nočem otroka!
Al ste se zapiknili… 🙂
Moje mnenje:
Mislim, da gre za cenjenje. Za vrednote, ki jih imamo (ali pa nimamo). Neko splošno prepričanje je, da je otrok lep in osrečujoč doprinos v naša življenja. Že če izhajamo iz našega otroštva, še sploh, če izhajamo iz srečnega otroštva… le kako ne bi to srečo, ki smo jo sami doživljali kot otroci delili na svoje lastne otroke. Nadaljevali kar nam je bilo dano čutiti, čutili (to srečo, zadovoljstvo) naprej s svojimi lastnimi otroci, saj ob njih podoživljamo občutke neke izpolnjenosti, kot da ponovno podoživljamo svoje otroštvo, na nek način. “Vsi” imamo te vrednote. Oz. to so vrednote, ki se v naši družbi še vedno cenijo, spoštujejo in prenašajo naprej.
V kolikor teh vrednot ni, v kolikor je otrok res samo potencialno breme, omejitev… karkoli pač že, si ne morem kaj, da se ne bi vprašala zakaj?
Mislim, da Robi ob omenjanju besede zdrav ne misli strogo psihično zdrav oz. telesno zdrav, ampak “zdrav” v smislu nekega “zdravega” okolja, v katerem smo rasli, v katerem živimo in v katerem smo se mi oz. so nas (tudi socialno) izoblikovali. Torej neka “zdrava” osebnost. Nekaj, k čemer težimo. Vsaj jaz to tako razumem.
V kolikor se ženska ne čuti sposobna imeti otroka, oz. ne verjame v moč lastnega pozitivnega odziva, čustvenega odziva, potem pač otrok naj nima. Bolje tako, kot pa da otrok pogreša njeno aktivnost v odnosu mama-otrok. Torej, da je ob otroku hladna, mogoče celo agresivna (pa četudi ne fizično, ampak da jo otrok nervira, da ji je odveč ipd.). Če pri sebi ve, da ni sposobna ali da ne bo zmogla v sebi obudit svoje materinskosti, je to na nek način le pohvalno do nje, da se zaveda svoje drugačnosti in da ne pričakuje od sebe več, kot je zmožna. Vsaj takrat, ko se za to odloča.
Jaz pa še vedno verjamem, nekako to moram verjeti, tako kot moram verjeti, da na koncu vseeno dobro premaga zlo, verjamem, da bi prvi pogled na lastnega otroka, na bitjece, tako drobno, tako nežno, tako lepo, v njej, mamici, zbudilo tudi tisti nagon ali karkoli pač to že je, ki bi jo naredilo zaščitniško do te mere, da bi otroku želela nudit še kaj več kot samo življenje, da bi mu želela nudit tudi srečo, ljubezen. Njeno ljubezen. Navsezadnje, pa v sebi ne nosimo samo razuma, ampak nosimo tudi hormone, ki v nas zbujajo določene občutke, pa če bi si to želeli (razumsko) ali pa ne. Da si le znamo prisluhniti.
Jaz nimam težav, samo ti mi jih hočeš vsilit. Ti si tisti, ki trdi, da zdrava ženska si želi otrok. Ostale pa ne.
Torej?
Kdo ima težave, ti ali jaz?
Ljudje, ki imate predsodke, imate težave, vsaj po mojem.
Drugače ne bi imeli predsodkov.
Nehaj se skrivati za svojim “razumom”, ki prikriva (tvojo) resnico in povej po resnici kaj je tvoj problem.
Ravno zaradi neiskrenosti in sprenevedanja, je v tej družbi največ težav.[/quote]
Jaz sem isto razumela. Zato še enkrat poudarjam, da ženska, ki si ne želi otrok, še ne pomeni, da ni v zdravem okolju, da je karkoli narobe z njo. Preprosto ni želje in pika.
To še ne pomeni, da ni sposobna. To pomeni, da ne želi, ne da ni sposobna.
Enim je pač bolj pomembno, da počnemo kaj drugega.
Eni imamo druge cilje v življenju.
Jaz nimam težav in nikogar ne prepričujem, da jih mora imeti ali ne sme imeti.
Sama se spravljaš v težave, ker se že od vsega začetka braniš pred mano, ker te moje mnenje ogroža.
Če bi jaz pisal neke bedarije, bi se le nasmehnila in sploh ne bi komentirala…Ne ogrožajo nas neumnosti in pred njimi se nam ni treba braniti. Branimo se, ko nekomu na nek način verjamemo in s tem dobimo občutek, da bi morali pri sebi neka narediti oziroma si priznati. Pa tega nočemo. Zato se branimo. Kar pomeni, da en del tebe verjame, kar pišem. In zato čutiš materinski čut, le potlačila si ga zaradi določenih razočaranj in se s tem zaščitila, da bi se soočila z tistim delom sebe, ki ga nočeš.
In v tej debati sem samo zato, ker me moti to sprenevedanje in zavajanje ter prikrivanje resnice.
Vseeno bolje in manj kruto pogledati kakšen dok. o živalih, kot pa gledati človeške krutosti, ki jih je ustvaril in storil človek s svojim razumom.
Žival ne počne nič zaradi koristoljubja, ampak le tisto, kar je nujno za preživetje. Človeški razum in posledično pohlep in egoizem, pa največkrat nimajo mej.
Hm…
Zdaj, če prav razumem, ne gre za absolutno ne imeti otroka (torej neko “nezmožnost” navezati stik z otrokom ipd.), ampak gre, da so druge želje močnejše, pomembnejše, bolj v ospredju, prevladujoče (kot imeti otroka). Hočeš to povedati?
Če je tako, potem si ti govorila o hruškah, Robi pa o jabolkah (in se prepirali o obliki sadeža – kdo ima bolj prav, tisti, ki zagovarja, da je bolj kot ne okrogle oblike, ali tisti, ki zagovarja, da ni okrogle oblike…)… Čist mimo.
Spoštovane;
poslanstvo ženske je, da rojeva. Za to so ji dane možnosti. Ali pa tudi ne. Marsikatera ženska ima več otrok, kot si jih v resnici želi in marsikatera obratno. Marsikatera ženska je izgubila otroka na tak ali drugačen način. In vsi so neznansko boleči, za vsako posebej. To bolečino moramo spoštovati. Tudi ženske se moramo med sabo spoštovati, kot moramo spoštovati najprej samo sebe.
Materinska ljubezen in čut nam ni prirojena, temveč pridobljena.
Prav je, da ženska sama odloča, kdaj in kolikokrat bo mati. Nad ženskim telesom naj ne bi nihče imel primata, čemur še dandanes ni tako. Tudi v naši družbi.
Tale MON je krasna priložnost in možnost za kramljanje žensk, ter našo izmenjavo mnenj, različnih generacij. Včasih so se ženske dnevno zbirale pri vaškem vodnjaku, danes na internetu. Mogoče bi bilo pametno zopet uvesti vaške vodnjake.Ženske potrebujemo to bolj kot vsakdanji kruh. In prav je tako. Hvalabogu za internet.
Rezime: Še bolj kot otroke, potrebujemo ženske naš odkrit pogovor z drugo žensko. Kar nas še najbolj dela ženske.
Sploh ni pomembno, če in kolikokrat je katera mati. Tudi ženske brez otrok so se v zgodovini dokazale kot najboljše matere- herojke, v najtežjih časih. In prijateljice teh mamic. Smo nesebične sestre, ki dopolnjujemo druga drugo. In, ko je potrebno, skrbimo za zarod. Ne glede na to, čigav je. Važno je le, da nas ta zarod potrebuje. Torej, biti biološki starš, ni edino merilo. Merilo je, da si starš, ko si otroku potreben.
To nas dela ljudi.
Pozdrav vsem, tudi skeptikom
ko naletim na te teme mi gre vedno na smeh…..kako ljudje mislimo,, da če mi nekaj mislimo/delamo je to edino prav in so vsi ostali čudni, ki seveda odstopajo…
jaz dojemam tole izključno kot podeljevanje misli in izmenjavo mnenj…me pa skrbi če se tole preslikuje tudi v resnično življenje, ker ob prebiranju tega foruma, mi postaja jasno in u bistvu nič čudnega, da smo tam kjer smo smo=)
zaradi mene naj imajo ali pa nimajo otrok, sem za splav, sem za koruzništvo in poroko, sem za vse oblike diet, vegetarjanstva etc.
podpiram ljudi pri njihovih odločitvah , ker na koncu koncev so oni tisti, ki bojo nosili čisto vse posledice, dejanj in odločitev….ampak do trenutka, dokler mene ne ogrožajo s svojimi dejanji/mišljenjem, kokr jim jaz ne moraliziram brez potrebe, ne vsiljujem neka svoja prepričanja =) če so oni srečni sem tudi jaz =)če mene kdo moti imam preprosto šanso: polkrog na levo i grem naprej =))če me kdo vpraša za mnenje mu povem, če ga pa upoštevaje pa njegova reč ne moja=) včasih je težko gledat, ko si kdo po mojem mnenju “uničuje” lajf sam lej, če njemu paše=))
živi ampak pusti živeti…ker tale kregarija ne bo prinesla nič, kvečjemu kdo/kera bo imela povišan pulz za brezveze =)))
tako da avtorica: če ne želiš imet otrok jih pač ne imej…=))) za moje pojme si zdrava oseba, ki ima pravico odločat o tem kaj kako s kom zakaj =)
če druge mislite, da je edino poslanstvo ženske rojevanje…rojevajte =) ste tudi ve zdrave in isto odločate o tem kaj, kako, s kom, zakaj….=))) je pa res, da ste po večini ve tiste, ki potem bombardirate ženske kot je avtorica…dvomim, da ženske prvega tipa sprašujejo ženske:ej zakaj maš pa ti otroka? kako da si se odločila… ali pač??:)))
Tale Robi me je najprej spravil na obrate,do konca strani pa že na smeh.
No Robi, prav, so/smo bolne. Bolezen je tudi preobčutljivost na sonce, razdražljivost, levkemija, velika bradavica na podplatu… In kaj potem? Menda ne stigmatiziraš bolnikov?
Aja, saj res, nosečnica in porodnica je tudi bolnica. Tako da če ni bila bolna, dokler je seksala, je pa potem 😉
To je tako, kot bi vprašala, ali ne začuti vsaka ženska, da bi v nedeljo skuhala govejo juho. Zakaj pa naj bi vsaka ženska začutila, da želi svoj čas in denar namenjati otroku? Poleg tega je razlogov mnogo in so različnih nians in nikakor ne črno beli. Morda se recimo katera ne vidi kot poročena in si zato tudi otroka ne želi imeti. Morda katera rada potuje, otroka pa ne moreš za cele tedne potisniti v varstvo. Morda se katera zelo boji poroda…
Tudi sama vedno naletim na obsodke, ko rečem, da nočem otrok. In sploh ne razlagam več, ker ljudje enostavno ne razumejo moj pogled na življenje in ga tudi ne bodo. Večina živi z zaveso na očeh. Menim, da je že preveč ljudi na svetu,,,rodi se jih 2,5x več kot jih umre. Se pravi, da rastemo in rastemo,,,,in gremo v nekvalitetno bivanje, nekvalitetna hrana, zrak,,,,prenasičenost. Pa človek se mi gnusi,,je najbolj razvajeno, arogantno bitje na tem planetu. Po eni strani smo zelo inteligentni, po drugi pa ne vidimo logično. In ne me obsojat, če jih pač mate, jih mate,,, se bomo itak počasi uničili.
Morda pa ne gre zato, da nočeš otroka, ampak nočeš obveznosti in odgovornosti v zvezi s tem, nočeš vloge, ki bi ti jo materinstvo naložilo, nočeš žrtvovanja, morda se bojiš, da ne boš zmogla…
Ni pravila, ki bi ti povedal kako kar najbolje opraviti svoje materinstvo, in prav imaš, na svet spravljati reveže, ni šala.
Morda imaš doma slab družinski vzgled, mater, ki ni dovolj samostojna, očeta, ki je bog in batina…
Ni nujno, je pa najbolj verjetno, da imaš slab vzorec glede tega, kar niti ni tako presenetljivo, saj je vsaka četrta Slovenka prevarana in pretepena, tako, da tvoje zavračanje otroka iz tega stališča gledano, je še najbolj modra odločitev.
Hkrati pa tudi časi niso preveč rožnati za mlade, kaj šele za otroke, tako, da če tako čutiš se drži svojega in vse dobro ti želim!
Seveda, pa ob vsem kar sem zgoraj naštela, velja razmisliti tudi o osebni svobodi, neodvisnosti in duhovni rasti.
Otroci ti požrejo ogromno časa, in človek dejansko kmalu pozabi, da bi moral živeti zase, zato začne živeti za njih.
In seveda, ko bi ptički morali zapustiti gnezdo, se tak starš s tem težko sprijazni in jih pogosto vse življenje drži na verigi.
Kar pomeni, da jih ne spusti od sebe, ker se nima česa drugega oprijeti, kot svojih otrok, za katere je živel.
Potem pa otroci do 40 ali še dalj, niso čustveno zreli, niti materialno neodvisni, ampak so priveski svojih očkov in mamic.
Žal jih še vedno vse preveč živi v hotelu mama. 😉