Zakaj pa ne bi nadaljevala s terapijami? Nisi zadovoljna?

Eden1, zanimalo bi me kako vidiš ti, da si prinesemo vzorce iz otroštva in zato si najdemo NOM osebo? Na žalost ne najdem ravno povezave: kot 18 letno dekle mi je bil všeč 3 leta mlajši fant. Imela sem potem nekaj najstniških ljubezni. Par z omenjenim fantom (sedaj moj mož in NOM) sva postala ko sem imela jaz 21, on pa 18. Ne vem, kaj bi lahko bilo tisto, kar me je kot 18 letno dekle privlačilo na njem. Res razmišljam in želim odkriti povezave…

Se pa bolj nagibam k temu, da je on našel namreč mene. Kajti že takrat je znal vrteti nekoga okrog prsta in dejansko imel narcistične poteze. A to vidim šele sedaj.

In še nekaj: sedaj ko spremljam kako dela z ljubicami lahko zatrdim sledeče: ko NOM spozna, da te ne more kar tako dobiti, oz. ko te želi vezati na sebe te predhodno nekajkrat zavrne- to naredi zelo spretno- z igro vroče/hladno. S tem povzroči očitno, da začneš ti noreti za njim in ne on za tabo. S tem te torej dobi košček v svojo oblast. To je počel moj takrat z menoj in isto počne z eno izmed ljubic sedaj. Očitno je še nima povsem v krempljih, kajti večkrat reče, da je ne še ne razume povsem kaj bi ona rada, da se ona še ne želi vezati.
Lp,

NarcInfo,
na tvoj dopis bi želela dodati naslednje. Imam moža NOM (sicer ne bo več dolgo mož…). Lahko pa zatrdim, da vse kar opisuješ velja tudi za njega in še mnogo več tega (tako sigurno tudi za žensko NOM). NOM moški zna zelo spretno igrati tudi žrtev- le na drugačen način: ljubicama govori, da ne spi, da je na dnu, da jaz vedno nekaj spreminjam odločitve in da sploh ne ve kako dalje in ko sem odsotna se je končno malo naspal…itd. Pa seveda ljubici vse pridno verjameta in udrihata po meni češ kako si to dovolim, da mu naj že enkrat v obraz povem, da je konec… V glavnem smili se jima do onemoglosti. In ko se bova sedaj dokončno razšla bodo iste govorice iz njegovih ust sledile vsem ušesom, ki ga bodo hotela poslušati.
Po mojem res ni veliko razlik med moškim in žensko NOM, le kako izpeljejo igro je morda v nekaterih primerih različno.
Lp,

Rjavi Medved,
naj na kratko opišem mojo izkušnjo delati na sebi. Kot prvo menim, da smo mi vsi izjemno notranje rasli že v samem odnosu z NOM osebo, kajti NOM nas je vedno znova postavljala pred nove preizkušnje, ki smo jim morali biti kos. Menim, da je to velika pridobitev za nas same.

Kako sem delala sedaj na sebi:
– kot prvo sem si rekla, da tako pa več ne gre
– s tem ko sem se pričela imeti rada ne dovoljujem več negativnega ravnanja s strani mojega NOM partnerja. Ne želim reči, da se to kar tako da, le meje postavljam, znam se ga obraniti ko mu v obraz povem katero manipulacijo vidim, včasih mu jo na kratko obrazložim. In s tem mu ne vem točno zakaj zaprem usta…on odneha in oddide- nima več moči nad menoj. Seveda je pa tako, ko nima več moči v eni stvari jo najde drugje…konca ni- to vemo vsi.
– se izobražujem o NOM in s tem povečam možnost primernejšega reagiranja nanj
– skrbim za sebe in svojo osrečitev- naj si bo to hobi, šport…
– da se izobražujem v notranji rasti: odganjam negativne misli in jih nadomestim s pozitivnimi, ne razmišljam niti o preteklosti, niti o prihodnosti- ker je preteklost samo breme, ki ga ni potrebno nositi s sabo in prihodnost le iluzija v glavi, živim sedaj
– da se začnem zavedati, da je jeza zelo negativno čustvo, ki nam prinese še več negativnega v življenje. Zato je potrebno jezo opustiti. Si spet reči: je kako je, sprejeti kar se dogaja, ker se dogaja z namenom. In vsaka stvar se razreši…
– da oprostim sebi in njemu in ne nosim stare krame v moje novo življenje- pomembno je vso to bolečino izpustiti iz sebe in si reči: bilo je kako je bilo- je že moralo biti tako
– po mojem je dobro prečitati tudi kaj o zakonu privlačnosti. Tudi za mene nova tematika, ki me je pa pozitivno prevzela. Prepričana sem in izkusila sem namreč, da ko smo v sebi pozitivni izžarevamo tak energijski naboj, oddajamo pozitivne vibracije, ki privlačujejo k sebi pozitivne stvari v življenje.
– zelo pomembno tudi: da se vsak dan znova zahvaljujemo za vsemogoče: vsako jutro naštejemo v mislih vsaj tri stvari za katere smo hvaležni.
– čim manj razmišljati o negativnih stvareh in v negativnem tonu- odganjati negativo in razmišljati nevtralno oz.še bolje pozitivno

Skratka tako nekako jaz vidim za sebe delo na sebi: še bolj izboljšati samega sebe, svojo samozavest, svojo reagiranje na sebe in okolico, imeti rad sebe in druge, imeti rad življenje…
Lp,

Ne, terapija se mi zdi super, samo jaz trenutno skrbim za sina, ki ima tezjo motnjo v razvoju in tezko organiziram varstvo (moz dela v glavnem popoldne), pa po pravici, sem ze od tega precej zmatrana. Iz prejsnje zveze (z NOM) imam se 2 hceri in operacije “obiski pri ocetu” me cisto izpijejo.
Res je, morala bi se spraviti k sebi…
Ne vem ce je pri vas isto ali podobno, ampak ko pride cas obiska imam ves dan neke nevroticne izpade. Cisto sem nervozna, ker je nepredvidljiv v vseh pogledih (ceprav so stiki s strani sodisca zelo striktno zastavljeni). Potem sem nervozna se cel vikend, ker se je ze zgodilo, da je hcerke gnjavil-v smislu siljenja v dejavnosti ki jih ne marata, kritiziranje njihovih oblacil, okusa, pranje mozganov glede izbire sole, sporta, ostalih zunajsolskih dejavnosti ipd.
Opazila sem, da vztrajno isceta izgovore da ne gresta tja (on ima zdaj novo druzino in jo vec kot ocino postavlja pred hceri), sploh starejsa skoraj ne hodi vec tja. Po lanskem zacetku obiskovanje psihiatra, mu je ona (psihiatrinja pa je potrdila), postavila diagnozo. In odkar mu postavlja meje, je ona zanj manj vredna (eno leto sploh ni govoril z njo, ker se je postavila zase).
Mene to grozno izcrpava, ker mi je hudo za punci, pomagati jima pa vec kot toliko tudi ne znam…

vzhajajoce sonce

Sprašuješ potem kako si vzorce prenesemo iz otroštva.
Če pogledaš kaj ima otrok rad, kaj počne ko je majhen in če pogledaš to isto osebo 40 ali pa recimo 30 let kasneje, pa da je kolikor toliko normalna. Bo vsekakor tudi danes počel/a marsikatero stvar iz otroštva npr. igra nogomet, hodi v hribe ali pa surfa.

Ravno tako, je pa pri NOM osebkih. Ni nujno, da so nam bili starši NOM/MOM, so pa lahko neki vzorci tako zavestni, morda še bolj v sami podzavesti npr. strah, naivnost/pretirana čistost,nihanja, odlašanja, sram pač neki manki, ki osebo kasneje opredelijo malo drugače in s tem morda nekoliko privlačnejšo za NOM.

Praviš, da te je on našel. Bo že držalo…sledi pa to kar praviš igra hot/cold v kombinaciji, da spregleda eno majhno pomanjkljivost pri tebi in to s pridom v igri izrabi. Cilj dosežen, si njegov/njegova.

Če si iskrena do same sebe in se malo poglobiš v njegova vprašanja, vidiš kako so ta njegova/njena vprašanja izpirjena, druge besede žal ne najdem. To je tudi nekaj kar zaznamuje NOM. Pa še to. NOM osebe so velikokrat ali zelo ljubosumne ali zelo pohlepne, v ekstremu pa celo oboje skupaj.

Menim, da mora oseba v sebi pač nekako zbrati moč in oditi od NOM, druge žal ni. Pa naj nekdo še tako reče, otroci pa nimam kam iti, ali pa da nekateri pa lahko živijo skupaj (za te osebe, ki živijo z NOM in tudi funkcionirajo samo kapo dol). Pri meni je bilo tako, da sem nekega dne samo krila dobil in poletel, ne vem od kje ta moč pa vendar mislim, da ima to tudi dosti s tem, da je človek v stiku s samim sabo. Vsaj tako nekako jaz razumem to svojo moč, ki sem jo kot izgleda z lahkoto v nekem danem trenutku našel.

Potem pa samo stran in nič mislit nanj/nanjo, ali poskušat idealizirat, ali pa se prepričevat kako sami nismo bili dovolj dobri, tega ni. Ko odnos nima zaupanja, je čisto naravno da gredo stvari svojo pot, in prav je tako.

Morda bi tukaj le še dodal to, pa nočem zveneti politično. Pa vendar. Resno se sprašujem če se današnja družba v Sloveniji zaveda kaj počnemo in kam nas to polje. Cele generacije ljudi/družin/skupnosti so v tako slabih odnosih, da bi človek kar zbežal v kameno dobo, kjer bi našel tisto kar je primarni namen družbe, socializacija.

Na koncu je vsekakor res, svojo usodo si delamo sami. Ne bi se pa strinjal, da se tega resnično zavedamo.

Pa srečno!

Moja Malena pri določenih letih lahko hčerke že same odločata ali želita k očetu ali ne. Pogovori se z njim in če ne želita stikov z njim ju podpri in pri centru za socialno delo sproži postopke. Nihče nima pravice, da maltretira otroke, tudi če je to njihov oče. Če že na tebe, kot odraslo vpliva tako negativno, da imaš “nevrotične” izpade, pomisli, kako hudo je šele zanju.

Seveda bo drama, ampak če ne drugače, zdrži zaradi hčerk. Tako ali tako so mu že sedaj očitno odveč oziroma je “nezadovoljen” z njimi in zna biti, da bo hitro mir To, da bo pa grdo govoril o tebi pa tako ali teko ne moreš spremeniti, zato se ti niti ni treba kaj posebej truditi, da bi bil “mir” ker ga v resnici nikoli ne bo, ne glede na to, kaj boš naredila.

GittaAna, ja, se odlocata; zato pa starejsa prakticno ne hodi vec tja. Mlajsa ima pa bratca iz njegove nove zveze in njegovo partnerko zelo rada (punca je res fajn in grozno mi je zal zanjo), zato ne “zokam” v ta kup dreka.
Pac, ce ne zeli k njemu, jo podprem, nekako pac ga prepricam. Vcasih tudi na zalost potrdim kaksno njeno laz 🙁
Kar se mi zdi res grozno s strani vzgoje, ampak trenutno manjsega “zla” se nisem odkrila.

Pozdravljena, VzhajajočeSonce. Ob vašem zapisu sem se ustavila pri teti jezi. Ne priporočam vam, da se trudite jezo, ki je po splošnem prepričanju res opredeljeno kot negativno čustvo, opustiti in vlagati trud v neobčutenje tega čustva, ker je vsaka supresija čustva za posameznika škodljiva (zatirana jeza izbruhne na dan v drugi obliki). Veliko je k temu prepričanju pri nas zagotovo pripomogla katoliška vzgoja, njene posledice se odražajo v zakoreninjenem prepričanju, da se jeziti ni lepo, da je to celo greh.

Negativnih čustev namreč ni, so pa nekatera res lahko sila neprijetna. Poznamo, tako jih navaja tudi relacijska družinska terapija, šest osnovnih čustev ali afektov – jeza, strah, sram, gnus, žalost in veselje. Vsako od teh šestih čustev pa ima pomembno funkcijo. Znanstveniki so že ničkolikokrat evidence based dokazali, da jeza zmanjša negativen vpliv stresa. Med drugim se poveča dotok krvi v tisti del možganov, ki je vključen v doživljanje pozitivnih čustev. Jeza se pojavi takrat, ko smo zaradi česa frustrirani in imamo občutek, da se nam ali nam pomembnim ljudem godi krivica. Jeza je zelo koristna saj nam da pogum in moč za spremembo, jeziti se je koristno in zdravo. Seveda je tu govora o zdravi jezi (ne o agresiji, besnjenju, razbijanju, fizičnemu obračunavanju), ki jo ubesedimo kot npr.: Dosti imam tega….tega ne mislim več prenašati….ipd. Veliko terapevtov opozarja, da je potrebno biti v stiku s svojimi čustvi, predvsem tudi z jezo – če nismo v stiku s svojo jezo, nimamo energije za spremembe, postanemo apatični in izumetničeni.

Pri čustvih se sprožajo kemijski procesi, ki v naše telo pošiljajo določene hormone, če čustva tlačimo, zastrupljamo naše telo . Dolgotrajnejše tlačenje lahko vodi v fizične ali psihične bolezni, kot sta na primer rak in depresija. Milivojevič zelo jasno in konkretno svetuje, da zaupamo svojim čustvom, saj se v svojih čustvih nikoli ne moremo zmotiti. Čutimo vedno prav. Priznam, da grešim vedno, ko tako začutim. Tudi tega sem se morala naučiti, da sem sprva sploh upala povedati pravemu naslovniku, kaj me moti, kaj je narobe. Na začetku je potreben pogum in tega nam vsem skupaj želim v neomejenih količinah, samo začeti je treba – Leonida

Zelo res tole o jezi.

Sam obiskujem skupino za ločene, kot nek ALanon imamo princip, in ko sem uspel malo izraziti jezo, ki jo cutim ob vsem dogajanju in tudi ob zgodbah prijateljev, ki jih spremljam, ja tudi tebe

In sem vesel, ko berem clanke z ga. Leonido na RTV, v Sobotni prilogi je bil intervju z dr. Dernovšek…malo se premika, ampak za moje pojme bistveno premalo, da bi ljudje konkretno spoznali, kaj in kako je, ko ti na drugi strani kot prijatelj/sodelavec/šef/znanec/partner stoji MOM, ki te zruka do tal in preveri tvoje meje in do kje si se pripravljen upogniti. Preden te odpeljejo v Polje … 🙂

lp SVO

Hvala za odgovor Eden1.

Prav tako hvala ga. dr.Zalokar. Mislim, da sem nekako narobe formulirala tole z jezo. Vsekakor je tudi pri meni še vedno prisotna jeza – odvisno od življenjske situacije. Je pa tudi res, da sem postala še bolj zadovoljna oseba. Sicer imam življenje že vse življenje rada, a sedaj še nekoliko več. In ko si v takem stanju si enostavno zadovoljen. S tem ne tlačim jeze, kajti ko pride pač pride. Ampak ne pogabljam se v večini primerov globlje v njo (večini, ne vedno!) . Prej sem veliko teh negativnih misli izrazila in tudi ogromno razmišljala o tem. In kot vsak ve: našim mislim ni konca, z njimi lahko jahaš iz ene skrajnosti v drugo, brez konca- a tudi večinoma brez velikega pozitivnega vpliva na neko dogajanje.

Zdaj vidim, da se je velikokrat bolje nasmehniti in si reči “pa kaj mi je to treba”… S tem jeze ne potlačim, ampak jo zamenjam s pozitivo in popolnoma pozabim na nek neprijeten dogodek. Ne ubadam se več s takšno stvarjo, ker ne vidim razloga, da bi se morala.

Potlačena jeza pa verjamem, da privede do bolezni itd. Tisto, ko v sebi potem melješ in melješ, pa ne daš ven. Obstajajo pa seveda situacije, ko se je bolje zadržati.

In strinjam se tudi, da je gonilo določenih premikov v življenju seveda lahko tudi jeza, kakor tudi katero drugo čustvo- npr.veselje.

Je pa res, da po mojem prideš v življenju enkrat tudi do točke ko spoznaš, da si se v življenju veliko preveč jezil in nič naredil. Seveda se nisi jezil za prazen nič (v mislih imam odnos z NOM). Lahko bi pa reagiral tudi drugače in ohranjal s tem svoj notranji mir. Za tega mi namreč gre. In tudi spoznaš, da se stvari lahko rešijo tudi v miru- dejansko še bolj efektivno, ker sedaj misli tečejo v smer rešitve, prej so pa drvele sem ter tja… Seveda pa reševanje težav v miru ni vedno enostavno predvsem, če nam nasproti stoji NOM oseba…
Lp,