Bili so krasni dnevi. Ker mi ni bilo težko, sem s takim početjem vztrajala tudi zadnje mesece, z velikim trebuhom, kot je ena napisala, prava korenina.
Rezultat tega je bil povečan pritisk maternice na medenico, zato sta se mi spodaj “naredila” dva velika mioma. Zaradi njiju in njunega pritiska na tam ležeče živce sem bila zadnjih štirinajst dni nepokretna. Porod je bil ok, ampak naslednje dve leti po porodu sem imela zaradi miomov zelo možne menstruacije, nakar so ju laparoskopsko odstranili. Potekalo je v redu, maternica med operacijo ni bila predrta, ampak če bi bila, bi morali vsi naslednji porodi potekati s carskim rezom.
Drugi rezultat veliko hoje in tega razposajenega vedenja v visoki nosečnosti je bilo zelo raztegnjeno medenično dno, navkljub vajam. Posledica: cistokela.
V nasledni nosečnosti sem se vendarle malo potegnila nazaj. Se je splačalo.
Res, ne se dokazovati. Take it izi, skopi v drugi plan, take, ki te trepljajo ali pa te gledajo pomilujoče, pa odmisli. Ni se jim treba dokazovati.
Pa vse dobro!
Pripomba o tatarcu – meni je že sama misel na to, da bi jedla surovo meso bljak. A to tudi malim otrokom dajete, ko je tako varno? Dvomim. Sem pa ravno ta teden gledala en prispevek na TV o tem, da je bila večina odvzetih vzorcev iz mesnic oporečnih – preverjali so bakterije, torej tudi salmonelo. A res mislite, da če je meso kupljeno, da je vsak kos temeljito pregledan? Da so vse stvari iz trgovine neoporečne? Potem nikoli ne bi imeli raznih afer z mocarelo, konjskim mesom … Do takrat ko ugotovijo oporečen izdelek, ga zaužije že več ljudi. Nosečnica, ki se ne odpove surovemu mesu, se mora zavedati tveganja, tako da zame to ni kr neki. To, da poveš bližnjim, da boš za novo leto jedla tatarca, je za moje pojme samo provociranje. Če ga že ješ – zakaj je to treba najavljat?
Omenjene so bile tudi težave z zanositvijo. Eni pari se trudijo leta in leta, ko pa končno ženska zanosi ali pa po več splavih, je meni čisto ok, da gre na bolniško, če se ne počuti ravno super. Ampak to lahko razume samo nekdo, ki je dal to čez. Veliko jih dajo na bolniško zaradi zgodnjih krvavitev, čeprav dr. Pušenjak pravi, da ležanje ne pomaga. Ne predstavljam pa si, kako je delat, če krvaviš in skoz letaš med službo na wc, v paniki in strahu. Mislim, da je počitek tudi v tem primeru upravičen.
Vsaka tu ima svoj pogled na te reči, kar je tudi prav.
Jaz sem tudi bila prvič noseča super fit, krasna lepa nosečnica, pa super aktivna, vsako jutro s psom 10km čez drn in strn. In sem se dobro počutila, to počela do visoke nosečnosti. Zaradi povečanega pritiska maternice sta se mi razvila dva velika mioma in zadnje tedne nosečnosti sem iz super pokretnosti padla v nepokretnost. Po porodu (sicer brez posebnih težav) sem imela zaradi miomov zelo močne menstruacije, zadevo je rešila šele laparoskopska odstranitev dve leti po porodu /teh stvari ne delajo urgentno/, kjer pa bi lahko zaradi morebitnega predrtja kavuma maternice (če bi mioma segala globoko v tkivo maternice) tvegala, da morajo biti vsi nadaljnji porodi s carskim rezom. Imela sem srečo, ni bil predrt.
No, zaradi pretiranega obremenjevanja medeničnega dna v visoki nosečnosti pa navkljub hudi kondiciji in vajam za medenično dno “fasala” cistokelo. Zgooglaj, zoprna zadeva, trajne posledice. V durgi nosečnosti sem se vseeno, ko je trebuh postal večji, držala nazaj in je bilo vse v redu.
Daj otroka na prvo mesto. Se boš že odpovedala tatarcu za tistih nekaj mesecev. Ma daj, saj imaš še celo življenje pred sabo. Ga boš potem spet jedla, čez nekaj let boš že pozabila, da si sploh vmes morala malo spustiti nivo življenjskih užitkov. A je res to, da tudi teh par mesecev ješ nepasterizirane sire, pa tatarca in podobno, vredno, če tvegaš okužbo ploda? A se res splača. Razmisli, in si reci, kot sem si jaz, ma kakšen karakter pa sem, jao, da se ne morem odpovedati taki brezvezni zadevi – četudi je tveganje malo.
Pa vso srečo!
Avtorica, povsem se strinjam s tabo, razen z uživanjem tatarskega biftka. Uživanje surovega mesa vsaj zame prinaša nesprejemljivo tveganje. Jasno, da ne samo za toxoplazmozo in listerijo, ampak tudi za E. coli in nekatere druge povzročitelje.
Kar se tiče riizčnosti: več zaporednih splavov v zgodnji nosečnosti in krvavitve v zgodnji nosečnosti sicer pomenijo večjo možnost za izgubo nosečnosti, na katero pa ne moremo prav nič vplivati: z izjemo (cca 1%) dodajanja progesterona v tistih redkih primerih slabega delovanja rumenega telesa. Torej je rizičnost treba razumeti zgolj v konteksu večje možnosti slabega izhoda samega po sebi, na katerga pa nimamo vpliva.
In – ja, Pušenjak ima povsem prav, z mirovanjem, bolniški v zgodnji nosečnosti ne opravimo ničesar in ne preprečimo ničesar in je povsem brezveze (nitii ene znanstvene študije ni, ki bi pokazala ugodnjejši izplen nosečnosti ob ležanju). Nosečnost ni neka lebdeča tvorba, ki kar izpade, ampak je ena najhujših parazitnih oblik, če razumete, kaj hočem povedati.
Rizična nosečnost, ki pa zahteva dodatne ukrepe pri nosečnici: je npr. skrajševanje materničnega vratu, preveč popustljiv maternični vrat, nosečnost ki raste popolnoma ali delno čez maternično ustje; razne bolezni matere, kot so nosečnostni diabetes, previsok krvni pritisk, razno razne bolezni srca in ožilja pri materi, avtoimunske bolezni, ledvične bolezni, ….
Res je, da no današnje ženske postale “mlahave”, slabo skrbijo za fizično kondicijo in zato tudi nosečnost težje prenašajo. Vedno manj poznajo delovanje lastnega telesa. Trenutno sicer nisem noseča, sem bila pa 4x, prvi trije otroci so rojeni v dobrih treh letih, v prvi in četrti nosečnosti pa sem v zgodnji nosečnosti krvavela, a razen dabrostona nisem izvajala drugih ukrepov. Na bolniški nisem bila zaradi nosečnosti nikoli, do konca sem bila zelo fizično aktivna, vključno s športom, in ves čas sem delala z ljudmi (kamor sodi tudi prenašanje bremen).
Če povzamem vse dosedanje poste – vsaka doživlja nosečnost drugače in vsaka se glede “previdnostnih ukrepov” odloča drugače in prav je tako. Naj povem še svojo izkušnjo.
Zanosila sem po 3. postopku IVF. Prejšnja dva postopka me nista tako zelo zdelala, ta zadnji pa zelo. Fizično in psihično.
Bila sem napihnjena kot žaba, ničesar na gumb ali zadrgo nisem mogla obleči, strašno sem bila utrujena, komaj sem se vlekla po stanovanju, večkrat na dan sem se morala uleči, nisem si mogla niti predstavljati, da bi npr. obesila oprano perilo, zalila rože, da bi šla na sprehod dlje kot 50 m (ja, 50, ne 500 ali kaj več!), pa sem bila prej aktivna in kar naprej letala okoli. Pa še vsa prestrašena sem bila zaradi krvavitev (ki so kasneje k sreči prenehale).
Tako da sem bila zelo hvaležna, da sem bila lahko doma na bolniški. Pa imam fizično zelo nenaporno, pisarniško delo, res pa je precej stresno. Tako da bi mogoče fizično še lahko sedela 8 ur (ali pa tudi ne), vsekakor pa ne bi mogla biti zbrana in ne bi imeli veliko od mene – kar naprej bi letala na wc in preverjala morebitne krvavitve, štela bi ure do konca dneva, da bi šla ležat, kar naprej visela na netu in brala forume MON… 🙂
Tako da – tudi zgodnja nosečnost je lahko zelo naporna (ne glede na to, če je rizična ali ne) in tudi pisarniško delo je včasih preprosto preveč.
Kot sem že rekla – vsaka po svoje in po lastni vesti, pravil ni.
…Pa zal ne morem…
Na bolniski, ze 2x hospitalizirana. Diagnozama PPI in ICI se je na zadnje pridruzila se diagnoza IUGR.
To je moja 3.nosecnost. V prvi aktivna in v sluzbi do konca, druga se je nesrecno koncala (krvavitve in ss).
Na kraj pameti mi ne pade, da bi visela doma, ce bi bilo z mano in otrocickom cisto vse ok. In pritisk mi dvignejo zenske, ki to izkoriscajo. Poznam vsaj dve kofetkarici z izjavo: meni da G takoj bolnisko. In ja tiste z veseljem spilajo uboge, napol nepokretne bolnice.
Pa brez zamere.
O bohpomagi, pa j*bo vas tatarc :))))))))))))))
Koliko znanosti o enem surovem kosu mesa. Pa še dober ni za povrh vsega 😀
Sem se res od srca nasmejala vsem tem študijam o tatarcu na prvi strani te teme 😛
Pa še moje skromno mnenje. Na tokso nimam protiteles, ampak suho salamo jem, če mi zapaše.
Jem tudi pršut, če mi ga kdo kupi (sama sebi ga ne, ker mi je predrag, sem Gorenjka hehe).
Tatarca sem probala samo enkrat v življenju in ga ne bom nikoli več.
Jem tudi sir, ampak ne tistih ekstra sirov plesnivih, samo te, ta “komercialne” – torej edamec, gauda in tilzit 😀
Krompir mi lupi mož, pa ne zato, ker ga jaz ne morem ali nočem, pač imava tak dogovor – ko jemo krompir, ga on olupi, nareže in pripravi, jaz pa potem samo kuham/pečem 😀
Toliko glede hrane 🙂
Nisem v rizični skupini nosečnic, a sicer je na splošno moje počutje na meji med slabim in dobrim. Tudi jaz 8 ur na dan sedim za računalnikom, ampak imam od 25. tedna naprej probleme. Težko mi je samo sedeti, ker občutim res eno neprijetno tiščanje v trebuhu – kot, da mi dol pritiska. Večkrat na dan moram zato vstati in narediti en krog, pa četudi samo okrog pisarniške mize. Pred dvema tednoma me je od tega pritiska v trebuhu obšla neznosna slabost in vrtoglavica, vse to smo pospremili tudi z izbruhanjem popolnoma vsega, kar sem pojedla in popila.
Bila sem pri svoji G ter potem še pri osebni zdravnici, dobila 2 tedna bolniške s priporočenimi izhodi ven. Ravno ta teden sem se vrnila v službo, ampak se ne počutim OK. Tisti pritisk v trebuhu nikakor ne zgine, me pošteno moti, pa tudi teka nimam nekega. Se moram prav prisiliti, da kaj spravim v usta.
Tako da ja, vsi smo si različni glede vsega.
Pa sem sicer tudi jaz mišljenja, da nisi bolan, če si noseč.
Tudi jaz doma delam – ravno ta vikend sem pomivala po tleh, pa perem in sušim obleke, pa tudi kuham in pomivam posodo 🙂
Ampak svoje telo poznam toliko, da vem, kdaj se ne počutim dobro.
Zato bom še naprej poslušala sebe in ob najmanjšem alarmu grem na bolniško.
LP vsem,
Just me 🙂
Mene veseli, da ni prevelikih komplikacij, če gre nosečnica na bolniško, ker nekatere to zares rabijo. Me pa tudi jezi izkoriščanje tega. Zadnje čase že ptiči čivkajo, da je gredo pri nas vsepovprek na bolniško in da bi bilo treba to ukinit. No, in ko se bo uvedlo restrikcije, bo postalo težje za tiste, ki bolniško res potrebujejo.
Tako da ne vem, če se ravno strinjam s tem, da “vsaka po svoje”, ker v resnici ne gre samo za posameznice, ampak za celo družbo.
Sicer pa kolikor vem, je po zakonodaji tudi delodajalec dolžan delovne pogoje prilagoditi nosečnici. V moji službi se recimo to da vse zmenit, tako da res ne razumem nekaterih sodelavk, ki se niso niti začele pogovarjat o tem, ampak so v trenutku, ko jim v službi nekaj malega ni pasalo, pokale na bolniško. Da o vseh vmesnih variantah (delo na domu, polovična bolniška …) sploh ne govorim, te opcije se kar pozabi.
Verjamem pa, da se marsikateri delodajalec noče prilagoditi, in s tem je v mojih očeh odgovoren za te neupravičene bolniške.
Me pa nekaj drugega jezi. A bi mi lahko na avtobusu končno že kakšen mulc odstopil sedež?! Saj mi ni težko stat, ampak če se zgodi kaj nepričakovanega, res ne bi rada s trebuhom priletela nekam. 🙁