Živjo

Že nekaj mesecev se mi po glavi plete nekaj misli o nosečnicah, pa me zanima če še kdo vidti to tako kot jaz ali sem čisto osamljena. Pa da počasi povem za kaj gre.
Noseča sem 26 tednov imam srečo, da se vredu počutim, da je z mano vse vredu in seveda najpomembnejše da je s (menda) hčerkico tudi vse super. Moje razmišljanje se nanaša na zdrav razvoj nosečnosti, tiste ki imate kakršne koli težave seveda razumem in mi je jasno, da mora biti njihov pristop drugačen, tako da razpeljat debate v to smer, da niso vse tako srečne kot jaz – to mi je jasno, torej še enkrat govorim o zdravi nosečnosti. In sedaj zares za kaj gre (moram se izkašljati).
Prav na živce mi gre, da vsi gledajo na nosečnice kot da so bolane, kot da to ni povsem naravno, kot da – ja bodo vsak čas umrle – da pojasnim. Če slučajno dvignem svojega triletnega nečaka so že vsi penasi okoli ust, da tega pa res ne smem. Vsi se čudijo, zakaj ne jem nobenih dodatnih vitaminov, mineralov, tabletk,… in podobnega, ki po mojem mnenju ni nič drugega kot izgovor farmacije za bajne zaslužke. Ko povem da imam za božič v planu jest tatarca sem že takoj obsojena na val kamena iz ust sogovornika, da tega si pa res ne smem privoščiti. Živim povsem normalno kot sem do sedaj, jem zdravo, spim, hodim v službo, v prostem času delam doma,…. Vse kot sem do sedaj, nosečnost je zame samo stanje za katerega sem se odločila in ne nisem bolana, noseča sem. Rodila bom in to je to, to je vse. Pa pri mojih je še nekako zdržno, ker že imajo dva vnuka, pri tašči pa bo to prvi vnuk (no vnukinja), je pa prav neverjetna – daj pojej to hruško, vzami si papriko, ja kaj pa delaš a si normalna?? pa je bilo vse kar sem delala, da sem lupila krompir!! za kosilo,…. In potem še najjača izjava, a celo nosečnost misliš hoditi v službo, ja a si normalna, ja kaj ti pa je, pojdi na bolniško, boš videla da bodo težave,… ?! halo – naj povem da ne delam na gradbišču, ne obiram jabolk, ali delam v proizvodnji, vse kar delam je, da delam 8h za računalnikom v pisarni.
Okej sej ne rečem, včasih me boli hrbtenica, sem bolj utrujena kot sicer, v začetku me je veliko bolela glava (to je sedaj bolše), več pijem, več lulam, več jem. So spremembe ampak povsem normalne in naravne spremembe, ne mislim se smiliti sama sebi, še manj drugim. Pa imam občutek da je to vse, da se samo smilim drugim,….. Ufff mogla sem to napisat, pa brez zamere vsem in lepo nedeljo želim 🙂
Pozdravček

In kakšen odgovor si želiš? Sama sem imela prvo nosečnost lepo in zdravo, drugo pa rizično. Zato vem, kako je, če nimaš težav in kako, ko dejansko ne veš, če je otrok v tebi še živ.

Drugače pa ti res ni treba več vzdigovati nečaka, ker bo trpela zgolj tvoja hrbtenica, ki bo od zdaj naprej iz meseca v mesec čedalje bolj obremenjena. Sebi boš naredila škodo.
Pa tatarski biftek bi ti zdravniki tudi odvsetovali, ker gre za surovo meso. Tukaj odgovarjaš tudi za otroka in že vnaprej izločiš možnost, da bi bilo lahko zaradi potencialne okužbe kaj narobe. Če ne drugega, če bi slučajno bil pokvarjen, bi zaradi bruhanja v tako visoki nosečnosti najbolj trpela ti. A veš, kako hudo je bruhati z velikim trebuhom? Tiste, ki so bruhale celo nosečnost, vedo o čem govorim. Da o dehidraciji ne govorim in kaj hitro lahko pristaneš na infuziji.

Neke splošne smernice le obstajajo in ni slabo, če se jih držiš. Sploh pri hrani in športu. Če pa hočeš drugim dokazovati, kako si trpežna in ti nič ni, potem pa je vsaka beseda odveč.

Pamet v roke, bodoča mamica. Naj ti bo otrok prvi, ne pa to, da vsem kažeš, kakšna korenina si.

Glede dela za računalnokom pa še tole. Pri nekaterih nosečnicah ravno sedeče delo po 30. tednu nosečnosti povzroča težave. Strašno neudobno jim je, čutijo pritisk na trebuh in ne zdržijo toliko časa za računalnikom. Raje bi hodile, kot pa sedele toliko časa.

Praviš tudi, da se smiliš drugim. To ni smiljenje, pač pa skrb do nerojenega bitja, katerega želijo zaščititi in je nekaj čisto naravnega. Se mi zdi, da te ljudi kar malo podcenjuješ, upam pa, da se motim.

Živjo

Hvala za komentar, naj najprej poudarim, da razumem da je pri rizičnih nosečnostih drugače, to mi je kristalno jasno in sem vesela, da pri meni ni tako. To je prvo in enkrat ena.
Sicer pa govorim točno o teh komentarih, ravno to me mori. Zdi se mi da povsem dobro skrbim zase in za punčko če živim – normalno. Naše babice so do zadnjega dne delale na njivi, jedle kar je bilo na mizi,…. pa so vse preživele (no do smrti,… :)) in preživeli so njihovi otroci, naši starši (očitno drugače ne bi bilo nas), takrat je bila nosečnost nekaj normalnega. danes je pa že kar bolezen, ampak to ni nič drugega kot komercialna poteza tistih ki služijo na ta račun,….
Samo moje mnenje. A je res osamljeno v množici drugih?

Niso preživele vse te babice… Veliko jih je umrlo med in po porodu. Zato pa so tudi rekli nosečnicam, da bodo kmalu šle v Rim, ko bo čas za porod. Namreč tisti, ki je odromal v Rim, ni nujno, da se je tudi vrnil nazaj med domače.
Prav tako je bila visoka umrljivost novorojenčkov in otrok tam do petega leta.

Ti kar lepo skrbi zase, tako kot do sedaj. Jej raznovrstno prehrano, ne pozabi na ribe, ker otrok potrebuje tudi omega, sploh v zadnjem trimesečju.
Tatarcu se pa le izogni. To res ni hrana za nosečnice. Nečaka pa boš kmalu nehala vzdigovati, ker ti bo z rastjo trebuha enostavno pretežko.

Pozdravljena,
tudi sama nimam rizične nosečnosti, ampak se dvigovanju težkih bremen in hrane, nevarne za plod, izogibam. Zakaj? Ne, ker bi bila obsedena in panična, ampak ker se mi zdi egoistično ne odpovedati se stvarem, ki lahko zelo zelo škodijo mojemu otroku. Eno je normalna telesna aktivnost in neobsedenost z zdravo prehrano, da bi tvegala tokso, listerio ali kakšen zaplet zaradi težkega bremena! Naše stare mame pač niso imele izbire, umrljivost otrok pa je bila večja.

Se kar strinjam z Astrid. Zakaj bi izzivala možnost okužbe s tatarcem, a se mu je res tako težko odpovedati teh 9 mesecev? Ne vem, meni je to malo sebično. Možnosti okužbe so sicer zelo majhne, a kaj če se le okužiš in se prenese okužba na plod ter mu pusti trajne posledice – bi si to lahko oprostila? Sori, meni je to malo neodgovorno.

Se pa strinjam, da nekateri čisto preveč komplicirajo. Jaz še vedno delam (25t) in me sodelavke sprašujejo, kako sem, pa če bom zdržala do konca, pa da me občudujejo, ker delam. Meni se zdi logično, da bom delala, če se dobro počutim. In želim si delati. Je sicer naporno včasih, ampak zaradi tega še ne rabim bolniške. Če bo pa karkoli narobe, si jo bom pa vzela.

Jaz delam veliko stvari isto kot prej, ampak tudi več počivam. Ko pridem iz službe, se malo uležem in ker nimam še otrok, si lahko to privoščim. Včasih ko me kaj boli, tudi nič ne naredim doma, pa se sploh ne sekiram. Nosečnost res ni bolezen, je pa posebno stanje in naše telo dela drugače, zato je prav, da tudi počivamo in si vzamemo čas.

Že res, da so v starih časih nosečnice delale na njivah, ampak nikjer ni nobenih podatkov o tem, koliko otrok se je zaradi tega rodilo prezgodaj, kakšne porode so imele, so bile one in dojenčki zdravi ipd. Danes vemo, da lahko marsikateri zaplet preprečimo tudi s počivanjem, zakaj pa misliš, da morajo ene strogo ležati celo nosečnost?

Jaz bi rekla, da poslušaj še naprej svoje telo, hkrati pa poskrbi za svojega otroka najbolje kot znaš, da ti ne bo kasneje žal, če bo kaj narobe.

Mislim, da je potrebno v nosečnosti poslušati svoje telo in se držati nekih osnovnih smernic, ki jih predpisujejo ginekologi.

Če je nosečnica utrujena, mora več počivati. Če ni utrujena, potem je lahko več na nogah.

Je pa potrebno tudi upoštevati še sam porod in telesno stanje po njem. Nekateri napor med porodom primerjajo z maratonom. Potem pa se začnejo še zelo hitro spreminjati hormoni, otrok ne spi, šivi na presredku bolijo, lahko pride do mastitisa, poporodne otožnosti, celo depresije. Za marsikatero žensko je čas po porodu veliko napornejši od nosečnosti.

Zakaj pa se ne bi pustila malo crkljati pri tašči? Tudi tako boš nabirala energijo za tisto, kar te čaka po porodu. Takrat te ne bo nihče več hotel razvajati, verjemi! No, mogoče še prvih par tednov, potem pa bo res konec…

A ja, če boš izklučno dojila po porodu, ti priporočam jemanje kakšnega dodatka za doječe matere, ker si hitro lahko pridelaš kakšno slabokrvnost. Pa ne govorim to zato, ker bi propagirala farmacevtsko dejavnost, ampak čisto iz lastnih izkušenj. Telo se lahko hitro izčrpa in navadna hrana je takrat premalo.

se strinjam s teboj, avtorica, da je veliko pretiravanj. ampak ne zato zaiti v drugo pretiravanje. določene zadeve so tu z razlogom – na primer težka bremena, dolgotrajno stanje, previdnost pri nekateri hrani.

povsem se strinjam, da je povsem narobe, da se nosečnost tretira kot bolezen, ker to ni. ni pa res, da je to kar tako – vseeno je posebno stanje telesa. ki zasluži pozornost in ja, posebno “tretiranje”. meni bi šlo verjetno, če bi imela srečo, da bi imela “normalno” nosečnost, enako na živce kot tebi, če bi poslušala, da naj ne lupim krompirja za kosilo. dvigovanje triletnega nečaka je recimo že proti drugi meji.

razumem te, samo premisli, če morda ne greš preveč v drugo skrajnost. pa s tem ne mislim, da pojdi na bolniško, če se počutiš ok – hvala bogu, da ni treba! ampak če misliš komu dokazovat, da lahko vse enako kot prej, dokazuješ edino, da si trapasta. ker ni enako kot prej. noseča si. nisi bolna. noseča pa si.

pa s tem tatarcem pa že pretiravate, no.

če ga je do sedaj vedno jedla, je verjetnost, da se bo okužila s tokso ravno tokrat s tem tatarcem na nuli.
poleg tega se z nevarnostjo tokse ubibože pretirava pri nas. na forumu doktorja pušenjaka so kilometrske štorije preplašenih babnic, ki so naredile en grižljaj neke hrane in zdaj paničarijo, da so dobile tokso… jih ima že on prek glave.
pa nehajte no.

listerija pa je pri nas hudo redka.

Pušenjak pravi, da tudi dvigovanje bremen ni problem.
Z raznim strašenjem vnaprej pa se dela ženskam medvedja usluga, ker se v primeru, da gre res kaj narobe, samo sekirajo, da so same kaj povzročile. In tudi takih je precej na sosednjem forumu, ki se sprašujejo, ali so krive, ker so nekaj dvignile, ker so delale, ker so bile pod stresom …

Surovega mesa ne bom komentirala, ker pri meni ne pride v poštev in se nisem nikoli informirala. Sem pa v nosečnosti že jedla pecivo s surovimi rumenjaki iz domačih jajc.

Moram priznati, da se kar strinjam z avtorico, da se vse prevečkrat obnašajo do nosečnic, kot bi bile iz stekla. Seveda se mi zdi smiselno več počivati, če sem bolj utrujena, ampak to bi počela, tudi če ne bi bila noseča. Ne vem, zakaj mislite, da hoče avtorica “nekaj dokazat” s tem, da dela, kar ji ustreza. Ko ji ne bo več zneslo dvignit nečaka, ga pač ne bo več dvigovala. To ni nobeno dokazovanje. Ni vsem prijetno več počivat. Komur je, pa naj.

sicer pa imam okoli sebe podobne izkušnje.
stara sem 38 let, prvič noseča in zdaj vsi okoli mene skačejo, ko da sem rahlo prizadeta. jooooj, pa ne hodi po lestvi, joooj, pa ne steguj se, jooooj, ti bom jaz spucala kuhinjo visoke elemente. grrrr da se skregaš z obema materama…

saj še sploh trebuha nimam, da bi me kaj motilo, zaradi tega, ker sem noseča pa tudi nisem kar naenkrat pozabila, kako se po lestvah hodi, vrtoglavice pa tudi nimam.

Joj, hvala za tele zadnje poste. Res hvala, sem mislila da sem edina na tem svetu 🙂
Da še mogoče malo dopišem, nečaka ne nosim gor in dol vsak dan po 3 ure, pač ga pa recimo vsakih 14 dni enkrat pocrklam, kot bom tole punčko takrat ko bom/če bom drugič noseča,…. tatarca sem jedla že tisočkrat in če je bilo vedno vse vredu bo tudi tokrat,…. ni druge 😉 In ja potem bereš poste, joj pojedla sem en kolobarček suhe salame, a bom umrla????? In ja tudi počivam, pač kakor se v nekem trenutku počutim, če imam energijo grem obesti stroj perila, če je pa nimam, pa nič za to tudi perilu ze ne bo zgodilo nič, če bo 2h v škafu. Vse to v mejah kakor se počutim trenutno, ne nisem pa iz stekla in ne nisem na smrtni postelji. Krompir še vedno znam lupit, po lestvah pa ne hodim 🙂 nisem prej, ne hodim sedaj in ne bom nikoli, ker se bojim višine 😉

Lep pozdravček

Jaz pa se ne strinjam s tem, da delamo preveliko paniko iz tatarca. Mar res nimate toliko samokontrole, da se za teh nekaj mesecev odpoveste določenim živilom? Meni to nikoli ne bo jasno. Saj ga lahko potem celo življenje ješ! Že zavest, da lahko zaradi okužbe tvegaš okvare pri otroku, bi ti morala biti dovolj, da se odpoveš tem rečem. Ne vem no, vsaka po svoje. Okuži se res malo nosečnic, a tudi če je 1 na 1000, se ta nekje okuži, a ne? S toksoplazmo je morda okuženo meso živali, ki se je s tem parazitom okužila – če se meso toplotno ne obdela, ga zaužiješ s hrano. Tudi če ni domač tatarc, je lahko okužen. Ko se enkrat okužiš med nosečnostjo, moraš do konca jemati antibiotike in če se okužba prenese na plod, lahko povzroči okvaro vida, sluha ali možgan. Vse to so znana dejstva in znani so tudi primeri, pri nas sicer izjemno redki, ampak toksoplazma pri nas je prisotna.

Če ti pa drugi težijo zaradi lupljenja krompirja, pa je to njihov problem. Saj poveš svoje mnenje, drugače pa skozi drugo uho ven, pa je. Tudi jaz poslušam razne dobronamerne nasvete, ampak z nasmeškom, ker vem, da bom upoštevala tisto, kar se meni zdi potrebno.

tinkara23
Re: toksoplazmoza

27.10.10 14:51
Še eno vprašanje na tole temo.
Če sem pravilno razumela mesarja, potem naj bi bilo vse meso (in s tem seveda tudi biftek, ki ga tam izdelujejo in prodajajo) predhodno pregledano in torej zdravstveno neoporečno. Pred rezultati analiz naj sploh ne bi šlo v prodajo.
Torej lahko verjetno tak biftek jemo brez nevarnosti za toksoplazmo?

Sicer pa tudi sama razmišljam na enak način kot vi – namreč pri vsem (v trgovini kupljenem)biftku, pršutu in jajcih, ki smo jih do sedaj že pojedle, je verjetno res mala verjetnost, da nas toksoplazma ali salmonela doleti ravno zdaj. 😉

avatar Stanko Pušenjak
Re: toksoplazmoza

27.10.10 21:54 Moderator

Se strinjam. Sicer nobeno meso, tudi pregledano, ni brez vsega tveganja, je pa tveganje tako majhno, da je tudi za nosečnice sprejemljivo.

mag.Stanko Pušenjak, dr.med.,specialist ginekolog in porodničar

razmišljati o nosečnosti, kot da je to naravno stanje, za katerega je žensko telo ustvarjeno in ne bolezen, je dandanes kar malo tvegano, se mi zdi. pa k temu veliko pripomorejo kar nosečnice same, pa vnaprej brez zamere, če se bo katera prepoznala v tem. večina nosečnic, ki jih poznam, je namreč praktično že od prvega dne na bolniški, pa ne gre za rizične nosečnosti, ampak kar tako malo “za vsak slučaj”. sploh pa to velja za nosečnice 30+. recimo, poleti pa so vse te “bolne” nosečnice veselo hodile na morje, pa ne v savudrijo, ampak na oddaljene otoke, kot je vis. nikoli nisem bila rizično noseča, ampak kolikor sem slišala od tistih, ki so bile, si takrat, ko te je res strah za otročka, ne upaš niti prdnit, kaj šele hodit na morje na zakotne otoke…

no, zdaj sem tudi sama noseča (stara 34) in odkar sem o tem povedala drugim, ves čas dobivam vprašanja v stilu, ja kdaj bom šla pa v bolniško, a še nisem na bolniški, pa a še kar delam in podobno… pa ne samo to. dobila sem nešteto nasvetov, kako izsiliti bolniško, tudi če za to ni pravih razlogov! nekaj veterank mi je namreč podrobno opisalo, kako naj se obnašam pri zdravniku in kaj naj rečem, da mi bo dal bolniško in da bo ta po enem mesecu “zdržala” tudi na komisiji. toliko o tem, koliko nosečnic v bistvu izkorišča bolniško iz čisto drugih razlogov… in potem seveda ni čudno, da vedno bolj velja, da je nosečnost pač enako hudi začasni bolezni.

sicer pa se tudi jaz obnašam v nosečnosti čisto normalno (tudi kaj fizičnega postorim doma in na vrtu) in pri tem sledim pušenjakovemu načelu: če je nosečnost zdrava, ji živa sila nič ne more, če je obsojena na propad, bo pa propadla, pa četudi nosečnico privežejo na posteljo.

glede tokse pa to: pa saj nas nosečnice že na prvem pregledu testirajo za toksoplasmozo. in če je nosečnica že prekužena, posebni previdnostni ukrepi pač niso potrebni.

Jap, tudi meni gredo na K* (ki ga do poroda imam na izposojo) nosečnice, ki so v prvih tednih (oz. pred 10. tednom) na bolniški, ker
– po malem krvavijo ali imajo krče => ležat, ležat, ležat + buscopan + dabroston + …
– imajo zgodovino spontanih splavov in jih njihov osebni ginekolog “podpira” v prepričanju, da bo tokrat vse ok, če bodo nepremično ležale z vzdignjenimi nogami …
– opa, slabo jim je in utrujene so

Nosečnost je naravno stanje, ki pri človekinjah poteka zelo podobno kot pri ostalih samicah sesalcev. In v prvem trimestru nobeno tovrstno početje ne bo preprečilo neugodnega zaključka nosečnosti, če “osnova” za nosečnost ni zdrava (bodisi kromosomska zasnova zarodka bodisi materina rodila). V bistvu je glavni problem v tem, da zaradi zgodnjih testov nosečnosti ženske “prezgodaj” ugotovimo svoje stanje in se kregamo z naravo, ki bi sicer šla svojo pot (npr. zgodnjih spontanih splavov v 6. ali 7. tednu sicer niti opazile ne bi, le krvavitev bi bila nekoliko bolj obilna).

In tako so “izjemno rizične” nosečnice na bolniški od prvega pregleda dalje, potem pa – glej glej – brez težav tik pred nastopom porodniške izrabijo ves letni dopust in, brezskrbno, skočijo še za kak teden na morje.

Ostale “nosečniške histerije” pa je po mojem mnenju mogoče pripisati slabemu znanju o ženskem telesu in zdravem poteku nosečnosti. “Zdrava pamet” in zmernost bi marsikdaj pomagali, da se tudi Pušenjak na sosednjem forumu ne bi utapljal v gori vedno istih in vedno enako “neumnih” vprašanj v smislu “Sosedova mačka mi je prekrižala pot, ali lahko zaradi tega dobim toksoplazmozo? Ali bo z mojim otrokom kaj narobe ali naj grem kar na UPN zaradi izjemno velikega tveganja za okužbo s toksoplazmozo pri tem?”

V bistvu pa si “zapletenost” nosečnosti lahko izmišljujejo le tiste, ki si jo lahko (beri: so noseče prvič in se zdaj cel svet vrti okoli njihovega bušija ali pa imajo učinkovit babi servis). Vse ostale pa morajo preživeti kljub nosečniškim tegobam in tiste zares rizične nosečnice bi bile presrečne, če temu ne bi bilo tako – če bi lahko normalno gospodinjile, skrbele za že rojene otroke, šle ven, hodile v službo …

Ne morem, da se ne oglasim. lisica.mica verjetno nisi ena izmed tistih, ki je kdajkoli splavila ali pa imela težave v nosečnosti, da sodiš o tem, kdaj je bolniška uprvičena. Dabroston v določenem (res majhnem) odstotku lahko pomaga, ampak nihče ne more vedeti če bo določeni nosečnici pomagal. Tudi ti se mu verjetno ne bi odrekla. V primeru krvavitev verjetno skoraj vsi ginekologi ravnajo po enakem protokolu in predpišejo bolniško, ampak ne do konca nosečnosti. Tudi sama poznam pogled dr. Pušenjaka na te zadeve, ampak glede na prakso v Sloveniji je verjetno eden redkih s takim pogledom. Sama sem ena izmed tistih, ki se je s temi zadevami soočala in tudi sem mnenja, da ni potrebno nepremično ležati, ampak tvegati si pa tudi ne upaš in si pri vseh zadevah raje malo previden (v mejah normale seveda). Ko so se mi težave končale, sem šla takoj nazaj v službo in bom tam upam da do konca nosečnosti.

Tudi slabost in bruhanje je lahko dober razlog za bolniško. Nekatere zaradi tega potrebujejo celo bolnišnično oskrbo. No, ti bi verjetno lahko delala in na vsake pol ure hodila bruhat.

Poleg tega pa definicira zares rizične nosečnice ravno ne obstaja. Ti očitno znaš presojati, katera je res rizična in katera ne.

Raje bodi srečna, da ti ni bilo treba prestajati takšnih in drugačnih tegob, če si bila sploh noseča.

Menim, da je vsaka nosečnost in nosečnica drugačna in naj pač vsaka ravna tako kot misli, da je za njenega otroka najbolj prav. Pri tem pa naj ima besedo tudi partner, saj je otrok tudi njegov.

Tiste, ki pa med nosečnostjo plezate po lestvah, pa imejte v mislih, da so vrtoglavice med nosečnostjo bolj pogost pojav.

Naj pa povem še to, da sem tudi sama proti temu, da nosečnice brez težav hodijo na bolniško, med tem časom pa seveda na potovanja in počitnice.

Draga taratija,
ne boš verjela, moja osebna ginekologinja se v bistvu strinja s Pušenjakovo robatostjo, vendar pravi, da so nosečnice peklensko težke pacientke in jim zato še vedno ob vsakem jamranju o krčih in/ ali pikici krvi predpisuje 2-tedenski bolniški stalež v zgodnji nosečnosti z diagnozo “Grozeči splav” ob terapiji z Buscopanom in Dabrostonom. Ker je (po njenem mnenju) zakoreninjeno v glavah, da je z ležanjem, počitkom, izogibanjem dvigovanju ter seveda vsemogočnimi zdravili preprečiti neizogibno, t.j. spontani splav v zgodnji nosečnosti. So pa ti ukrepi po mnenju ginekološke stroke neučinkoviti.

Ampak … Skoraj vsaki vzgojiteljici v vrtcu pa tudi ni treba na bolniško za celo (1.) nosečnost, ker – joj- ne more/ sme dvigovati (pa jo bodo sodelavke grdo gledale, če ne bo), prav tako ne pisarniškim delavkam zaradi neprimerne narave dela (beri: nastrojeni odnosi s sodelavkami/ strankami). Žal pa poznam kar nekaj takih primerov, ko so povsem zdrave nosečnice (iz zgornjih opisov) več kot pol leta bivakirale doma.

In ne boš verjela, sem “kar izkušena” nosečnica, vključno s SS, krvavitvami, krči, slabostmi, utrujenostjo, pa še majhnim otrokom za zraven. Ne pijem, ne kadim in ne skačem s padalom, prav tako pa tudi ne izkoriščam sistema, da bi se izogibala delu na račun nepotrebnih bolnišk.

Verjamem, da so nosečnice težke pacientke. Ampak da ginekolog zaradi tega predpiše bolniško, je pa tudi znak, da v našem sistemu nekaj ne štima. Mišljenje je res zakoreninjeno v glavah, ampak tako bo tudi ostalo, če bolniške predpisujejo tudi tisti ginekologi, ki se s tem ne strinjajo.

Se s tabo popolnoma strinjam glede tega, da samo nosečnost ni razlog za bolniško in sem proti temu, da jo ginekologi kljub temu pripisujejo po nepotrebnem. Žal tako je.

Glede na tvoj odgovor imava kar podobno mnenje. Tudi sama nikoli ne izkoriščam sistema. Bila pa sem dva tedna na bolniški zaradi krvavitve, ampak na predlog moje ginekologinje. Za svoje zdravnike upam, da vedo kaj delajo.

Lep pozdrav!