Danes ponoči sem imela čudno “mravljinčenje ” po telesu. Ni bilo podobno pravim mravljincev, prej nekemu migetanju. Čez dan nisem imela nobenih težav, ko pa sem se sredi noči zbudila, sem to migetanje enkrat občutila na rokah, potem po obrazu, po trebuhu. Zjutraj teh čudnih občutkov ni bilo več. Zanima me, če se je komu to že dogajalo.

Lep pozdravček
Ajda

Tudi jaz čutim kdaj neko migetanje. To se mi pojavi kadar sem fejst zmatrana, potem ko se umirim- pojavi se mi pa po dlaneh. Zdi se mi da mi malo omili če dam roke pod hladno vodo.
pozdravček

ojla!
tudi jaz občasno čutim mravljinčenje v konjicah prstov desne roke, in to ob vecerih, ko sem utrujena. ko se zutraj zbudim, je vse mimo.

lep pozdravcek

zdravo,

Ajda mravljinci in migetanje, ščemenje pa še kaj bi se našlo – postajajo tudi moji nočni spremljevalci.Pravzaprav vedno takrat ko je za mano naporen dan in sedaj poleti ko je bolj vroče.Jaz poskušam vedno s povečano dozo Kalcija in Magnezija – včasiih mi pomaga.

Kako si drugače – si zaključila z dopustom?? Tudi jaz sem nazaj v LJ – po daljši odsotnosti.
javi se kaj

LP Nati

Mojega počitnikovanja je sicer konec, dopusta pa še ne. Imam to srečo, da začnem s službo konec avgusta.

To migetanje ali karkoli je že je res nadležno, še posebej tedaj, ko se človek umiri, vsede ali vleže. Upam, da bo čimprej minilo.

Kako si pa ti Nati. Upam, da nimaš več mravljincev… javi se kaj.

Lp,
Ajda

Ajda –

veš kaj nikoli se mi nič ne umiri,vedno je nekaj prisotno, ravno toliko, da me spomni, da nisem več pr ta zdravih. Moram pa se pohvalit, da imam letošnje poletje precej manj težav kot lani – je pa verjetno to posledica , da letos ni neke posebne vročine.

Letos me dajejo krči v nogah, prav nadležni so. Do sedaj sem jihi mela pretežno ponoči oz ko sem se umirila(vsedla), sedajpa ne zbirajo več časa in me zagrabijo kadar se jim zljubi. Včasih v prav neprimernem času oz situaciji. Ljdje si moje izpade različno razlagajo meni pa se ne ljubi oz se mi zdi, da nisem dolžna razlagati kaj mi je.

Kje si počitnikovala?

LP Nati

Pozdravček še od mene. Jaz sem tudi ene deset dni dopustovala. Meni prav tako dosti bolj paše letošnja nevročina. Čeprav me dež oz. znaki zanj opehari pa za kolesarjenje. Imam pa tudi jaz kar skoraj vsako noč krče v nogah, redkeje v rokah. Pa niso kake panike vredni, ampak so.

m* kako pa ti leži kolesarjenje? – jaz sem namreč, pred boleznijo kar pogosto kolesarila- sedaj pa ne zmorem več – no kakšno res kratko turo še -klanci pa čisto odpadejo.
Pravzaprav me letos utrudi oz se pojavijo krči že pri malce daljšem sprehodu?
Kako pa ti premaguješ krče?
LP Nati

Kolesarim kar dosti normalno, ko kolesarim.
Krči pa: Donat vlivam vase, ostalega pa niti ne vem. Umiriti se moram, ker zadnje par mesecev me to malo matra. Moram se naučiti, da se me nič ne “dotakne”, kar ni tega vredno.

Dopustovala sem v Puli, kjer imamo vikend, tako da sem si privoščila tri tedne uživanja (seveda v senci), pa saj na srečo ni bilo pretirane vročine, pa še nič me ni matralo.

Ko pa sem prišla domov, pa se mi je zopet pojavilo to migetanje, krčev pa na srečo nimam. Drugače pa si privoščim veliko spanja in počitka. Je pa res, da kot praviš ti Nati, skoraj nikoli ni miru. Včasih se mi pojavi ta simptom, potem kaj drugega, seveda nič velikega, ampak tako malo, da me opomni na mojo bolezen.

Veliko tudi kolesarim in se sprehajam, pri tem na srečo nimam težav. Kolesarim tudi daljše ture (30 km), pač takrat popijem malo več Mg – ja in pojem kak B – kompleks.

Lp,
Ajda

Jej… tudi jaz se še zvesto držim kolesarjenja – ne pretiravam sicer kot ponavadi sem (tudi po 70km, da sem komaj stala), 20 do 30 km pa mirno zmorem. Drži pa tudi, da se kasneje prisilim v počitek, čeravno ni vedno nujno potreben. Vedno pa sezono pričenjam počasi – 10 do 15 km at the time. Pa tudi bolj po ravnem, klancev in kakšnih korenin nekako ravno ne zmorem, Najbrž tudi zato, ker kolesarim manj, kot sem včasih.

Krči se niti ne pojavljajo – včasih kakšno revmatično zbadanje in na obdobja mravljinci. Pa še ti povečini ponoči… ko se telo nekoliko umiri. Si pa tako kot nati pomagam z magnezijem in b-komplexom. Tukaj moram rečt sm pa kr pridna (ker sem v “periodičnih” zadevah bolj slaba) in vzamem res vsak dan.

No, jaz se na dopust šele odpravljam. V prvem septemberskem tednu.

Umirjenga sončka,
Lucija

Se kar bolje počutim ko smo spet malo poklepetale.Je grdo, ampak ti je res lažje ko vidiš oz slišiš, da nisi edini, ki ima težave.
Ajda, Lucija- vesela sem, da ni večjih težav, na te majhne pa smo se kar nekako privadili.

Ajda si imela kakšne posebne težave s plavanjem – mislim na krče?

Tudi jaz se bom po vsej verjetnosti še odpravila za kakšen vikend do Bovca – tisto podnebje tam mi več kot odgovarja.

LP Nati

Nati, za Bovec sem ti pa kar fouš. Znake imam pa tudi jaz kar ves čas. Različne, ne za paničariti, ampak so pa. Donat pa teče v potokih. Spet imam bele pikice po nohtih, saj kaka dva meseca nisem jedla nič sezama. Takoj danes postanem spet pridna. Bo pa treba na kak sprehodek, da se spoznamo.

Pri plavanju nisem imela nobenih težav s krči (na srečo).

Zanima me, kakšne drobni simptomčki se tudi vam občasno javljajo. Pri meni je prisotno migetanje, občasni mravljinci, včasi bolečina v kotičkih oči…pa še kaj bi se lahko našlo. Pa saj se navadiš in s tem živiš.

Lep, pa ne preveč sončen pozdrav
Ajda

Se tudi jaz strinjam, da bi se končno že lahko tudi kaj videle-spoznale.Sicer vem,da ste imele pred časom neko srečanje, kako uspešno je bilo pa ne vem.

Mogoče bi nam pa zneslo še pred začetkom šole uskladiti termin??

Bovec je res super – meni žal morje in tamkajšnja klima ne odgovarjata več – pa sem bila včasih pravi morski volk 🙂

Simptomov pa je toliko, da se včasih vprašam ali gre res vse pripisati MS.
Kar naprej se nekaj pojavlja: od migetanja pred očmi, mravljinci(kjerkoli po telesu), nekontrolirano trzanje rok ( živcev, mišic na nogah), občasne vrtoglavice in zanašanje. Joj koliko je tega saj se sploh ne spomnim kaj vse se mi dogaja. Je pa res ,da ne redno – hvala bogu.

LP Nati

Ma ja, simptomčki so, vendar vsaj pri meni niso toliko moteči, da ne bi mogla dokaj normalno funkcionirati. Poleg hitre utrujenosti, rahlih krčkov, rahlih trzanj, mravljinčkov se vsake toliko pojavi še tista hipna močna bolečina: oko, arkada … Pa včasih malce “cuka” – kot kaka revmica – v kakem od malih sklepov – prsti roke ali noge. Prav en točno en sklepek se odloči in ga cuka. Pa normalno preide, včasih celo dopoldne, ampak normalno opravljam prav vse, hodim, vozim, kolesarim, delam … tudi pri vseh teh dogajanjih.
Vročina in živciranje pa mi najbolj škodita. Takoj se pozna, z meglico na očesu, ki je bilo nazadnje “pod zagonom”.
Saj mogoče, če ne bi vedela, da imam MS, vseh teh simptomčkov niti ne bi opazila oz. jih bi pač ignorirala. Zdaj pa jih zelo opazim, sekiram ali obremenjujem se pa itak ne zaradi njih. Zagon me še malo iztiri za par dni.

Zanimivo, da se tudi mene kdaj loti hipna bolečina v očesu ali na obrazu, ki čez nekaj sekund preide. m* koliko zagonov si pa že imela??

Tudi jaz sem zato, da se kje dobimo. Nekje v senci in nekje na pol poti.

Ajda

Diagnozo so mi postavili ob prvem zagonu avgusta 2003. Drugi zagon sem imela konec oktobra 2003, lahko pa je bil le podaljšek prvega, tretji zagon je bila v bistvu verjetno le reakcija na rehabilitacijo v Laškem aprila 2004. Pa ti?

Meni se je vse skupaj začelo nekje marca letos, s hladom in z mravljinci ter čudnim občutkom v desni nogi (kot da bi me držal krč). To me je držalo nekje do maja. Ni bilo tako močno, da bi bila na bolniškem ali v bolnici. Ena izmed diagnoz je bila sum na MS in pri tem še vedno sem. Do sedaj nisem mela nobenih posebnih težav, razen seveda tistih drobnih, ki sem jih zadnjič opisala…upam da bo pri tem ostalo. Edina preiskava, ki so mi jo naredili je bila pregled krvi na povišano količino protiteles (ošpic, vodenih koz,…) ali nekaj podobnega, ki je bila negativna, vse ostale sledijo, ko dobim , če dobim (jaz upam, da nikoli ne) naslednji zagon.

Še vedno upam, da so bile vse moje težave prisotne zaradi povečanega stresa in s tem se še vedno poskušam tolažiti, čeprav vem, da je to lahko bil začetek MS. Glede na to, da je ta možnost prisotna, seveda ravnam v tej smeri, da poizkušam čim več izvedeti o tej bolezni, možnosti zaustavitve le te, jemljem dodatke,…

Vesela sem, če mine dan brez kakršnih simptomčkov, če pa so prisotni, pa jih tako kot vsi poizkušam ignorirati.

Ajda

Mravljinčenje, hja, včasih imam malo mravljinčenja a v glavnem okrog zagona.

Zares me veseli, da se vas nekaj ukvarja s kolesarjenjem. Po tem, ko sem moral nehati s tenisom pa košarko sem spoznal ta šport. Vsak maraton v bližini sem obiskal in vedno iztisnil še zadnje atome moči iz sebe. Po diagnozi so maratoni preteklost, kolesarjenje pa je še vedno ena lepših stvari v mojem življenju.

Letos sem sicer izgubil precej moči na bolniški a se vračam. Vozim ravninske “proge” dolge do 17km, večinoma pa 10km. Tudi tempo je zelo nizek, pod 20km/h, utrip pa ne preseže vrednosti 140. V križiščih se počutim nelagodno, še posebej ob sestopu s kolesa. Iščem tiste steze, kjer skoraj ni potrebno sestopiti. Prejšnja leta, ko sem forsiral čim večjo povprečno hitrost sem ob prihodu domov bil nesposoben hoje za par minut, ker me noge niso držale. Zdaj je bolje, ker so me izkušnje naučile, da je kolesarjenje ob nižjem tempu precej bolj varno in skoraj tako izboljša počutje. Se prav veselim današnjega kolesarjenja. Sem prav smešen, ko oblečen v wildonski dres z aerodinamično čelado na glavi in vsemi merilniki na kolesu vozim počasi, da me dohitevajo vozovi z vprego (hec, zato pa me traktorji redno prehitevajo).

Lep pozdrav, B.