nočem otroka!
Ker sem opazila, da znate zelo resno in odraslo razmišljati, vas sprašujem:
Kako lahko zdrava ženska reče, da ne bo nikoli imela otrok, ker jih pač noče.
Ali se to vam zdi zdravo?
Namreč, sama imam dve prijateljici, ena ima 28, druga 33 let. Obe sta trdno prepričani, da v tem življenju nočeta imeti otrok. Ti dve se med seboj ne poznata, zato sem bila toliko bolj presenečna, ko sem skoraj istočasno od obeh izvedela to novico.
Ali ne začuti vsaka ženska, da hoče otroka?
Naj bi bilo tako, pa ni. Obstajajo izjeme, tudi jaz jih poznam nekaj, ki so si v življenju zastavile pač drugačne cilje. Nekatere kariero, nekatere uživanje brez obveznosti. Se pa zna zgoditi, da se takim ženskam v kasnejših letih stoži po otrocih in takrat je ali prepozno ali pa ne najdejo pravega partnerja za to.
Ce bi vsaka zenska zacutila, da hoce otroka, jih ne bi imele samo tiste, ki bi bile jalove. Sami pa vidite, da je v druzbi precej zensk, ki se nikoli niso odlocile za potomstvo. V njih se ta zelja ni prebudila ali pa so se po tehtnem premisleku tako odlocile.
Res pa je, da je trend nosecnosti tak, da rojevajo vedno starejse matere in za vasi prijateljici ni izkljuceno, da ne bosta pri 40-ih materi. Ker se zarecenega kruha pac najvec poje. Napak pa bi bilo, ce bi se nad njuno odlocitvijo zgrazali ali bi ju obsojali. Mar moske obsojamo, ce se ne odlocijo za otroke? Stvar persektive torej. Se ena moznost pa je, da se zelita izogniti nenehnemu pritisku okolice, ki nenehno “terja” otroka in povprasuje, ali sta noseci ali ne. Ce enkrat za vselej obelodanita, da jih ne bosta imeli, bo verjetno malo dlje mir…
Nekatere ženske si pač postavijo drugačne cilje v življenju. In se mi zdi, da je prav, da imajo dovolj poguma da rečejo, da nočejo otrok (kljub pritiskom okolice), kot pa da bi popustile in bi imele otroka, ta pa bi bil potem prepuščen samemu sebi, ker bi bila mami bolj pomembna kariera oziroma kaj drugega.
Mislim da težko rečemo, da te ženske niso normalne ali da to ni zdravo, samo zato, ker so drugačne od večine.
Ž
Vsak človek ( moški in ženske ) so ustvarjeni tako, da poskrbijo tudi za svoje potomstvo, saj je jasno, da drugače tudi njih ne bi bilo. Torej je življenje zaveza za nadaljevanje vrste, pa četudi nekdo tega noče. Odkloni seveda so, nikjer pa niso ne dobrodošli ne koristni, lahko jih le toleriramo.
P
Zanimivo bi bilo vedeti, zakaj sta se tako odločili tvoji prijateljici. Tudi jaz imam eno prijateljico, ki pravi, da ne bosta s partnerjem imela otrok. Kaj so resnični razlogi ve samo ona, pravi pa tako:
1. Se boji bolečin (čeprav obstajajo načini za lajšanje bolečin)
2. S partnerjem nimata živcev, da bi se ukvarjala z otrokom (jokanje ponoči, itd)
Ženske (če govorimo sedaj le o njih) smo si rezlične:
– največ nas je takih, ki si ali smo si želele otroke in jih imamo ali še bomo
– nekaj jih je, ki bi jih rade imele, pa žal ne morejo (fizično)
– nekaj jih je, ki imajo sicer rade otroke, pa jih ne morejo imeti (napr. redovnice)
– nekaj jih je, ki bi sicer lahko imele otroke, pa so drugače usmerjene (spolno)
– nekaj jih je tudi takih, ki sicer imajo rade otroke, ampak zgolj tuje – lastni bi jo spravili ob pamet in postavo (moja prijateljica)
– so pa tudi ženske, ki v sebi enostavno ne čutijo klica materinstva.
(Brez zamere, če nisem naštela vseh možnosti)
Te zadnje, mislim, da ne moremo obsojati, če pač tako čutijo. Bolje je, da otrok nima, ker vprašanje, če ne bi tak otrok stradal. Nimam v mislih stradanja hrane, obleke in drugih materialnih dobrin, ampak stradanje toplote materinega objema.
Potrebne so določene žrtve, na katere določene ženske pač niso pripravljene. Zakaj tako, vedo one same, marsikatera pa tudi to ne. Nismo vse enake, a ne? Nikakor pa jih ne smemo gledati kot nekakšne čudakinje ali še kaj hujšega.
Zelo hitro ste se vsi odzvali.
Ne obsojam jih, le razumem jih ne. Ko si v svojih najboljših letih si mogoče res ne želiš menjanja plenič in nočnega jokanja. Ko pa si v starejših letih, ko so tvoje ostarele prijateljice že drugič babice ali celo prababice, ti pa nimaš nikogar od tvoje družine, ki bi te obiskale, takrat postane žalostno.
Jaz sem si od nekdaj želela 4 otroke (moj mož 3), ker bi na stara leta rada imela okoli sebe veliko ljudi.
Draga Zala, si kdaj pomislila, da tako kot ti ne razumeš, da si nekdo ne želi otroka, ker bi jih pač ti sama rada imela (in ker še vedno velja prepričanje, da je materinstvo ena izmed dolžnosti ženske), da mogoče nekdo isto misli zate? Jaz na primer ne razumem, da si otroke ljudje res lahko želijo, ko pa starševstvo pomeni toliko vsega odrekanja, žrtvovanja in skrbi, pri tem pa ni nobene garancije, da bo s tvojimi otroci vse v redu. Tudi nikar ne misli, da je dosti otrok tvoje zagotovilo, da na starost ne boš sama. Moja mami kot prostovoljka dela v domu za ostarele in ravno prejšnji mesec je organizirala pogreb za umrlo gospo, ki je imela 9 otrok in 3 otroke v reji, pa celo krdelo vnukov in pravnukov, pa ni nihče poskrbel zanjo. (Ne bi zdaj o vzgoji, vendar je dejstvo, da se tudi take stvari dogajajo.)
Sama nimam otrok, stara sem 34 let in devet srečnih let poročena. Otrok ne maram, čisto preprosto, grejo mi na živce (razen ko so enkrat nad 10 let) in niti pod razno nisem pripravljena žrtvovati življenja zanje. Egoizem? Mogoče. Toliko drugih stvari vidim v življenju in toliko stvari hočem početi, da otroka v tem kontekstu ni. Na živce mi gre posploševanje, da smo ženske, ki nimamo otrok hladne in brez čustev (ja, tudi to sem že slišala). To je čisti idiotizem. Prepričana sem, da če bi se mi otrok “zgodil”, bi bil deležen vse moje ljubezni in pozornosti. Tako kot zdaj ljubezen dajem možu, njegovim (odraslim) otrokom, prijateljem, družini in svojim živalim, tako bi je bil deležen tudi moj otrok.
Totalno butasta primerjava, ampak z otroci je tako kot s psi, mačkami, krokodili ali morskimi konjički, eni jih imaj radi, drugi ne. Eni bi jih imeli celo čredo, eni nobenega.
In ko smo že pri živalih, od njih se ločimo tudi po tem, da imamo svobodno izbiro in možnost odločitve v tako pomembnem vprašanju kot je materinstvo. Res, da smo ženske, ki se ne odločimo za materinstvo v manjšini in se moramo zaradi tega ves čas nekomu izgovarjati, zagovarjati, razlagati in utemeljevati, pa vendar se najdejo tudi take, ki pač pošteno povedo, da jim do materinstva iz takih ali drugačnih razlogov ni.
Konec koncev smo v tretjem tisočletju menda bi bilo vendarle že prav, da bi ljudje sprejeli našo odločitev tako kot me spoštujemo vaše odločitve, da imate otroke.
Zivjo,
vsem toplo priporocam, da preberete knjigo Sheile Kitzinger: Me matere.
Dejstvo je, da je v nasi druzbi zal tako, da zensko, ki ne zeli imeti otrok radi prehitro obsodimo, da je egoisticne ali da z njo nekaj ni v redu. Imam sosolko iz srednje sole (generacija 68), ki edina v razredu se nima otrok, pa jo vsi vedno sprasujejo zakaj ne. V bistvu pa ne vemo, kaksen vzrok tici za tem, saj si vsaj trapastih izgovorov (bolecine, plenice, jok,…) ne izmisljuje. Lahko pa, da si jih zeli, pa jima s partnerjem ne gre, ona pac o tem noce govoriti in jaz ji dam povsem prav.
Tudi sama nisem zelela imeti (prekmalu) otroke, pa sem se lahko izgovarjala na to, da nimam zagotovljene sluzbe za nedolocen cas, da z mozem zidava,… No, ko pa je bila hisa pod streho, imela sem idealno sluzbo,… pa “izgovorov” ni bilo vec. Moram pa reci, da se je v meni sami tisti hip, ko sem zagledala modro crtico na nosecnostnem testu nekaj mocno spremenilo in kar naenkrat sem se prelevila v drugega cloveka. Sedaj sem mama dvema majhnima otrokoma in z veseljem pricakujemo se tretjega. No, sedaj pa me trapasti ljudje sprasujejo: ja, kaj pa ti je tega treba, se tretjega? Kot da je laj narobe z mano? Kakor koli obrnes, nekomu vedno nekaj ni prav.
Ljudje znajo biti zares netaktni, celo grobi s svojimi zajedljivimi vprašanji in pogledi. Spoštovati bi morali mnenja in odločitve drugih ljudi in jih poskušati razumeti. Vsaj poskušati. Svet bi bil zares mnogo boljši, če bi se ljudje ukvarjali več s seboj in svojimi problemi kot pa da tako radi kukamo v sosedov lonec. Različni pogledi na svet bi nas morali kvečjemu bogatiti. Morda bom zdaj zašla v nasprotje s samo seboj, a ne morem si kaj, da ne bi zapisala, da vsaki ženski (pa tudi moškemu) želim, da bi ob zanjo pravem času izkusila srečo materinstva. Tudi meni do tridesetega leta otroci niso prav nič “dišali”. Nikoli se nisem topila ob pogledu na nakremžene, rdečkaste obrazke in prav nobene želje nisem imela, da bi kakšnega vzela v naročje. Prav izogibala sem se svojih vrstnic, ki so bile ure in ure sposobne razpravljati o plenicah, dojenju, itd. Potem sem zanosila in naenkrat so me začele zanimati povsem druge stvari. Nikoli si ne bi mislila, da so knjige o dojenčkih lahko tako zanimivo branje. Občutek, ko prvič zagledaš svojega otroka, se zares ne da primerjati z ničemer drugim. Prve mesece sem bila čisto očarana in kljub obilici dela sem bila polna energije. Vsak njegov smehljaj me je osrečeval in … Rajši neham, da ne postanem patetična. Ni vedno vse samo rožnato, a materinstvo ti zares nudi dimenzije doživljanja, ki si jih prej ne moreš zamisliti. Verjetno pa je predpogoji osebnostna zrelost in določene življenjske izkušnje. Občutek, da se nečemu odpoveduješ oziroma zamujaš, ker se posvečaš otroku, je v škodo tako otroku kot staršem. To je moj vidik. Ne razumem pa staršev (zlasti mater), ki otroke zanemarjajo ali celo grdo ravnajo z njimi. Velikokrat pa si takšne matere omislijo celo več otrok.
Spoštovana Majda, zelo se z vami strinjam!
Sama sem bila že pri 22-ih prvič mamica, v prvem letu zakona.
Naj povem, da mi je star gospod naredil pridigo, nekaj dni pred poroko in sicer: Najprej me je zaslišal, če grem noseča v zakon. Ker je bil moj odgovor ne, je začel razpredati v stilu:
z otroki počakaj, potuj, uživaj, posveti se možu, svoji konjičkom, za otroke imaš še čas, tud po 30-em letu. Dodal je še, da je on star in izkušenj, da že ve kaj govori.Nisem komentirala, mislila sem si pa takole: z bodočim možem, ki sva se želela vezati iz ljubezni, sva si srčno želela majhno bitjece, ki bo podobno malo meni, malo njemu itd. Najraje bi deklico in to oba (mož je imel vedno željo za sestrico, ki pa je ni imel). No in želja se je izpolnila. Med nocečnostjo in po rojstvu pa so se vrstila občutja, kot jih opisuješ ti, zato o tem ne bi.
Jaz si življenja brez otrok nisem znala predstavljati že kot majhna deklica. Mislim, da bi bil zame najhujši življenski udarec, da mi ne bi bilo dano, imeti jih. Zato mi je resnično hudo ob zgodbah žena in mož, ki se trudijo in trudijo, včasih uspešno, včasih pa tudi ne.
Nasprotno pa za tiste, ki si otrok ne želijo, ne občutim nobenega posebnega čustva (napr. pomilovanja, obtoževanja, zgražanja ali kaj podobnega). Tako so se odločili in ker v življenju nikoli ne vemo kaj nas čaka, tudi oni ne vedo kaj zamujajo. Bistvo je, da je človek srečen in da osrečuje ljudi okoli sebe. Ne vem zakaj naj ne bi bila najboljša prijateljica moževim otrokom ženska, ki svojih lastnih nima. Morda pa je sposobna dajati drugim (razen možu) zgolj prijateljstvo, ki pa je to res tisto pravo. Nikakor ne moremo biti vsi enaki, enako razmišljati in se obnašati.
Če nekdo noče otroka, potem moramo to spoštovati, kot njegovo lastno odločitev. Ravno tako, kot je tisti stari gospod moral spoštovati najino odločitev za otroka in to takoj, čeprav me je nato še v nosečnosti poučeval, da sva storila napako. Gospod je bil medicinske stroke in bi mu po tolikih letih rada povedala, da pa tudi njegove izkušnje niso zakon, ker pri nama očitno ni veljal (ker je že dolgo pokojni, to ni izvedljivo ali pa, glede na odzive dopisovalcev na temo Posmrtno življenje).
Lp Urša
Draga Nina!
Zares je to zanimivo. Eni si otroke želijo od zmeraj, nekateri pa si jih začnejo želeti takrat, ko se pokaže, da je problem zanositi, ali kaj takega.
Tako je bilo pri meni. O otroku sem začela razmišljati takrat, ko mi je zdravnik rekel, naj pohitim. Takrat je bil to skoraj edini vzrok. Ko pa sem zanosila, sem začela razmišljati v stilu “vse kar je dobro za otroka.”. Zgodila pa se je tragedija. Otroček mi je po porodu umrl.Sedaj po vseh teh preizkušnjah šele vem, da SO OTROCI RES NAŠE NAJVEČJE BOGASTVO.
Ž
Saj mi nismo kritizirali Tince, ampak pare, ki nočejo otrok. Tudi vam je verjetno lepo in uživate na tem svetu z vašim možem, a kaj bi bilo, če bi tudi vaši starši razmišljali kot vi. Torej so vas s tem, ko so vam dali življenje zadolžili za nekaj. Se pravi, da se tisti, ki so do takih družin kritični, ne ukvarjajo z Tinco, ampak z resnim problemom upadanja natalitete in porastom števila ljudi, ki si mislijo: z otroci se pojavijo sami problemi, torej jih ne bom imel(a). Ostali pa, kaj vas briga.
P
Spoštujem odločitev tistih, ki otrok ne želijo imeti, še posebej v današnjem času in tej družbi, ki je do otrok mačehovska v tistem najslabšem pomenu. Ljudje oz. pari, ki ne želijo imeti otrok, niso pravi naslov na katerega je potrebno vršiti pritisk za povečanje natalitete, tako kot to morda počne cerkev in nekateri posamezniki, temveč družba ali pa država, če hočete. In to, da otrok ne bo, je morda tudi eden od načinov, da se nekaj zgane na bolje.
Sam imam otroke že skoraj odrasle, a če bi se danes moral odločati zanje, jih tudi ne bi želel imeti, ker jim enostavno nisem sposoben nuditi skoraj že niti osnovnih stvari. Kakšno otroštvo bi pa imeli oz. ga še imajo? Da o šolskem sistemu in travmah, ki jih marsikateri otrok v šoli doživlja niti ne govorim. Z druge strani pa tudi služba vedno bolj zahteva celega človeka, če nam je to všeč ali pa ne, časa za otroke pa potem zmanjka.
Tudi jaz poznam kar nekaj ljudi, ki so v letih, ko bi otroke že skorajda morali imeti (po nekih čudnih normah) pa jih še nimajo in jih tudi najbrž nikoli ne bodo imeli. Večina teh ni imela najbolj prijetnega otroštva. Torej, ne obsojajmo jih, ker tudi za to niso sami krivi.
Točno to. Imeti otroka je nova dimenzija življenja, ponavadi tako čudovita, da so vse ostale tegobe nepomembne.
In če te izkušnje ne poznaš, ali pa si jih morda izživel ob drugih otrocih (kje pa piše, da imamo lahko radi samo svoje biološke otroke), potem si pač svojih otrok ne želiš in jih nimaš. Še ena svobodna odločitev pač.
“Imeti otroka je nova dimenzija življenja, ponavadi tako čudovita, da so vse ostale tegobe nepomembne.”
Ali se ne zdi ta teza kljub vsemu vsaj malce – sebična? Imeti otroka, ker je to zgolj naš užitek. Kot da včasih pozabljamo, da so otroci pravzaprav ljudje. Dobro starševstvo sicer odtehta marsikatero tegobo, a vseh, in teh je kar precej, pa le ne more. Obstajajo situacije, ki jim tudi starši nismo kos in teh je iz dneva v dan več.