Na kratko bom opisala značajske lastnosti enega in drugega (partnerski odnos)…

NOM (če je): Ne kaže sočutja ob stiskah (otrok in tudi sicer), ampak jezo (ali posmeh, če gre za tretjo osebo ali brezbrižnost), to (jok bližnjih) doživlja kot manipulacijo, kot da želijo(želimo) z jokom doseči svoj prav, postane neprijazen, večinoma se ob tem umakne iz interakcije, se osami… V svojih zahtevah ne popusti. Jaz pa znam popustiti ali pa vsaj potolažiti in sočustvovati in naredim (zdaj, včasih nazaj žal ne) kot se mi zdi prav. Če jokam jaz (žena) se počuti kriv, vendar ne za svoj občutek krivde ne dolgi, občutek pove, mu je žal, potem vedno sledi želja po spravi, po stiku, se lahko zbližava… Prijateljev nima, s sorodniki, tudi starši, skoraj nič stika (3x letno), s starši in sorojenci, nima razvitega ljubečega odnosa. Nič telefonskih klicev, Kaj šele kaj več, kot da za njih ne bi obstajal. Ima izredno izogibajoč stil navezanosti!!! V otroštvu bil žrtev fizičnega nasilja, alkoholizma pri očetu in kdo ve kaj še vse.

Soodvisna? (jaz): imam izrazit stil anksiozne navezanosti, opažam pri sebi dosti strahu, bila postaršen otrok, sem zelo sočutna, empatična in zaščitniška. Požrtvovalna. Starša sedaj že pokojna, z bratom imamo stike. Pri 16 me je nekako “zapustila” mama, oče je bil takrat že pokojni. Živela sem brez staršev. Imela sem le fanta, to je bivšega fanta. Ni isti kot mož. Znam se smejati, znam nasmejati moža, ga razveseliti, z otroci imam lep in vzajemno ljubeč odnos.
Nobeden od naju ne uživa alkohola, nobeden ne kadi (ali kaj hujšega), jaz tako fizično kot psihično nisem agresivna, mož pa zna včasih (v jezi) žaliti v smislu, ne delaj se nora, jaz posežem praviloma vmes, postavljam mejo (včasih me je pa prizadelo in sem jokala), se razjezim, vendar ohranjam kulturo v izražanju. Opisujem občutke ki so v nas, sledi možev umik (recimo za pol dneva, dan, da se umiri, premisli…).

Oba sva že dala pred leti en del partnerske psihoterapije čez, jaz kljub strahu, ki se pojavlja, se izobražujem naprej, se samospoznavam, iščem tehnike sproščanja, veliko si pomagam z vizualizacijami, psihiatričnega zdravljenja nisva nikoli imela (noben od naju), oz nisva imela nobene medikamentozne terapije.

Vprašanje sem postavila v naslovu, zanima me, ali je za naju primerna partnerska terapija, kamor sva se ponovno naročila. Je ok psihoterapevt (ki pa ni hkrati psiholog ali psihiater), ali bi potrebovala kaj več?

Zakaj NOM? Zaradi nekazanja empatije (oz je reakcija jeza, ne sočutje do nas oz drugih), zaradi igre žrtve (mi smo krivi, sami smo si krivi), razmišlja drugače kot drugi in če ne bi poznala sebe tako dobro, kot se, bi bila zmedena, tako pa me ne more zmesti ampak mu pojasnim, kar vsaj za nekaj časa sprejme, odneha, miselno celo razumem njegovo logiko, vendar vedno najdem nek z njegove strani spregledan delček, ki mu ga predočim – so pa taki pogovori možni potem, ko se mož v svojem umiku pomiri, prej ne, takrat o tem razmišlja… Na NOM (oz to možnost) me je nekako opozorila tudi psihoterapevtka…

Hvala za odgovor.

P.S. Če lahko, bi prosila, da objavite samo vaš odgovor. Hvala.

Pozdravljeni,

opisujete NOM – verjetno ste imeli v mislih narcisistično osebnostno motnjo? Na podlagi opisanega ne bi mogel potrditi vaših domnev, niti se mi ne zdi smiselno dajati diagnoz. Tudi, če boste potrdili ali ovrgli vašo domnevo, kaj bo to pomenilo za vas? Na koncu je pomembno ali vam je partner sprejemljiv takšen kot je?

Partnerska terapija se osredotoča na odnos med partnerjema, kjer pa se slej kot prej pokažejo individualne teme vsakega partnerja. Saj vsak v partnerski odnos prinese svoje primarne odnose s starši (ali skrbniki). Velikokrat se tega niti ne zavedamo. V partnerski terapiji ni toliko prostora za obdelovanje teh tem kot npr. pri individualni redni psihoterapiji (enkrat ali večkrat tedensko) in če v partnerski terapiji prihajajo v ospredje nepredelane teme iz otroštva, se je smiselno posvetiti tudi zgolj sebi in pričeti z bolj poglobljenim brskanjem po sebi (redna poglobljena individualna psihoterapija).

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj