Pozdravljeni,

prebiram ta forum, vendar ne zasledim nikjer mojega problema – moje motnje hranjena – in sicer nočno hranjenje bolje rečeno nažiranje….stara sem 40 let in imam ta problem že vrsto let, ponoči se zbudim in jem, vstanem tudi do 5 krat na noč…ima kdo podoben problem, je kdo za pogovor, ali obstaja tudi kakšna skupinska terapija za te vrste problema….

Pozdravljeni,

nočno prenajedanje je lahko ena izmed oblik motenj hranjenja. Čeprav je omenjena redkeje kot ostale oblike (anoreksija, bulimija) je del kompulzivnega prenajedanja. Razlika je pač v tem, da večkrat jeste ponoči. Vendar je vsem skupno to, da je hrana pripomoček pri razreševanju obstoječih težav ali stisk v vsakdanjem življenju. Je način preživetja. V katerokoli skupino za samopomoč ali terapevtsko obliko pomoči bi se vključili, bi zase naredili veliko že s tem.
Želim vam, da bi našli način pomoči, ki bo ustrezal vam. Skupine za samopomoč delujejo v različnih krajih po Sloveniji. Če bi vas zanimalo kaj več si lahko pogledate seznam v rubriki kam po pomoč v Sloveniji pri MH. Mogoče boste kakšno informacijo našli tudi tam. Sicer so navedena društva ali posamezniki, vendar če jih pokličete vam bodo pojasnili kaj in kako delajo.

Vse dobro,

Tatjana

tudi sama imam isti problem, stara sem 52 let in to traja že zelo dolgo časa, 20 let in več. Obiskovala sem terapevte, psihiatra, jemala AD toda iz tega pekla ne morem. Smatram, da so posledice te vrste prenajedenja – nočni jedec, katastrofalne za telo in dušo. Zakaj – ker tudi sama vstajam po 8 x na noč, telo sploh ne zmore presnavljati hrane, ne počiva, je utrujeno, z leti pa je še hujše. Moja izkušnja, do 40. leta je še šlo, zdaj pa je vse skupaj katastrofa, vsa sem zatečena v obraz in telo, utrujena sem , kronično neprespana, in ne vidim več rešitve, saj sem poskusilA ŽE VSE MOGOČE. Skratkan mislim, da bi ta vrsta motnje hranjenja zahtevala bolj resno obravnavanje, kot ga je zdaj deležna.
Tudi sama se želim povezati v skupino ali ljudmi z tem problemom. Srečno

Pozdravljeni Joann,

se opravičujem, ker vam nisem odgovorila prej, žal ni šlo. Verjamem, da ste poskusili že vse mogoče. Včasih okrevanje traja dosti dlje časa kot bi radi in normalno je, da ob tem ne veste kako naprej. Čestitam vam za pogum in vztrajnost. Boriti se zase, ko se dolgo časa stvari ne premaknejo nikamor ni lahko, je pa vredno.
Delovanje terapije je odvisno od več dejavnikov. Kot ste najbrž izkusili sami se med terapijo posameznik sooča z različnimi travmami iz svojega življenja. Obstaja možnost, da včasih kljub dolgotrajni terapiji oseba ne predela vseh težkih izkušenj in te nerazrešene ostanejo. To pomeni, da proces ni zares zaključen in je še vedno prisotna tista primarna napetost, ki potem osebo žene v omamo, v pozabo. Potem pa se napetosti kažejo v različnih oblikah, kot je lahko tudi nočno prenajedanje. Verjamem, da ste veliko delali na sebi. In da ste dali vse od sebe. Včasih se je potrebno vračati v terapijo, da se lahko stiske in travme razrešijo, vendar to ne pomeni, da vmes ni bilo nobenega napredka. Pomeni le, da še ni razrešeno kar mora biti ali pa da še niste odkrili vseh odgovorov zase.
Glede na trajanje motenj hranjenja, ki ga omenjate, bi lahko šlo za kronično obliko le teh pri vas. V tem primeru je res potrebno, da je terapija globinska, dolgotrajnejša in temeljitejša kot pravite sami. Pravite, da ste v preteklosti jemali AD. Je bilo jemanje le teh povezanih z motnjami hranjenja ali mogoče še s kakšno drugo boleznijo (depresijo,…)? Kadar je motnja hranjenja povezana še z drugimi boleznimi, je zdravljenje še toliko daljše in bolj kompleksno.
Kot pravite sami bi bilo dobro, da imate ob sebi podporo v takem primeru. Ali imate podporo v svojem okolju (družina, prijatelji, sorodniki,…)?
Razmišljate tudi, da bi se vključili v skupinsko terapijo in tudi sama bi vas rada vzpodbudila k temu. Skupina Overeaters anonymous je zelo podporna, predlagam vam, da se skušate vključiti k njim. Toda glede na opisano potrebujete še vedno strokovno obravnavo. Ste že bili na oddelku za motnje hranjenja na Zaloški?

Vse dobro,

Tatjana