pozdravljeni!
znasla sem se v neprijetni situaciji. z partnerjem sva se ze veliko pogovarjala o dojencku in vem da si ga on zelo zeli oz. je to skoraj njegova najvecja zelja… jaz pa sem bila tista ki je vedno oklevala… no nekako sva se odlocila da bova poskusila, ce rata rata drugace ne… in je uspelo! sedaj se pocutim obupano…sem v dvomih ce si tega sploh zelim?! menim da nisem se pripravljena na materinstvo, stara sem 23let, preganjajo me obcutki, da je vse izgubljeno, ne bo vec ponocevanja po klubih, brezskrbnih dni, ne bom vec pocela tistega kar si zelim, saj bom vedno imela eno skrb vec da bo otrok dobil vse kar potrebuje! na to da bom slaba mama nikoli nisem pomislila,ker vem da se bom znasla… kot sem ze omenila me preganjajo samo misli da bo konec moje brezskrbne mladosti. moz me podpira, vendar na splav ne smem pomisliti ker vem kako si otroka zeli in kako bi ga prizadelo ter to unicilo najin zakon. ne vem kaj naj storim, kako naj se potolazim :'(

res da si še mlada, toliko pa spet ne da bi imela na prvem mestu popivanje in žuranje.
Lahko ti rečem samo to, sama sem imela prvega pri 26 letih, prej sem tudi sama hodila ven, se zabavala, z možem sva počela različne stvari……po otroku pa so se stvari zelo zelo spremenile.
ampak ti lahko povem samo to da niti enkrat nisem obžalovala da imam otročka. Ko enkrat postaneš mamica in dobiš detece v roke , pozabiš na to kar si ti napisala. Res je da te bo otroček potreboval zase , ampak to ne pomeni da je tvojega življenja konec. Še vedno lahko greš ven in se imaš lepo, bo pač nekdo drug takrat z otrokom. Pač življenje prilagodiš otroku in vse se da.
Jaz sedaj pričakujem drugega in bo še bolj naporno, ampak te trenutke ki jih preživljam z sinom ne bi zamenjala za noben žur ali kaj drugega.

srečno

tud jaz sem stara 23 let i pričakujemo bebiko, in ti povem, da sem se tud jaz na začetku ubadala s takimi vprašanji indvomi. pol pa je dan ko komaj čakam, da bo bejbek na svetu in pride tud še dan, ko se vprašam,kak bo pol z mojim življenjem in pohajkovanjem. včasih me tko zgrabi in me drži cel dan, se jočem, pol pa mi je drug dan žal,da sem sploh pomislila na to,…

zivijo!

jaz sem naenačrtovano zanosila stara 22 let in pri 23 rodila. in ja, sem imela veliko načrtov glede večmesečnih potovanj, itd in me je isto skrbelo. sam ti povem nekaj: kot prvo kljub otroku bos se vedno ista ti in bos ravno tako lahko sla vem pohajat in zurala in se smejala in imela čas zase in za prijateljice. bos pa sam videla koliko novega, lepega ti otrok prinese in ves malce pa se ti tud pamet spremeni. ni več samo jaz, jaz ampak bos videla- tista štručka, ki ti daje brezpogojno ljubezen- ni lepšega kot to. in cez kakšno leto po tem, si zivljenja brez nje/njega ne bos mogla predstavljat in tudi vsa tista brezskrbna zuranja nekako pridejo malce brez smisla. dobis neke nove cilje v zivljenu in nove radosti, ki te bistveno bolj nahranijo in nasmejejo kot sami tisti prazni zuri in ponočevanja. pa verjemi- da bos imal cas za vse- za zur, smeh, da si bos nohrte u miru polakirala, itd… 🙂 ker tudi to je pomembno. bos pa videla, da si brez otroka kar naenkrat ne bos znala več predstavljat zivljenja. jaz sem zdaj stara 26 pa mam ze drugega pa sem se vedno študentka. raje uzivaj in se sprosti pa bos videla da vse bo kot mora bit. go with the flow :))

najlepsa hvala za “tolazbo” … moram priznati, da tudi sama mislim tako kot ste napisale, zavedam se da bo lepo imeti dojencka, da bom takrat ko ga bom dobila v narocje najsrecnejsa zenska na svetu 🙂 kljub vsemu pa se vedno razmisljam o moji prihodnosti… vem da zabava ni vse in tudi nisem punca ki bi ga samo zurala, ampak imam v zivljenju dolocene cilje, ki pa jih bo otrok malce zmedel. kar naprej se mi porajajo dvomi kako in kaj bom, kaj bi bilo ce se to ne bi zgodilo, predvsem pa da bom izgubila mojo brezskrbno mladost. kot ste tudi napisale-otrok te spremeni, res je in to v pozitivno smer… popolnoma vas razumem in verjamem, pa vendar globoko v sebi se vedno tici mocan dvom glede vsega…

vse ne spremeni v pozitivno smer 😀

“mitri” kaj si mislila s tem? 🙂 sj ce drugace gledas nobena stvar ne spremi vse na pozitivo…. vedno je kaksen problem… govorim nasplosno za vse zadeve …

Starševstvo > brezskrbna mladost…če se boš odločila, da otroka obdržiš, boš kmalu prišla do tega zaključka 🙂

Pikapolonica, če ti pravim iz svojih izkušenj sem bila jaz podobnega mišljenja v začetku nosečnosti ( brez skrbi, da bi mi manjkalo zahajanje v klube, ker sem se tega že zdavnaj naveličala) in še zdaj me včasih preleti neprijetna misel. Dvomi, nesigurnost, strah, nezaupanje vase. In poleg vsega divjajo še hormoni. Lepo je, da imaš partnerja, ki ti stoji ob strani, ti pa le pogumno naprej. Zaupaj vase, v tebi raste novo življenje….ni lepšega, sploh ko čutiš gibe bebice v trebuščku 🙂

Bodi lepo,
A

Mladost? Daj no, tudi poročila se nisi prav zelo stara in k zakonu seveda pridejo zraven tudi otroci. Prej ko slej. Aktivni življenjski slog se da živeti tudi z otrokom, je pa res, da zahteva malce več iznajdljivosti, načrtovanja in občasne pomoči cele družine, sploh pri varstvu.

Sama sem v zadnjih tednih nosečnosti in me pogosto dajejo podobni prebliski – če bova z možem hotela iti ven, bova morala poiskati varstvo za dojenčka, končalo se bo visenje v službi do poznega večera, konec bo spontanih akcij, adijo službene odsotnosti, najina občasna potepanja … Ampak to pač pride zraven 🙂

Aja, stara sva pa 26.

Poznam starše, ki so načrtovali družine in so pred otrokom bili ful družabni, prijetni,… sedaj pa ko imajo družine, pa sam neke hantle iščejo, prideš na obisk, pa glih tolk da ti ne rečejo, kaj sploh delaš tu,…no mislila sem v tem smislu. Da nekateri načrtujejo družine pa jih spremeni potem v negativno smer, nekateri pa ne načrtujejo pa jih spremeni še na boljše 😀

dokler nisem na ultrazvoku videla obrisov svojega otroka sem razmišljala podobno; spomnem se da me je takrat spreletelo “tukaj je” in potem je bilo veliko lažje. še vedno pomislim “in kaj če mi materinstvo ne bo všeč?” otrok bo tukaj in moje življenje bo za vedno drugačno….potem si rečem “zaupam materi naravi, bo že naredila svoje”
nosečnost je proces, skozi katerega zorimo v mame (morda tudi zato traja 9 mesecev), ne zgodi se čez noč
glede ponočevanja in časa zase – vse pride, samo malo več organizacije bo potrebne

želim ti lepo nosečnost in veliko veselja

kakšne kozlarije pišete nekatere, kot bi bile neotesani stvori brez možganov…zakaj pol fukarite in si omišljate otroke, če niste sposobne prevzet odgovornosti in se odpovedat, halooo???? kok brezvezno razmišljane, kake brezpredmetne probleme maš baba butasta, si mela bit samska in met fukfrende okrog pa žurat do štirdesetega, če ti ta šmorn v katerem si zdaj ni všeč…ne znaš uporablat glave???

Tvoje pisanje veliko pove o tvoji pameti in o velikosti tvojih možganov. Kot zrno graha,…

Glej, določeno stanje si želeti ali ne, je velika razlika. Če si otroka ne bi želela, bi naredila vse kar je v tvoji moči, da do zanositve ne bi prišlo, ni tako? Vsa en glasek v tvoji notranjosti si tega otroka želi, če že ti sama ne čutiš tako. Zanosila si, torej si odgovorna za njega, ker sam ne more skrbeti za sebe. Nosečnost je nekaj lepega, so pa tudi problemi, ki jih lahko imaš v tem obdobju. Sama se moraš vprašati, kaj ti je pomembneje, da otroka obdržiš in ga imaš rada, ali pa da se čez morda 10 let trudiš zanositi pa ti nikakor ne bo uspelo. Če si zanosila sedaj, je že tako moralo biti, brez vsakršnega vprašanja, zakaj, kako in pod kakšnimi pogoji je uspelo. Mogoče je bila celo samo močna želja po otroku tvojega moža dovolj. Skratka, uživaj teh 9 mesecev in ne pozabi, oba sta odgovorna za otroka, oba ga bosta vzgajala in nenazadnje, oba ga bosta imela rada in bo zaradi tega zelo zaželjen otrok.

Živjo,
sem opazila nekaj različnih mnenj, bi pa še povedala svojo zgodbo.

Bebeka pričakujemo konec julija, ko bom stara 20. Tudi jaz nisem pričakovala da bom zanosila, oziroma da se to tako hitro zgodi, saj nekateri poskušajo po 10 let. S fantom živiva pri mojih starših, v dvodružinski hiši, kjer imava cel del bajte zase, če pa potrebujeva pomoč, so pa najbližji zelo blizu.
Fant ima službo, jaz pa študiram, tako da finančno smo nekako priskrbljeni (tudi s pomočjo obeh strani staršev).
Z mojim nisva nikdar nekako “žurala” po različnih lokalih do jutranjih ur, tako da tega ne bom pogrešala. Ponavadi smo se odločili za kino večer, pijančevanje pri prijateljih, družabne igre, rojstni dnevi, vse v krogu znancev. In to se bo še vedno lahko nadaljevalo, tega ne dvomim.

Zdi se mi, da ima nekatere preveč panika v smislu “ne morem več ponočevat, ne morem potovat, ne morem bit samska in brez obveznosti”… Tako razmišljanje se mi zdi bedno.. Saj pa z otrokom ne bote samo med štirimi stenami stanovanja. Saj pa otrok nebo celo življenje star 4 mesece. Ta stvar raste in raste, in kmalu bo star 5 let in lahko greste z njim na sanjsko potovanje, ki ste ga nekoč načrtovali. In potem bo otrok star 8 let, in ne bo več uničil vsake vaze pri stari mami, tako da ga bo tudi babica z veseljem vzela za 2,3 dni v varstvo. Potem bomo me, ki smo zdaj “mlade mamice” stare komaj okoli 30 let. A takrat pa nočete več žurat? Nekateri prijatelji ki vas zdaj ne razumejo, in vas obmetavajo s komentarji “ne boš dokončala šole, ne boš več žurala,” ti znanci bodo komaj takrat začeli dobivat prvorojence.. Ko bomo mi to meli že celo desetletje za sabo. Saj pa pri 30 začne človek komaj živet in uživat, ko ima službo in urejeno življenje, pošlihtane stvari v glavi.

Mogoče se nekomu zdi da pretiravam in prosim ne napadajte me, in ne jemljite vsega dobesedno. Na nekih primerih sem hotela pokazati, da nekomu veliko pomenijo določene stvari, drugim pa čist druge stvari.

Zapomnite si to, da se življenje ne zaustavi ko se otrok rodi. Dalje gre, in postaja vedno bolj polno in zadovoljivo.

Živio….

Bom še jaz neki napisala… Z 18-leti sem postala mamica, fant pa z 22-letih očka in sedaj je najina punčka stara 3 leta, čez 17 dni pa dobi brateca,… Res je bila punčka nenačrtovana, kljub temu pa sma jo s prvim trenutkom vzljubila… Fant je že zaposlen , jaz pa sem študentka izobraževalnega centra za odrasle… Žur nama itak ni veliko pomenil in ga noben od naju ne pogreša… če pa bi hotela iti ven bi najini starši z veseljem popazili nanjo… Ko je bila stara 6 mesecev smo se preselili v najemniško hišo in se potem sicer še dvakrat preselili toda zaradi osebnih razlogov .. Sedaj smo pri mojih starših in se sama pri 21-tih fant pa pri 25-tih veselima naraščaja..
Ni mi žal da sem mamica, saj je to ena najlepših besed, ki sem jih kdaj slišala…

lahko rečem samo to da je žalostno,da zanosijo dekleta ki si tega sploh ne želijo,nekateri pa se matramo že celo leto…žalostno pa je tudi da pri 23 letih se še ne streznete in pogledate kaj je pomembno v življenju in kaj ne.Pijača ziher ni!Jaz sem stara 21 let pa vem kaj je pomembno in kaj ne in se trudim za otroka in vem da bi vse naredila zanj..moje mnenje..

jaz pa mislim, da je če se vprašaš kako bo potem s tvojim življenjem povsem nekaj normalnega in bolj odgovornega, kot pa to, da si rečeš kar bo pa bo. Glede na to, da gledamo že vnaprej se mi zdi bolj odgovorno kot pa pač sprejet dano dejstco. Saj ni napisala, da si otroka ne želi, le skrbi jo kako bo potem življenje po rojstvu. A ne skrbi to vsako? Jaz nikoli nisem žurala in hodila po diskih, pa me vseeno skrbi kako bo življenje potem. kdo govori, da sovražimo svoje otročke?? vsi smo jih vzljubili, vsi jih imamo radi in komaj čakamo da se rodijo, vendar pa če si same priznate, ste se tud ve kdaj vprašale, kako bo z vašim življenjem po rojstvu. Sarra90, smo povsem trezni in nas ni treba napadat, če še vama ni uspelo. verjamem, da vama bo in bosta dobra starša, kljub temu, pa boš vidla, da se boš dosati krat vprašala, kaj sledi po prihodu otroka. Torej če jaz zdaj napišem, dobra dva meseca pred rokom, da me je neizmerno strah poroda in slučajne poporodne depresije (mami jo je prebolela), sem zato neodgovorna, ker bi že prej morala na to mislit, takrat ko sem sexala… Mislim halooo…

spet se malo oglasam… res je… nisem napisala da si orroka ne zelim temvec da me skrbi kako bo ko bo prisel na svet! rada imam otroke in se veselim materinstva, sem odgovorna oseba in sem tudi vedela v kaj se spuscam ko sem opustila tabletke 😉 danes pa se mi je zgodilo nekaj nepricakovanega in me zelo strlo… popoldne sem zacela mocno krvaveti in hitro odhitela k ginekolovinji kjer je ugotovila da je plod odmru :'( pa tako sem se ze veselila materinstva, ceprav me je bilo seveda zelo strah saj je bila to moja prva nosecnost in sem se seveda podala v neko novo obdobje v zivljenju, ki ga se nisem spoznala… moram priznati da mi je zelo zal, da sem dvomila v vse, ko pa bi se lahko ze od samega zacetka zelo veselila, jaz sem se pa sekirala kako bom zmogla :-\\ sem pa prepricana da ko mi jutri naredijo abrazijo, ko se telo odpocije in maternica pozdravi, takoj nazaj v akcijo in upam da mi tokrat uspe, da otrocicka donosim… takrat vem, da se bom samo se veselila in uzivala prav vsak dan ko bom vedela da pod sr kom nosim nekaj dragocenega!