Nočno kričanje
Kaj storite, če otrok sredi noči prične kričati (3 leta). Kliče mamico in atija , joče in spušča grozljive krike. Kake so lahko posledice, če otrok potem sam v zadušenih solzah omahne v spanec? Me je kar groza , a to sem vas morala vprašat, pa ne zase! Povem pa naj , da nikoli srce ne boli bolj, kot takrat, ko slišiš otroka kako ponoči kriči(sam!).
Pri nas je zadnje čase takšno kričanje kar pogosto. Sin (3 leta in pol) kriči napol v spanju, ker verjetno kaj sanja, ampak jaz ga nikoli ne pustim samega. Grem k njemu ga potolažim, objamem, sem malo pri njemu, da zaspi nazaj; včasih ga vzamem tudi k nama v posteljo. Bog ne daj, da bi naju klical in se ne bi odzvala in zakaj ne?
Andrea
Tudi našo (tri leta in tri mesece) punčko večkrat ponoči mučijo sanje. Včasih noče nobenega pri sebi, pa je vseeno ne pustimo same.
Če ji te njene sanje ne bi predstavljale take stiske in joka, bi bile celo smešne.
Enkrat se je zbudila v joku, ker je mamica skuhala premalo polente, drugič sem ji pojedla malico in tretjič sem ji dala premalo sladoleda. Seveda jo v takih trenutkih lahko potolaži le oči, pa še on zelo težko. Po mojem tako majhni otroci še ne ločijo dobro med sanjami in resničnostjo. Vsekakor pa je potrebno v takih trenutkih biti ob otroku.
Se opravičujem zaradi “nicka”, sem bolj nova tukaj. Kaj naj povem. Vrjetno gre za “vzgojne metode”, vsak ima svoje! Jaz sem samo opazovalec, sestra (otrok od sestre) in seveda samo opazujem , ker se zavedam, da se nimam pravice vmešavati! Tega se jasno, še enkrat poudarjam -zavedam. No to kričanje večkrat vsi v hiši slišimo, ker sestra z možem in 2 otrokoma živi v pritličju. Ta fantek pa res kriči tako, da se ne da spati, pa ne zaradi hrupa, ampak zato, ker se nam trga srce. Kliče mami, mami… ati, res grozno, ne vem, če pri tem brca, cepeta ali karkoli…ampak sliši se obupno. Seveda nihče od sostanovalcev nič ne reče, a očitno je otrok sam v sobi (že od nekdaj). Brat z ženo spi v spalnici, ki je kar oddaljena! Čeprav ne dvomim o tem, da otroka slišita. Stari oče je prejšnji teden vprašal, kaj se dogaja, pa ga je brat nadrl, da naj se ne vmešava, ker onadva z ženo že znata vzgajat otroke. Povedal je tudi, da hodita otroka v njegovo sobo tolažit, a ker ne neha kričat, ga potem pustita, “da naj se nauči reda”, da otrok naj ve, da je noč in je treba spat in da z drenjem samo izsiljuje. Meni se zdi še premajhen, da bi lahko izsiljeval? kaj pa vem. tako vem, da ne smem nič reči(povem naprej, da me ne boste “obdrle”), zanima me samo vaše mnenje!
Hvala . Vesna 2
Načeloma se ne strinjam s tako vzgojo. Smili se mi malček, jaz svojega že ne bi pustila jokati oz. GA NE!!
To so majhni otroci, ki stopajo v svet in lahko jim za nas neka vsakdanja stvar povzroča strah in tesnobo. Vedno jim je potrebno prisluhniti in si vzeti čas za njih. Včasih se prav sprašujem, le zakaj imajo nekateri starši otroke?
Kakorkoli otroški jok je vedno grozen, pa naj gre za tvojega otroka ali za tujega. Težko pa je poslušati, če veš, da kaj veliko ne moreš spremeniti.
Fantek se mi zelo smili. S svojim kričanjem hoče nekaj povedati. Vzgojni prijemi tvojega brata MI NISO VŠEČ, le kaj bi ga stalo, da bi ga z ženo stosnila k sebi in zazibala v miren spanec. Saj je vendar njun otrok, njun sonček.
Na sploh grozno, ne razumem staršev, ki pustijo svoje otroke, da vnedogled jokajo, pa naj se izgovarjajo še na take ali onake vzgojne prijeme.
moj sin je imel obdobje ko se je ponoči zbudil in potem ga je napadla trma zaradi banalnih stvari in se je drl 15 min. Nič ni pomagalo. Spimo v isti sobi, tako da je bil vedno z nama, ampak takrat se naju je vedno otepal in sploh ni pustil da ga pomiriva. Meni se zdi razlika če otrok joka ker izsiljuje pozornost ali pa če se ponoči zbudi, ker je prestrašen…Se je tudi že zgodilo da je hotel ponoči gledati risanke, se igrati in to izsiljeval z jokom. Takrat ga sploh nisva upoštevala in je po 15 min joka zaspal – seveda v najini postelji. Če je pa prestrašen ali naju rabi ga pa vedno vzameva in stisneva k sebi v svoji postelji.
Če je otrok res trmast in izsiljuje je bolje če ga pustiš, da ga mine, drugače pa ga je treba definitivno potolažiti.
moje mnenje
n
Tudi pri nas je bilo obdobje kričanja ponoči, ki je bilo drugačno od tistih izsiljevanj s flaško ipd. To je bila pristna groza, otrok je s široko odprtimi očmi vpil in krilil in prav nič ni pomagalo, dokler ni spet omahnil v spanec. Seveda sva bila pri njem, tudi prenesla sva ga v dnevno sobo, prižgala luč, ampak on se enostavno ni zbudil. Po določenem obdobju pa so te nočne more minile same od sebe, zdaj pa se pri petih letih spopadamo z raznimi strahci in temo, pa se mi zdi, da bo tudi to minilo.
Vsekakor pa velja, da je otrok v stiski, ko joka, in midva sva mu bila vedno na voljo, čeprav sva kdaj tudi ocenila, da izsiljuje.
LP, Urša
S katerimi starši naj se pogovorim? Saj njegovi vejo da joče! Stari ata od fantka, je enkrat že predlagal, naj ga vzamejo k sebi ali pa so pri njem, dokler se ne umiri! Odg. je bil: “Ti si imel svoje otroke, to so pa naši in se ne vtikaj…” Že kar slišim odg. v stilu: “Ti se brigaj za svoje otroke…”. Seveda se, zato tudi prenekatero noč prebediva z možem, če je treba, ker so tudi najini otroci majhni in če jočejo, razumem to kot da naju potrbujejo, hudo mi je pa vseeno, ker si mislim da otroček(moj nečakec) trpi in to ne bo nič dobrega , če bo vedno v zadušenih solzah zaspal-sam! Res ne vem kaj je za storit? Večina vas vedno piše v stilu, kako se ne vtikavat, tašče ipd., kaj pa v takih situacijah(saj je isto tašča , mama, sestra, prijateljica…) A tudi tukaj zdrži misel, da vsaka mamica ve kaj je za njenega otroka najboljše?
verjamem, da ti je hudo, naše dete ima po napornih dnevih, ko spozna veliko novega, podobne more – takrat seveda pritacam do njega (jaz, veliki medved) in ga pomirim, ponavadi zaspi nazaj in se zjutraj nič ne spomni. zato pa se vsako noč zbudi okoli 3. ure in takrat pricaplja (on, mali medved) do naju in se spravi k nama pod kovter…
Ali otrok n emore sam zlezti iz postelje in sobe?
če smo mi našega morda preslišali ali pa se niti ni drl, pač pa samo zbudil me je prišel cukat za nogo (ko stopiš skozi vrata spalnice, je ne moreš faliti), češ da hudo sanja… takrat je prišel k nama ali pa sem ga šla uspavat nazaj v sobo…
Mimogrede – ne strinjam se z idejo, da bi dojenčke pustili jokat, že ti izgubijo zaupanje v svoje starše. da pa bi pustili jokat 3letnike, ki so že formirane osebnosti, ki imajo lahko že dejansko hude težave sami s sabo (denimo, našemu sinčku je pred nekaj dnevi umrl mucek, zato se zdaj malce bolj vleče k nama in prosi, da bi šel kar k nama spat – kar seveda dovolim)… puščanje otroka, da se dere, starš pa ga ignorira, je povzročanje travm in neodgovorno! za nekatere morebiti celo zanemarjanje otroka!!! jaz ne bi stala postrani, nekaj bi naredila, kaj, pa še sama ne vem… odločno nastopila napram staršem? se oborožila z literaturo in jim posolila pamet?
otrok potrebuje svoje starše, starševstvo se ne konča z nočjo, pravzaprav se – ker je nekatere otroka strah teme in čisto možno je, da tudi tvojega nečaka ali pa ga tlači mora – takrat velikokrat šele začne (če imaš nespalčke kot nekateri)…
kar počneta onadva bo gotovo pustilo posledice na otroku… če ne joka zaradi tega, ker bi rad nekaj izsilil, pač pa mu je hudo in se boji, potem tako ravnanje ne bo učinkovalo vzgojno, pač pa dolgoročno travmatično…
T.
verjamem, da ti je hudo, naše dete ima po napornih dnevih, ko spozna veliko novega, podobne more – takrat seveda pritacam do njega (jaz, veliki medved) in ga pomirim, ponavadi zaspi nazaj in se zjutraj nič ne spomni. zato pa se vsako noč zbudi okoli 3. ure in takrat pricaplja (on, mali medved) do naju in se spravi k nama pod kovter…
Ali otrok n emore sam zlezti iz postelje in sobe?
če smo mi našega morda preslišali ali pa se niti ni drl, pač pa samo zbudil me je prišel cukat za nogo (ko stopiš skozi vrata spalnice, je ne moreš faliti), češ da hudo sanja… takrat je prišel k nama ali pa sem ga šla uspavat nazaj v sobo…
Mimogrede – ne strinjam se z idejo, da bi dojenčke pustili jokat, že ti izgubijo zaupanje v svoje starše. da pa bi pustili jokat 3letnike, ki so že formirane osebnosti, ki imajo lahko že dejansko hude težave sami s sabo (denimo, našemu sinčku je pred nekaj dnevi umrl mucek, zato se zdaj malce bolj vleče k nama in prosi, da bi šel kar k nama spat – kar seveda dovolim)… puščanje otroka, da se dere, starš pa ga ignorira, je povzročanje travm in neodgovorno! za nekatere morebiti celo zanemarjanje otroka!!! jaz ne bi stala postrani, nekaj bi naredila, kaj, pa še sama ne vem… odločno nastopila napram staršem? se oborožila z literaturo in jim posolila pamet?
otrok potrebuje svoje starše, starševstvo se ne konča z nočjo, pravzaprav se – ker je nekatere otroka strah teme in čisto možno je, da tudi tvojega nečaka ali pa ga tlači mora – takrat velikokrat šele začne (če imaš nespalčke kot nekateri)…
kar počneta onadva bo gotovo pustilo posledice na otroku… če ne joka zaradi tega, ker bi rad nekaj izsilil, pač pa mu je hudo in se boji, potem tako ravnanje ne bo učinkovalo vzgojno, pač pa dolgoročno travmatično…
T.
MOgoče bi se poskusila v kakšnem “svetlem” trenutku pogovoriti s svakinjo in bratom. Tako, mimogrede, pogovor pač. Kot da se vaju ne tiče in kot da nikoli ne slišiš otroka ponoči jokati. Kot pogovor oz. klepet dveh mamic. Boš videla, kakšno je njeno stališče. Ampak, verjetno se ona poslužuje tiste metode, ki sem jo tudi jaz že nekje prebrala in pravi: pusti otroka in samo vsakih 10 min poglej k njemu….. se bo že umiril in zaspal. Nikakor pa ga ne dviguj…bla, bla, bla
Če oz. ko katera od mojih samo malo glasneje zavzdihne, že se zbudim, skočim pokonci in tečem gledat kaj se dogaja. niti na misel mi ne pride, da bi ponoči pustila otroka samega jokat. Pa se mlajša (15 m) zbuja pratično vsaki dve uri, včasih se malo podoji in zaspi naprej (mimogrede, dobro je samo moje naročje, v očkovem ponoči ni zadovoljna, kar tudi glasno pokaže. On pač ne diši po mleku…). Se pa zgodi tudi, da se dere, kot da jo dajemo iz kože. Če ne gre drugače, jo vzamem k sebi v posteljo, jo podojim (ker tako zahteva) in počakam, da zaspi (kar traja včasih tudi dve uri), potem pa jo odnesem nazaj v posteljo. Tudi jaz moram namreč spati, pa čeprav samo tri ali štiri ure v eni noči… Kakšna hodim okoli si pa lahko predstavljate. Ampak tako je. To so moji otroci in z nočnim vstajanjem sem se sprijaznila. Sedaj samo čakam in upam, da bo minilo prej, preden pridem v tista leta, ko bom že tako stara, da se me bo začela lotevati nespečnost (se hecam)…
Lp
Draga Vesna,
verjemem, da ti je težko, ko poslušaš nočni jok svojega nečaka. Žal je tako, da nekateri starši še vedno tako prekleto verjamejo v vzgojne nočne metode “ferberizacije”, jaz temu pravim pa kar “avtroogrska vojaška vzgoja”. Ne glede na to, koliko je star otrok. Ker z njegovimi starši ne moreš vzpostaviti normalnega pogovora in odnosa, poskusi nameniti nekaj svojega časa, topline in pozornosti svojemu nečaku. Če živite v isti hiši se verjetno nečak in tvoji otroci več družijo med seboj. Vzemi ga v naročje in mu povej, da ga imaš rada in da ga imajo radi tudi njegovi starši. Ne poskušaj nadomeščati njegovih staršev, nudi mu le toploto in varnost, ki jo žal pri svojih starših ne dobi. Poskusi se z njim (nečakom) pogovoriti, kaj se dogaja ponoči, ali kaj hudega sanja, ali je žejen ali si želi bližino staršev? Verjemem, da se bo otrok hitro odprl in izrazil, kaj ga muči. Verjemem, da vsi normalni starši vemo, kaj je dobro za našega otroka. Žal pa niso vsi starši dobri in idelani. In naše (dopustne) meje se precej rezlikujejo. Ko boš morda vedela vzrok otrokovega joka, poskusi diplomatsko dopovedati njegovim staršem. Ne tako, da se bodo čutili ogroženi ali direktno kritizirani, ampak posredno: “nekateri otroci ponoči potrebujejo…” nekateri starši menijo da…”
Hvala za odgovore. Karmen, tudi mene kar zmrazi, ko slišim izjave v stilu”otroka ne smemo razvaditi, naj ve kdaj je noč in kdaj se spi, samo izsiljuje…” Sama se spomnim, ko sem bila majhna in stara že nekaj čez 10!!! let in sem imela neko “črno fazo” ko sem hodila vsako noč okrog polnoči k staršem spat, ker me je bilo na smrt strah! Še danes sem hvaležna mami, da je “zlobirala” da nisem nikoli ostala pred vrati. Tudi ta faza me je čez nekaj časa minila in spet je bilo vse po starem…
Poskusila bom diplomatsko sproecirat svojo idejo. Nečakec pa je pravi sonček in izkoristim vsak trenutek, da ga malo pocrkljam.
Na žalost je to res hudo. Me tako raztegoti, da bi takšnim staršem zavila vrat.
Najhuje je to, da se iz takšnega otroka ne razvije pametno in socializirano bitje. Ob takšnih zgodnjih vzgojnih zmotah pač ne zrase v mladega človeka, ki bi lahko komu zaupal.
Potem pa se ti čudaški starši sprašujejo kaj so storili napak, da je njihov otrok zapadel v slabo družbo, da se je pričel drogirati, se ukvarjati s kriminalom in podobno.
Potem ti starši rečejo: “Vse smo naredili zanj, le kaj bi še rad” In podobno.
Res hudo. Otrok v svojem čisto naravnem strahu v tem obdobju doživlja stiske, ki mu jih moramo starši čim bolj omiliti in mu jih pomagati razumeti. Najbolj zaleže topel objem in tolažba, čeprav je to potrebno sredi noči!
Jaz bi v dobro otroka zagrozila tem staršem, da jih lahko prijavite na socialno službo, v kolikor bodo nadaljevali s tako pogubno vzgojo.
Pa dobri odnosi gor ali dol. To se bo le še stopnjevalo.