živjo!
sm saša.18 dekle.na zunaj nasmejana,zabavna,družabna z veliko prijatelji.vendar notri…notri je praznina-ko gledam vidim da nism edina ko ima probleme s hrano.ne vem več kaj naj naredim.
velikokrat sm že probala zaupat svoje težave prijateljem vendar usi rečejo jah boš pa jutr mn jedla,pa sej nisi debel,sam probi hujšat pa sm skregan….noben me noče poslušat.ostane mi samo jok.
še sama ne vem kdaj se je vse to začelo vendar traja že 4 leta.iz leto v leto je huje.najprej spuščanje obrokov,nato stradanje,od časa do časa bruhanje in na koncu odvajala.
moj dan se začne z solzam ko se zutraj pgledam v ogledalo.ceu dan premišljujem kako bom suha,obremenjena sem s postavo drugih deklet.ko pridm domov se nažrem nato pa 8 odvajalnih tabletk-zutri krč.učasih pa se odločim za stradanje.ne vem več kaj nej nardim.čakam da se mi bo zmešalao od vsega.
velika sm 161 in tehtam učasih 50,čez en tedn 57,potem 48….
ker trenira ples-hip hop se za nihanje teže izgovarjam na treninge,teste,živce…
čeprav je to daleč od resnice.
in jutri bo dan isti.jutra so solzna,večeri pa tudi….
kaj naj naredim…
lahko je govorit da naj nehamo,da nismo tega vredne….govoriti je lažje narediti pa težje…

lep pozdrav
saša

čau!

pri meni je bilo en čas enako kot pri tebi. vse kar sm vidla je bla moja grozna postava in postave drugih. vsi ljudje so bili zame samo “riti, ki hodijo”.
pa, kot vidiš, pišem v pretekliku. kako mi je uspelo?
najprej se vprašaj zakaj to počneš? samo zato, ker naj bi bila po tvoje bolj suha že ne. za tem je ponavadi nek dejavnik (pri meni na primer je blo to, da sem se izredno slabo razumela z domačimi-dom zame ni bil dom, ampak pekel in potem sem postala zelo nesamozavestna, pa s hrano sem se obenem potešila in uprla).
ko ti bo jasno zaradi česa to počneš, potem poskušaj odpravit tisto, pa se bo tudi hrana uredila.
če razloga ne moreš najti sama, se posvetuj z zdravnikom, ali pa vsaj s šolsko psihologinjo

želim ti vso srečo

Živjo
moj normalen dan je podoben tvojemu
tudi moje sanje so podobne tvojim, želim si biti suha
zjutraj do 14 ure nič ne jem, potem pa postanem lačna (zares) in začnem z jogurtom, potem vidim še banane, kosilo, čokolado, piškote, sladoled in tako se ne morem ustaviti. ugani kam gre potem to?!
danes sem najdla to stran in sem kr vesela, sam problem je da se niče za nikogar ne zavzame
greva skleniti dogovor! jaz kontroliram tebe, ti pa mene!
napišiva si kako si predstavljava zares normalen dan in to uresničujeva.
če si za, mi sporoči, pošlji email- naslov in zmaga bo najina!
l.p. Suzy

Punce ne se iti tega, ker to nikamor ne vodi.Medsebojno kontroliranje bo pripeljajo podzavestno do medsebojnega tekmovanja…iz izkušenj povem…to ni to-poiščita strokovno pomoč!!!

Draga Saša,
opravičujem se, da vam še nisem odgovorila. Pravzaprav sem vam enkrat že, vendar zgleda, da računalniki nekaj nagajajo. To bo zdaj Primožev posel, ko se vrne z dopusta.

Težave, ki jih opisujete so tako podobne težavam mnogih deklet, ki v upanju, da bodo danes zdržale vsak dan znova začnejo s sklepom: danes se bom pa zares držala odločitvi za stradanje. Iz nerednega začetka hranjenja se prehranjevanje če prej ne v nekaj dneh spet sprevrže v prenažiranje, ki mu sledi samoobtoževanje, razočaranje in včasih tudi obup. Nikakor, pot ven iz tega je sklep o rednem hranjenju in ne spuščanju obrokov in predvsem v rednem uživanju ogljikovih hidratov. In potem učenje ponovnega prepoznavanja, kako različne situacije in dogodki vplivajo na naše misli, kako te sprožajo v nas občutke in čustva in kako so ta povezana z našim vedenjem.
Za vse to je pogosto potrebna strokovna in usmerjena pomoč, zato vam svetujem, da si jo poiščete. Z oporo boste te prve korake zmogla veliko lažje.

Pozdrav,
marija Anderluh

Lep pozdrav vsem
Tudi jaz imam težave s hrano … že več let, začelo se je z anoreksijo, potem kar naprej poskusi dietiranja … dopoldne nisem nič jedla, popoldne in zvečer pa nenehno iskala prigrizke in se počutila krivo in za nič mi ni bilo mar. Poskusila sem že vse živo, od stroge diete pod zdravniškim vodstvom .. zdržala sem jo eno leto, bila sem prav fanatična, potem se je vse podrlo. Zdaj sem že več let v skupini za samopomoč, vmes sem si poiskala tudi drugačno oporo (psihiater), prijatelje …
Zdaj je z mano veliko bolje. Ni popolno, še vedno imam občasne zdrse, ampak to vzamem kot del življenja in grem naprej, hrana nima več take moči nad mano.
Tako da ne obupat!