noče na svoje
Zelo mi je všeč ta rubrika, zato bi vas rada vprašala za mnenje.
Kaj storiti.. sem 27 let stara,moj fant 32 in živi še pri mami doma z vso primarno družino. Moti me ker takooo menca.. sva sepogovarjala da bi šla na svoje in se je strinjal, da si kupiva stanovanje.
To leto še ne morem (jaz) ker nimam še službe za nedoločen čas.
Rada bi da zaživiva skupaj da sva najprej midva, šele nato drugi, njegova in moja družina.
Moti me ker je tako odvisen od doma, veliko časa preživi s svojo družino. Občutek imam da mu ne pustijo odrasti in to me zelo žalosti.
Veliko preveč, doma je veliko otrok vsi starejši..
Nabira se mi jeza. Vse jim pove, kam greva kdaj greva. Grozno me moti. Jaz sem samostojna in mi ni treba razlagati nikomur kam grem.
Vedno se vse vrti okrog njegove družine.
Vedno bolj sem jezna, poskušam mu dopovedat da sva najprej midva in nato njegova družina, pa noče slišat. Pravi da pretiravam, da rabi čas zase in včasih mir. Meni se bolj zdi da je zmatran od vseh, nato pa zame ni veliko časa ne energije.
Bojim se da nikoli ne bo želel na svoje (čeprav razmišlja o tem in o družini, včasih imam občutek da samo razmišlja).
Najrajši bi rekla vsej njegovi družini : ali ga lahklo pustite na miru, da gre svojo pot, a ste sploh normalni.
Ne bi ga rada zgubila, zato ne bom tega rekla, upam samo da če bova šla na svoje, bo drugače če ne si bom zagrenila življenje, če bo veliko visel pri njih in z mano bolj malo.
Mi lahko svetujete prosim kako lahko postavim mejo njim in kako naj se z njim pogovorim, da se ne bo čutil napadenega in še bolj lezel stran od mene.
Naj povem da ga imam rada in če odštejem to, se imava zelo lepo lahko.
Hvala vam za nasvet.
Lp
Stokrat povedano, petdesetkrat slišano, a še vedno ne verjameš: spreminjaš lahko sebe, dugih ne moreš. Če želiš od njega drugačen odziv, moraš stvar drugače zastaviti, to je vse. Z neskončnim ponavljanjem je samo vedno večja možnost za konflikt. Kdo je krivec, je povsem nepomembno.
Še manj kot fanta pa je mogoče spremeniti njegovo družino. Pa ne le možnosti, tudi pravice nimaš. Fant spada v družino svojih staršev, pa če ti je všeč ali ne. In tja bo spadal do tistega trenutka, ko bosta ustvarila svojo. Ko bosta imela otroka. Družina brez otroka ne obstaja. Brez otroka je to lahko zakon ali koruzništvo. Ne v zakonu, ne v družini in ne v koruzništvu pa nimaš pravice posegati v njegov odnos z njegovo primarno družino. Očitno tudi s svojo nisi zadovoljna, to pa ne pomeni, da sta za nerazumevanje kriva starša.
Predvsem pa se mi zdi, da hočeš imeti oblast v vajini skupnosti, kakršnakoli naj bi že bila. Hočeš živeti skupaj, ampak šele takrat, ko bo tebi ustrezalo. Kaj pa, če bi se on rad preselil k tebi že danes, morda hoče s tabo živeti takoj? Očitno njegove želje niso pomembne, zate je pomembno le, da pretrga s svojimi. Kaj boš imela od tega?
Obžalujem, ampak na njegovem mestu bi se jaz odločila za starše. Nekoga, ki hoče nadzirati in usmerjati moje življenje, pri 32-ih pač ne potrebujem. Take okrog sebe že imam: starše. Potrebujem človeka, ki mi bo v oporo, ko bo kaj narobe, ne pa me sekiral, če obiščem mamo v bolnišnici. Potrebujem nekoga, ki me bo podprl v mojih prizadevanjih za uspeh gasilskega društva, ne pa nekoga, ki mi bo pripravil melodramo vsakič, ko pridem s sestanka. In tega je še in še.
Mejo priporočam, da postaviš sebi. Nujno! Mislim, da se sploh ne zavedaš svoje gospodovalnosti. In beri knjige o osebni rasti in odgovornosti. Na tem forumom je že veliko naštetih.
O, jaz te pa razumem.
nekdo pa mi je nekoč rekel… Tretirali te bodo kot odraslega takrat, ko se boš začel tudi sam tako obnašat. In če prenesem na tvojo situacijo…. Tretiral bo tvoje želje tako kot želiš takrat, ko se boš začela v skaldu z njimi obnašati. kako pa se obnašajo ljudje, ki želijo iti drugam? tako da gredo drugam, ali da vsaj v zvezi s tem delajo. verjetno ga bošm orala pustiti za seboj, če ne bo šel v korak s teboj.
pošlji mi svoj mail na mojega: [email protected]
pa ti bom tam obširneje pojasnila.
tvoj fant je mamin sine.
jaz sem prav v vseh opisih prepoznala svojega moža,
ki tudi
kadar sem zanosila, še vedno ni hotel stran od mamice.
vesela sem, ker te stvari opažaš že sedaj,
jaz jih nisem in sem naredila veliko napako.
piši mi, da ti povem kako je bilo,
da ne boš naredila isto
in,
da ne boš tu brala misli kot so,
da si gospodovalna in,
da mu hočeš ti,
ki veš kaj je samostojnost nadzirati življenje.
Spoštovana Edith!
Ne vem, če si imela v mislih mene ali kakšnega drugega Braneta, a se bom vseeno oglasil, čeprav z majhno zamudo, ker sem bil nekaj časa odsoten.
Ko mladi sklenejo resno partnersko zvezo, je najbolje da začnejo živeti ločeno od staršev, če jim le okoliščine to dopuščajo. Izkušeni ljudje pravijo, da nikakor ne preveč blizu primarne družine, pač pa vsaj tako daleč, da se moraš preobuti in preobleči, ko greš na obisk k staršem ali k tastu in tašči.
Praviš, da fant ‘menca’ in noče iti s teboj na svoje, v isti sapi pa, da letos ti itak ne moreš ugrizniti v ta projekt, ker še nimaš službe za nedoločen čas. Torej ne gre samo za fantovo nepripravljenost, temveč tudi za objektivne okoliščine, zaradi katerih selitev na svoje ta hip še ni možna.
Malo sem prebiral odzive drugih na tvoje vprašanje. Eni menijo, da si preveč gospodovalna, drugi, da je fant mamin sine. Kaj je res, ne vem. Sam, zgolj na osnovi tvojega pisma, ne bi upal tako hitro definirati problema. Mogoče si res nekoliko gospodovalna, mogoče pa zgolj veš, kaj hočeš in si dovolj hitro opazila fantovo pretirano navezanost na primarno družino. Mogoče je tudi, da oboje do neke mere drži.
To, da veliko časa preživi s svojo družino, je po svoje normalno, saj še vedno živi tam. Predvidevam pa, da problem ni v tem, koliko časa preživi s primarno družino, temveč to, da je preveč navezan nanjo.
Če je tvoja ocena pravilna oz. če je fant res pretirano navezan (v mislih imam nezdravo navezanost) na svojo družino, potem bi bilo najbolje, da se z njim pogovarjaš o vajini selitvi, da skupaj varčujeta in načrtujeta skupno življenje. Vendar brez očitkov in pritiskov, kajti, če je res navezan, se bo temu uprl. Predlagam, da mu razkriješ svoje predstave o skupnem življenju, mu poveš, da ga pogrešaš, da si želiš več časa preživeti z njim, a tudi to brez pričakovanja, da ti mora iti naproti, kajti to že lahko doživlja kot čustveni pritisk. Razgrni svoje poglede in odpri svoje srce, hkrati pa mu daj čas in mu dopusti, da se sam odloči, kako bo ravnal. Če smo v odnosu do partnerja nenavezani (to pomeni, da nismo navezani na njegov odziv in mu dajemo dovolj svobode, da se sam odloča, kako bo ravnal), je večja verjetnost, da nam bo šel naproti. Vedno pa obstaja tudi možnost, da ne bo. S pritiski, nestrpnostjo, kopičenjem jeze in nezadovoljstva pa zagotovo spodkopavamo odnos. Vedeti moraš, da je tvoj fant drugačen, da so njegove predstave in pričakovanja o skupnem življenju in stiki s primarno družino drugačni, a to še ne pomeni, da nista za skupaj, saj se, kot sama praviš, drugače imata lepo in ga imaš rada.
Čeprav je resnica običajno nekje vmes, bom razgrnil še drugo možno opcijo.
Lahko pri tvojem fantu ne gre za neko bolno navezanost na primarno družino, temveč zgolj za to, da so kot družina povezani med seboj, se relativno dobro razumejo in si povedo, kam kdo gre in kaj počne, kar je v nasprotju s tvojimi predstavami, poleg tega pa se pri tem počutiš malo zapostavljeno. Tudi v tem primeru ne boš s pritiski in očitki ničesar dosegla. Tudi v tem primeru je nasvet enak kot v zgornjem odstavku. Poskušaj sprejeti njegovo drugačnost in z lasnim navdušenjem za skupno življenje navdušiti tudi njega. To se bo zagotovo bolje obneslo, kot pritiski in neizrečeni očitki.
Lep te pozdravljam in držim pesti za vaju!
Brane Krapež
Šola čustvene inteligence
http://www.cdk.si/sci
Problem je predstavljen samo iz ene strani tako,da težko sodim kaj in kako.
Rekla bi pa takole,vaša družina funkcionira drugače kot njegova.Ko bosta imela svojo bosta funkcionirala po svoje in sicer tako,da bosta v to družino dala vsak del tega kar bosta prinesla s seboj.Dobro premisli,če se te razlike nekoč ne pokažejo kot nepremostljive.
Kar se pa obveščanja staršev tiče,jaz jih še sedaj obveščam kam in kdaj gremo (npr.če gremo na počitnice,ali na daljšo pot,pa imam svojo družino in tudi živim ne z njimi) in se obvezno javim,da smo prispeli.Prav tako partner obvesti svoje.Izhajava pač iz takih družin kjer je to normalno,da so starši vedeli kje se nahajava in kdaj okvirno se vračava,da jih ni skrbelo.
No da pojasnim vsevedi mimi šiš..
Verjetno si starejša in bojim se da imaš otroka, na katerega pravtako izvajaš pritiske, da ti je nekaj dolžan..
haloo? če ga imaš rad in če mu privoščiš srečo, ga pusti oditi svoji sreči in življenju naproti, pusti ga živeti naj se odloča sam o vsem, ker te ne rabi, več !! sprijazni se s tem in začni živet svoj lajf in ga ne zajedaj.
Če si gospodovalna na način kot je njegova mama, si uboga, ker se filaš na njegov račun in mu greniš življenje.
Če se bo zaradi tebe odrekal stavrem, naprimer da bo pri tebi “rajši”, ker se boji tvoje jeze, in zato ne bo z ljubljeno osebo, vedi da si falila v ljubezni do otroka in da vzgajaš človeka nesposobnega za ljubezen.. in čustvenega invalida…
glede izjave: da bi se odločila za starše… o groza sploh ne bom komentirala ker verjetno pogled ne seže prov daleč…
če pa nimaš otroka, se pa opravičujem.
pa še to me zanima, kaj so tebe plačali za to da deliš nasvete, čisto vsem?
Ljuba Edith!
Ena od stvari, ki določa, kako močno je nekdo navezan na drugega je čas, ki ga je z njim preživel. Daljše trajanje nekega odnosa pomeni tudi večjo varnost v zvezi. Ne vem, koliko časa je tvoj fant že s teboj, v vsakem primeru verjetno manj časa kot z starši. Od katerih je verjetno odvisen še na kak drug način(najbrž obstajajo tudi ekonomski razlogi), ne le čustveno, kot praviš sama.
Odločitev za samostojno življenje s partnerko ni najlažja od vseh. Pri tem se moški večkrat vprašajo,kaj to pomeni: kako se mi bo življenje spremenilo, ali bom zmogel finančno breme, kaj se bo zgodilo z mojim prostim časom in podobno.
Razmisli, ali je v fantovi(po letih je resnično že mož in ne več fant, vendar statistike kažejo, da kar 80% mladih do 30. leta ŠE ŽIVI DOMA) neodločnosti tudi še kaj drugega kot le to, “da ga mama ne pusti”. Jaz mislim, da bi utegnilo biti.
Jani
EDITH,
to je javni forum, na katerem ima vsak pravico sodelovati in povedati svoje mnenje, pa če se drugi z njim strinjajo ali ne. Tudi jaz.
Zastavila si vprašanje, odgovorila sem ti in zdaj mi deliš nasvete in se norčuješ iz mene. Če mnenj, ki ti niso všeč, ne maraš, nam prihodnjič, ko boš spet kaj vprašala, daj to vedeti.
Mislim, da te ravno nisem poučevala, sem pa napisala nekaj vprašanj in kaj jaz mislim o tem ter kako te vidim. Moje mnenje ni nujno pravilno in ga je še manj treba upoštevati.
Jaz nisem vprašala, kaj misliš o moji družini in mojem odnosu z morebitnim otrokom, pa sem mnenje kljub temu dobila. Hvala zanj, a se bojim, da je prepozno.
Ko sem napisala, da bi se jaz odločila za starše, nisem mislila, da mora ostati doma pri mamici (na katero je ali pa tudi ni patološko navezan) za vse večne čase, temveč tako dolgo, da srača pravo. Ki jih je okrog verjetno še zelo veliko.
So tebi kaj plačali za udeležbo na tem forumu? No, približno toliko plačajo tudi meni. Imam pa blazno srečo, da imam resnično veliko časa za visenje na internetu in ker, kot pravilno ugotavljaš, nisem več med najmlajšimi, mislim, da imam tudi veliko izkušenj in kaj povedati. Tistim, ki vprašajo. Zelo dobro se zavedam, da moje mnenje ni vedno najboljše, je pa mnenje.
Prav imaš, res se oglašam preveč. Toliko, da je to že malo domišljavo. Vendar pa je zgotovo nad 90 % forumašev hvaležnih za moj odgovor. Škoda, da iz tebi namenjenega pisma nisi znala pobrati tistega, kar bi te podprlo v tvoji čustveni rasti, ampak si se pokazala v veliko slabši luči kot sem te prikazala jaz.
Dragi vsi prisotni!
Zanimiva debata, da moram pristaviti kakšno misel. Predvsem je pomembno vprašanje: kdaj je tisti pravi čas, ko gre človek na svoje. Po mojem mnenju takrat, ko odraste, ima poklic, ima službo, naslednja stvar je ureditev stanovanja, nekje do petindvajsetega leta ne glede na to ali se poroči ali ostane samski.
Da da gre človek na svoje šele s poroko, to ponavadi pri moških pomeni, da se poroči mamin sinko in da gre iz mamine oskrbe naravnost v ženino in nima priložnosti sam poskrbeti za svoje življenje, kar pomeni, da mu manjka bistvena življenska izkušnja, za katero ga prikrajšamo preveč pridne in skrbne mame in žene.
Pri svojih sinovih bom zelo gledala na to, da se bodo pravi čas osamosvojili – to je ključna življenska izkušnja. Kajti moški se ne rodi, ampak se naredi in naredi se lahko takrat, ko ga mama pusti oditi. Takrat ko greš od doma, se šele formiraš kot samostojen človek, ponavadi to traja vsaj leto ali dve ali več.
Mislim, da Slovenci na splošno preveč dolgo puščamo otroke živeti doma in jih tako delamo nesamostojne. In ko odrasli otroci živijo doma, jim dostikrat ni treba nič prispevati v družinski proračun pa tudi delati v gospodinjstvu. Vsaj to bi se morali nujno dogovoriti, da če odrasel otrok živi doma, da z delom in denarjem prispeva za svoje bivanje.
Zato te Edith podpiram v tvojem razmišljanu, da tridesetletni fant mora začeti samostojno živeti, ne glede na to, da še ne more začeti skupno življenje s tabo. Počasi mora začeti rezati popkovino od svoje družine, ker je že v zamudi. Morda bi mu pomagala kakšna knjiga ali nasvet prijatelja. ti pa mu lahko daješ samo dober zgled in uživaj v dnevih preživetih z njim. Načrtujta svoj skupni čas tako, da ga bosta večkrat preživljala fizično daleč stran od njegove družine!
lp
Všeč mi je tvoj prispevek paris,
taka mamica, ki kot ti praviš, da bo otroku dala vedeti, da mora odrasti, ga bo pustila odrasti, napotila k samostojnosti in mu pokazala pot, mu bo dala dobro popotnico za žilvjenje in bo dobra mamica.
Njen otrok bo srečen, ker ga ona ne bo obremenjevala s svojim življenjem, ampak bo vedel, da ima proste roke, in ga tretira kot odraslega človeka.
To je zdrav odnos.
Res sem vesela, da obstajajo tudi take mamice, tudi moja je taka. Verjemi da te bosta sin in snaha imela rada 🙂
Ker otroci pri katerih se starši umešavajo, po nepotrebnem v njihova življenja, so ubogi. Taki otroci ne verjamejo vase, ne verjamejo, da so sposobni sami odločati v življenju, kregajo se s partnerjem zaradi mamice, ker se ji ne upajo postaviti po robu, pa tvegajo rajši svoj zakon, kot da bi mamici (očetu) povedali svoje, da se nima pravice vtikati v njihovo življenje in da lahko pride edino na obisk in nič več.
Take mamice so po navadi nesrečne v svojem zakonu, zato izkoriščajo otrokovo navezanost in se do njega obnašajo kot da je njen mož in ne sin (lastnega partnerja pa ponavadi zanemarijo).
Na primer, mu nalaga delo ko ve, da bo šel na randi s punco, ko je poročen ga hujska proti njej, ker je ljubosumna, pritožuje se, da je bolj malo doma…
Žalostno dan današnji dan je to, da je tega veliko preveč in kot je napisala paris, mladina je do 30 doma (razmere so težje kot včasih, a tudi veliko bolj razvajeni smo kot včasih) starši pa jim dodatno onemogočajo rast.
Tako da se strinjam s tabo Edith, mogoče si gospodovalna, ampak vseeno, nima nobene veze s tem, da je tvoj parter pri 30 še vedno doma.
Poizkusi na način kot ti je povedal Brane Krapež, daj mu čas, a če ne bo pojdi svojo pot.
Srečno
Zdravo!
Tukaj še ena mama.
Jaz ti sploh ne bi priporočala, da za vsako ceno ostaneš z njim. Ko bosta skupaj in poročena, bo imela njegova mama nanj še vedno zelo velik vpliv. To pa zate ne bo prijetno. Ona bo v prvem planu, ti boš pa nekje zadaj. Verjetno se bo raje zameril tebi kot pa mami in zamera v tebi se bo kopičila, kaj pa sledi si pa lahko misliš. Pa tu ni problem samo mama ampak cela njegova družina, ki bo kreirala njegovo oz. vajino skupno življenje. Mislim, da ni samo navezan na svojo družino ampak tudi labilen – s takim človekom pa je najlažje manipulirati. Tudi jaz imam dovolj let in tozadevnih izkušenj, zato je tako tudi moje mnenje. Odločitev je na tvoji strani. Želim ti, da se odločiš prav, za velik del svojega življenja.
Srečno!
ker imam relativno veliko družino- 4 otroci- ob tem pismu dejasnko RES razmišljam o starših tega fanta !!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
dejansko mi res NI JASNO, kakšni so, da DOBOVOLIJO DA JE SIN VEČ DOMA KOT S SVOJIM DEKLETOM!
tudi starši še zdaleč niso nedolžni, pravzaprav, če sem odkrita, celo mislim, da je velika krivda, da je tako kot je, NJIHOVA!
tudi moji otroci so zelo radi doma, vendar vedo, da ne “maram” preveč, če se mi “valjajo” pod nogami.
Toda vzgojeni so pač tako, da imajo dom zelo radi, vedo pa, da je PARTNER PRVI !
Nikoli ne zganjam terorja, moja snaha se ima pri meni lepo (bolje kot doma, tako sama pravi), bodočega zeta pa je že tudi minila začetna zadrega……
Bilo bi mi pa RES zelo zelo čudno, če bi tadva, ki sta že vezana, čepela doma, namesto pri svojih………………..