Kako naj opišem situacijo… zelo dobro vprašanje. No bom kar začela… Nekje 4 leta nazaj sem končala zvezo s fantom, s katerim sem bila skupaj nekje 4 leta (od mojega 18-22 leta, on dve leti starejši). To je bila moja prva resna zveza, pred tem so bile zgolj simpatije, in kakšna občasna najstniška ljubezen, ki jo pač večina doživi, in ni nič kaj resnega. no v času te zveze sem se res zelo spremenila, in sicer na slabše… postala sem ful zaprta, nisem se rada družila, zelo ozke jeze sem bila- vsaka stvar me je v življenju motila, mami in fant se sploh nista razumela, postala sem zelo zadirčna, veliko sem se prejokala, ker me je res veliko stvari takrat spravlo iz tira, sploh to da se fant nikakor ni ujel z mojo družino, in so bili v nenehnih sporih (on je bil res zelo zamerljiv, samosvoj, če ni bilo kar po njegovo ni bilo ok, govoril je kakšen nered imamo doma, zakaj moja mami ni pospravila oblačil, zakaj ni pometla… in to v njeni bližini, zakaj mamo pse v hiši, da spuščajo samo dlako, zakaj imamo tako umazano, zakaj se tako pogosto dobivamo s sorodniki, to je zanj čisto preveč in ne bo hodil z mano na vse rojstne dneve…) in verjetno razumete, zakaj sem se tako spremenila.Sicer sem po koncu te zveze veliko prejokala, ker sem ga imela res zelo rada, in dejansko se tega časa sploh dobro nena spomnim, kako je bilo, ker sem bila res prava čustvena polomija..
no sedaj sem čisto druga oseba, zelo rada se družim, vendar imam tudi čas zase, hodim ven, zelo dobro se razumem z družino… Vendar opažam, da imam velik rešpekt pred fanti, nekako me je strah spoznat moško populacijo, ker v vsakem človeku vidim osebo, ki bi z mano ravnala kot bivši, česar me je res groza…. kr zmrazi me na tisti čas. in čeprav čutim pri fantu privačnost, se nekako ogradim, da slučajno nebi kdo kdaj začel, kr me je strah… Res si ne želim podobnega odnosa kot sem ga imela… Tudi če spoznam nekoga novega, in ima podobno držo, obnašanje kot bivši (recimo sodelavci), jih kar z neko distanco jemljem.
velikokrat se mi zgodi, da imam nočne more ravno o tem, da spoznam nekoga, ki je podoben bivšemu ali pa celo je bivši, in da sem v taki situaciji kot sem bila… Hvala bogu se takoj zbudim, vendar sploh ne morem dalje normalno spat… Nekako je ta človek obstal nekje, v moji podzavesti, in res bi se rada rešila te misli oz tega občutka, ki je res grozen, ker se mi zdi da zaradi tega nikogar ne morem spoznati… Ker se še tako spomnim stavka, ki mi ga je rekel: veš, jaz sem za tebe najboljši, in si lahko srečna da si z mano, ker boljšega ne boš nobenega spoznala… boljših ni…
da nebo kdo mislil, da se mi to vsak dan dogaja… Nee, ampak pride pa kaki dan, ko se mi dejansko to zgodi, in se zaprem pred človekom.
res bi vas prosila, kaj naj naredim, da premagam ta strah, da to nekako dam iz sebe, ter stopim korak dalje.
Ali je ze bil kdo v podobni izkušnji? Kaj ste naredili?

Postavljanje mej je prvo, kar mi pade na pamet, ko berem tvoje izkušnje. Tvoj odnos s fantom ni odvisen samo od tega, kakšen bo fant in kako se bo on obnašal, ampak tudi od tebe, kje boš postavila mejo njegovemu vedenju. Očitno je, da si izbrala nekoga, kateremu nisi bila najbolj všeč in te ni sprejemal takšne kot si. Po drugi strani pa je to nemogoče, v kolikor sama sebe ne sprejemaš/spoštuješ. Za ta leta je to nekaj običajnega, za naprej pa bo treba v zvezo vložiti nove izkušnje, več samoiniciative, več samospoštovanja. Predvsem delo na sebi, odnosi se potem kar “sami od sebe” uredijo, ko sebe v red spravimo. Zahteva pa to včasih veliko dela na sebi, vpogleda vase, v svoje občutke, odzive, komunikacijo z drugimi.
Pri teh letih si osvojila ali pa sprejela en vzorec vedenja v svoji primarni družini, ki pa je lahko precej nesprejemljiv za koga, ki pride v to družino ali pa je v njem lahko veliko oblik vedenja, ki dobrega odnosa ne vzpodbujajo. Tega se je potem potrebno naučit na novo, če je tako. Torej, kar ti je domače in poznano, ni nujno dobro za partnerski odnos. Ta slabo izloči in uvedi tisto, kar deluje in prinaša odnos, kakršnega si sama želiš.

Pozdravljena,

glede na tvojo starost, ti lahko rečem, da se ne obremenjuj preveč. To je bila tvoja prva izkušnja s partnerskim odnosom oziroma resno zvezo. Dlje časa bo minilo od razhoda, manj pogoste bodo takšne sanje in manjkrat boš v drugih ljudeh “videla oz. prepoznala” značilnosti tvojega bivšega fanta.
Uživaj v mladosti, druži se, delaj na sebi, ukvarjaj se s kakšnim športom, predvsem pa si vzemi čas za spoznavanje ljudi. Ne hiti v novo zvezo in zaupaj v to, da bo vse prišlo ob svojem času.

Mariskatero dekle je imelo podobne izkusnje. Tudi jaz. Dolgo po razhodu sem sanjala bivsega. In to se takrat, ko sem spoznala in se porocila. V sanjah sem kar naenkrat bila spet z bivsim in obcutila sem grozno stisko. Na nek nacin nas psiha opozarja na nekaj, kar smo dojeli kot neke vrste frustracijo, celo trpljenje. Postopoma se bodo taksne sanje koncale.
Kaj pa lahko naredis ti: prvic, oprosti sebi, da si pristala na vezo, ki je imela (ocitno) vec negativnih posledic in ucinka nate kot pozitivnih. To je tvoja izkusnja, lekcija in res se nauci nekaj iz tega. Drugic; v vsakem trenutku imas v odnosu do drugih ljudi (novega potencialnega fanta) pravico, moc in svobodo izbire. Preberi kaksno knjigo na temo partnerskih odnosov, na temo samozavesti in ljubezni do sebe. Veliko se o tem pogovarjaj (prihateljice, mama, tudi terapevt, ce je potrebno), razmisli, kaj so tvoje vrednote, pri katerih ne bos pristajala na kompromise (npr; ne dovolim da me naslednji fant zmerja) in kje so tocke, ko bos sprejemala kompromise. Potem pa kar pogumno. Se zdalec niso vsi fantje enaki. Da pa bi to spoznala, bos morala porusiti zid in zaupati: lahko pretehtavas in ocenjujes potencialnega izbranca, a prej kot slej bos morala skociti v vodo in zaupati. In seveda, o svoji izkusnji (ko se enkrat vzpostavi zaupanje) se pogovori tudi z novim fantom. Ne bos verjela, ampak lahko da ima podobno izkusnjo z nekdanjih dekletom. Pa srecno 🙂

Tudi jaz sem imela v tvojih letih zvezo, dolgo 4 leta, od 19. do 23. leta nekje. Tudi meni je tisti fant zbijal samozavest na vse možne načine. Zanj sem bila dolgočasna, ne dovolj zrela, premalo pametna.. In ko je bilo konec, so tu in tam tudi meni (ko sem bila že poročena, torej še ne dolgo nazaj) pojavile sanje, da sem z njim in mi ni lepo. Ko sem se zbudila, sem bila srečna, da ob meni leži moj zdajšnji mož in sem si samo oddahnila.
Skoraj vsi smo imeli kakšno tako zvezo, ki nam je pustila občutke prave nočne more. Ampak jaz danes zelo dobro vem, da ni bilo z mano nič narobe. Tisto je bil fant iz družine, ki ni bila funkcionalna, zato ni imel zgleda, kako biti dober človek sočloveku. Doma niso imeli med seboj dobrih odnosov, torej lepega odnosa ni znal imeti niti z mano. Od očeta je povzel cinizem in prenašanje lastnih frustracij na vse okoli sebe, torej ni znal biti drugačen. Lekcija zame je bila, da se začnem imeti rada, da zahtevam zase spoštovanje in se naučim postavljati meje ljudem, ki niso dobri do mene. Hkrati na moram dojeti, da sem sama sebi dovolj, da ni treba, da sem z nekom skupaj, da sem ok. Ker če bi vse to vedela prej, bi iz take zveze odšla veliko veliko prej, kot v 4 letih. Poleg tega ne bi bilo tako boleče in mi ne bi pustilo posledic. Če bi imela sebe dovolj rada, bi tipa pustila, ko bi mi prvič rekel, da z mano karkoli ni v redu. Še posebej v primeru, ko je očitno, da name samo prenaša lastne tegobe in komplekse. Ko to dojameš, je življenje lažje.

Ta fant je tudi prihajal iz družine, ki skregana, tudi nekih posebnih druzinskih vezi niso imeli. meni osebno druzina in dobro razumevanje z njo veliko pomeni… In mi je tudi pomembno, da se fant dobro razume z mojo druzino, ne pa da povroca razpad med mano in mojo druzino, ki mi ze tolko let stoji ob meni in me podpira…
Sedaj res veliko delam na sebi, ukvarjam se z sportom, sedaj zakljucujem s faksom in se po eni strani s tem vec ne obremenjujem… Vednar pridejo dnevi, ko pac se spomnim vsega kar je bilo in mi je grozno da sme dopustila da je to bilo… To je po navadi ravno po sanjah, ki so zame res nocna mora… Tudi zdi se mi da zaradi tega vec razmisljam o tem in sem potem velikokrat slabe volje.