Noseča in sama
Imam otroka, starega 11 let, s partnerjem, katerega sem resnično ljubila.. Zanj bi dala vse…
Pozdravljeni..
Imam otroka, starega 11 let, s partnerjem, katerega sem resnično ljubila.. Zanj bi dala vse… On je bil do mene zelo ponižujoč, za nič nisem bila dovolj dobra, vse sem delala narobe, on je pa po njegovo oh in sploh brez konkurence… Tako dolgo me je psihično uničeval, da je ubil vso ljubezen v meni.. Končno sem ga zapustila..
Čez čas sem spoznala mlajšega moškega, v katerega sem se noro zaljubila, saj je bil kar se čustev tiče popolno nasprotje bivšemu… Verjetno bi si takega moškega vsaka želela.. Pa vendar je mene ta zaljubljenost po 3 mesecih minila o ljubezni pa ne duha ne sluha… in pričel mi je iti na živce.. Pogrešala sem samostojnost, odločnost, zrelost in občutek varnosti, kar so bile drugače dobre strani bivšega.. Želela sem ga zapustiti, ker pač to ni to, vendar me je s solzami in prepričevanjem, da bom ga s trudom vzljubila, zmeraj privezal nazaj.. Leto dni sem bila praktično na silo v razmerju, brez ljubezni iz moje strani.. Bolj se je trudil, bolj me je odrival.. Odnose sva imela le še 1x na mesec in zgodilo se je, da sem zanosila… Takrat se je pričela moja največja borba s sabo.. Kaj bo zdaj? Sem obsojena na življenje brez ljubezni? Naj povem, da partnerja nisem objela ali poljubila vsaj že 3 mesece.. Ker ne zmorem.. Spravila sem ga tako daleč, da je postal ves živčen, razumljivo, in prepiri so postali stalnica.. Moje počutje pa iz dneva v dan slabše.. Strah me je tudi, kako vse to vpliva na otročka.. Splav ni opcija!
Partnerja sem zdaj zapustila.. Odleglo mi je.. Pa vendar me je strah.. Kako bom zmogla sama, kako bodo ljudje gledali name…
Prosim za kako izkušnjo, nasvet.. Obsojanj v bistvu ne rabim, ker jih bo menda še dovolj..
Hvala vsem…
Pozdravljeni!
Imate prav ni prostora za obsojanje. Kar me bode v oči v vaših besedah, je to, da ste se počutili varno ob osebi, ki je izvajala psihično nasilje nad vami. Pa, da ste se počutili utesnjeni, ob ljubezni očeta vašega bodočega otroka. Sicer ne vem ali gre za ljubezen ali posesivnost iz njegove strani ampak predvidevam, da gre za ljubezen. To sta zaskrbljujoča podatka. Dodamo še, da ste partnerja, od katerega ste odšli, spravljali ob živce, tako ste zapisali. Po vsej verjetnosti nosite v sebi neko nepredelano bolečino iz preteklosti, pa podzavestne zapise o tem, kaj je ljubezen, ki pa po vsej verjetnosti ne odražajo to, kar naj bi bila ljubezen. Naj vas potolažim, spoznati, kaj je ljubezen in jo živeti, doživi le malo ljudi. Večina preživi zaljubljenost in nato gre v neko životarjenje ali se razide. Glede na vaše stanje, to da ste noseči, notranje nemirni, da imate pestre romantične odnose, bi ne bilo slabo, če bi se odločili za neko obliko osebnega svetovanja, ki vam bi pomagala, k večanju notranje moči, stabilnosti, miru, ki ga bosta potrebovala oba z otrokom.
Srečno!
Ni ravno vedno vse prav in ne vedno vse narobe kar naredimo v našem življenju. Pomembno je, da sami zase prepoznamo kaj želimo in kaj ne. Strah vas je iz enega samega razloga in ta je, da tako kot v preteklosti sami sebi niste zaupali in verjeli vaše tudi zdaj ne. Iz tega izbira strah, ki ga občutite. Sedaj je na vas, da se vprašate kaj sploh želite in česa ne in tako boste kreirali in ustvarjali svoje življenje v prihodnosti in s tem posledično ne boste čakali na druge da vam kažejo kaj je prav za vas. Sama sem veliko negativnega dala skozi v življenju ampak na srečo hitro ugotovila, da edino kar iščemo izven sebe najdemo prav v samim sebi. Iskreno vam želim vse pozitivno in uspešno v življenju.
Rek “ce ni za bit, je za it” ni iz trte zvit. Vsekakor je zate in za otroke veliko boljse ziveti brez partnerja, kot pa v nezdravem odnosu. Sama se bos odlicno znasla, samo zaupati moras vase, imeti rada sebe in otroka, vse zlobne komentarje pa preslisati. Konec koncev sama hodis v svojih cevljih. In kdor ne prispeva nicesar v tvoj druzinski budget – tako s casom, kot tudi materialno, nima pravice obsojat.
Kar se tiče biti mati samohranilka, kar pogumno – je težko, ampak imamo več kot dovolj “uspešnih” samohranilk.
Kar se pa tiče tega z bodočim očetom, malo premisli – glede na napisano je bil precej ljubeč partner, in v končni fazi je tudi on lahko oče samohranilec – nekje na MON je bilo vprašanje ene matere, kaj lahko naredi ker je hčera podobna bivšemu in ji gre na živce. Hkrati pa se mi zdi, da zelo resno premišljuješ o vrnitvi k očetu svojega 11letnika, kar ti glede na zapisano zelo odsvetujem, še posebej noseči/doječi/skrbeči za “tujega” otroka.
Premisli naslednji korak.