Pozdrav vsem,

po svoji izkušnji z osebo NOM (vsaj predvidevam, da je narcis) in po tem, ko je iz danes na jutri izginil, me blokiral, kot da ne obstajam več, sem se vrgla v prebiranje razne literature, prispevkov na netu, ni da ni.
Potem, ko je izginil kot kafra, sem imela obdobja nihanj-jeze, žalosti. Sledilo je obdobje apatičnosti.
Dokler nisem začela dojemati, kaj naj bi bil on, sem bila par dni v šoku samo zaradi njegovega dejanja-kako lahko nekdo prereže stike iz danes na jutri, kot da ne obstajam več?
Sledilo je obdobje apatičnosti. Pogrešanja. Glede na to, da naj bi se narcisi radi vračali, sem čakala njegov come back. No, ni ga bilo. In tudi dvomim, da pride.
In sem se začela poglabljati vase. Zakaj mi je prišel na pot, kaj mi je želel sporočiti?
Kar pa me je najbolj “ubilo”, je bilo spoznanje, da je bil on vse tisto, kar sem si potiho želela.
Da razložim: ko sva se spoznala (seveda preko fb-ja), o meni ni vedel ničesar. Njegov profil je bil aktiven že par let pred najinim srečanjem. Niti nisem bila zainteresirana, ker pa je bil dokaj vztrajen, me je pritegnil. In tisti moment se mi je zazdelo, da me je vesolje ali kdorkoli pač že, razveselilo, namreč: vizualno moj tip človeka, živel je v državi, v katero se želim že nekaj časa preseliti, veselile so ga popolnoma enake stvari, karakterno-težki karakter (kakršna sem tudi sama). Kar pa je najbolj smešno, 1 mesec pred najinim spoznanjem, me je naključno ustavila ena gospa, ki vedežuje iz dlani. Osebno v te zadeve ne verjamem, ampak gospa je bila zelo vztrajna in kar mi je res ostalo v spominu je bilo; spoznala boste nekoga iz tuje države, to bo tisto pravo, problemi bodo le z nekimi papirji glede selitve.
In seveda, moj predragi um je vse začel povezovati in ko je prišel “ON”, sem bila prepričana, da je to to. Jap, to je to.
Kar se tiče najinega odnosa, imela sem občutek, da ga poznam že polovico življenja. Jaz kaj takega še nisem občutila nikoli! V celem dnevu sva se znala skregati tudi do 10x, napadati en drugega, potem so sledila obdobja ko sva se razumela, pogovarjala po 5 ur skupaj, pač, ne znam opisati z besedami. Občutki fenomenalni. Moj temperament je zelo buren, ravno tako njegov.
Ko sedaj razmišljam za nazaj, se mi zdi, da mi je v nekaterih njegovih momentih znal priznati, da z njim ni vse ok. Rad je govoril, da sva oba “nora”, da imava probleme v glavi. Skratka, podobnosti med nama-ne morem opisati. Zaupal mi je tudi nekaj osebnih zadev (seveda tukaj se vprašam, kaj od tega je sploh držalo).
Pa še vedno se sprašujem: zakaj mi je prišel na pot v takšni obliki, kot sem si ga vedno želela za partnerja? In to me ubija. Vsak dan bolj….
Skozi prebiranje literature sem ugotovila, da imam sama kar nekaj očitnih podobnosti MOM+NOM. Ali pa že preveč prebiram. Ob pogovoru s terapevtko se vsak dan bolj spoznavam. Sem nekje na meji, kjer vidim, da me večina ne razume-on me je. Na moj način. In da imam še veliko, veliko materiala, ki ga moram sama s seboj predelati in veliko dela na sebi.
Popolnoma se zavedam, da je veza z NOM-om nemogoča. Popolnoma mi je tudi jasno, da sva si vsaj glede podpore, stabilnosti, varanja itd. popolnoma drugačna.
Ampak ko gledam za nazaj, najina mešanica je bila resnično adrenalinska, nora.
Kot v članku: https://psihoterapija-mr.si/narcis-in-soodvisnik-pleseta-svoj-nefunkcionalni-ples/
Sem torej aktivni soodvisnik?

Kako si lahko sploh še pomagam?

Narcisi in momovci ti postavijo ogledalo (beri v angleščini borderline, narcissist mirroring). Prav možno je, da sta si že tako podobna ampak momovci in narcisi bodo vedno naredili tudi mirroring. Torej prvo te preberejo, potem ti pa servirajo točno to, kar si sama. Tako dobiš občutek, da si spoznala idealnega partnerja, a v resnici je to daleč od resnice.

Ja, res je. Prevladuje pri meni bordeline, ni mi težko to priznati, to je bil prvi korak. Drugi pa je, da sem si poiskala pomoč. Ampak še vedno imam velik % empatije zraven vsega, tako da so se stvari izkazale, kot so se. Po vsem času mi je jasno, da je šlo za narcisa. V štartu sem mu bila izziv, čeprav nekaterih stvari ni mogel nikakor vedeti o meni, profil imam skoraj zaprt, bila sem dokaj nezainteresirana, s kakšno njegovo foro (kar dojamem sedaj, ko me je hotel kao prizadeti) me ni ganil in je kmalu obupal. V bistvu sem to, da sem ga preskenirala od glave do tal sama prva, dojela šele skozi terapijo, ker v bistvu zanimivo je bilo npr to, da sem ga večinoma kritizirala. Takrat še o narcizmu nisem vedela nič in se spomnim, da je poizkusil s taktiko; vem da sem slab, ne zaslužim si nič in bla bla bla… moja reakcija je bila, da naj se ne smili sam sebi, da me to ne gane. In je nehal s tem. V bistvu so bili moji odzivi bolj burni od njegovih. Bordeline in menjava razpoloženja-znala sem ga pokositi s kritikami v parih minutah. In se je umaknil. Jaz mislim, da je nekako dojel, da mi ne bo kos zlahka, zato je prekinil stike in šel do naslednje žrtve. Konec koncu mu nisem dajala nobenih obljub, povoda, da bi se lahko kaj razvilo med nama. Ker sem mu dala jasno vedeti, da je v mojem življenju nekdo, s katerim nisem še dokončno razčistila. Kar je res. Stojim pa za svojimi besedami in sem mu rekla, da je med nama veliko podobnosti, oba imava kaos v glavi, pa se mu kljub temu ne bi odpovedala. Smešno, samo mene on ni prestrašil. Nasprotno, smešen mi je bil. In ko razmišljam za nazaj, ko sem mu postavila mejo pri komunikaciji, me je dejansko upošteval. Kot da bi se me na nek način bal. Ampak, gremo dalje. Mi je pa pozitivno prispeval to, da sem začela razmišljati o svojih napakah pri odnosu z drugimi. In pomoč terapevta, ker brez bom težko zadeve izboljšala.

Pozdravljena,
Prvo kot prvo sklepam, da si se mlada, ker se ti da ukvarjati z vsako muho na steni (pa brez zamere). Glede na napisano imava precej podobno zgodbo (saj so NOMi kot kloni- precej so si podobni). In ja, prosim izogibaj se vedezevalk( je tudi mene je to dolgo casa slepilo, da sem dobila unicevalca).. Trenutno te je dal na hladno ali receno postavil te je na omarico in si izbral druge igrace. Moras razumeti, da so ti ljudje brez empatije in si ti za njih zgolj predmet, ki mu koristi. Dolgo casa tega nisem mogla razumeti, zaradi svoje precej empaticne narave, vendar ker sem zelo prilagodljiva sem se delno postavila sama v kozo narcisista, da sem lazje spoznala kaksni so ti ljudje. Sicer pa tudi pravijo, da ce si v njihovi druzbi predolgo casa tudi sam prevzames nezdrave vzorce in ko prekines dolgo casovno travmatiziranje lahko dobis mocan Poststravmatski stres. Ti ljudje so cel Disneyland. Z besedami znajo manipulirati in nakladati, da ti spodnesejo tla pod nogami, potem te zavrzejo, ponizujejo, igrajo tiho maso, ko kaj ni po njihovo in zelo dobro igrajo zrtev. So nedorasle osebe na nivoju otroka+ imajo vec-osebnostno shizoidno naravo. Moras se vprasati ali si resnicno zelis imeti taksnega cloveka, ki te odvrze kot smet vsakic ko se mu zazdi? Kaj je narobe pri tebi, ali izhajas iz druzine, ki je imela podobne vzorce in nezdrava obnasanja? Zaljubila si se v sliko nekoga, ki ti jo je predstavil, ne v resnicno osebo. Predlagam ti, da si pogledas nekaj strokovnjakov na YT: Sam Vaknin, Doctor Ramani, The Royal we in se koga lahko najdes. In svetujem ti, da se zacnes zavedati svoje lazne predstave, ki si si jo ustvarila in se zacnes postaviti za sebe in svoj ljubi mir in se ne pustis tako zavajati.
Srecno in zdravo.

Živjo, hvala za napisano, obenem pa mi je tudi žal, da si imela izkušnjo z nom osebo. Da ti odgovorim; ne nisem mlada, sem po srcu hehe. Si pa že sama podala odgovor v napisanem, mogoče je preveč empata v meni za trenutni svet in se mi ljudje smilijo na nek način in smo tam, kjer smo. Je pa res, da sem sama neprilagodljiva (ta očitek sem dobila od parih kolegov). Tudi v tem primeru sem bila. In zlobna na čase. Priznam. Kot sem že omenila, če ne bi prišel on mimo, nebi skozi psihoterapije spoznala, da prevladuje v meni MOM. In tukaj je vse povedano. Mom+nom gresta super z roko v roki do-prvega kaosa. Mogoce sem trapasto opisovala svoje obcutke v smislu, da žalujem za neko ljubezen, si slikala neko sliko v glavi o kakem princu-ne. Je pa res, da ne zanikam posebnih občutkov (ki jih sedaj kot momovka razumem). Tudi razumem, zakaj sem pokapirala kar hitro, o čem se gre pri njemu- še pred prvo terapijo, ki pa ni bila zaradi njega, ampak zaradi težke izgube v svojem življenju in tukaj se je vse začelo-strah pred zapuščanjem. Če mi ne bi prišel na pot, ne bi se vse začelo odvijati, kot se. Kje je on trenutno, me niti ne zanima toliko, ker moram delati na sebi. In glede na to, da sem priznala kot momovka, da si želim pomoč v obliki terapije, sem ponosna nase. Pač sem tiste vrste moma, kjer še vedno prevladuje preveč empatije v meni ampak še zmeraj premalo, da bi tolerirala narcisa v mojem življenju. Težko razumeti 🙂 Zato njega mogoče malo bolj gledam iz drugega kota kot npr bi ga kaka druga oseba. In tudi zaradi tega jo je popihal kar hitro, ker se mu je začelo svitati, da nisem oseba, ki bi si jo podredil, obračal, žalil, manipuliral z njo itd. Vse našteto sem bolj uporabljala jaz-kot on. In takrat sem tudi dobila lepo ogledalo od ljudi, ki so si končno upali z menoj stopiti na raven pogovora, brez da bi jaz burno odreagirala na kritiko, obtoževala druge v smislu, da si vse narobe prestavljajo itd… pri meni je svet bel in črn, vmesnega ni. Sedej delam na tem, da je tudi siv.
In *madness for two* razumem bolj, kot kadarkoli prej.
Hvala za napisano. Srečno tudi tebi.