Pozdravljeni,

ko berem različne prispevke mi je po eni strani grozno koliko težav imamo ljudje v partnerskih zvezah, po drugi strani mi je pa v uteho, da nisem edina. Hvala vsem, ki ste napisale/-li svoje zgodbe.

Sama sem v vezi 4 leta in pol, stara sem 23 let, s partnerjem zadnje leto živiva skupaj. Prve pol leta je vse “štimalo”, imela sva podobne interese, stvari sva počela skupaj, spolnost 3x tedensko…

Zadnje pol leta sem se začela pogosto ukvarjati s športom (to sem si zaradi svoje nekoliko debelušne postave vedno želela, vendar nisem imela motivacije) in bila v tem uspešna. Prišla sem skoraj na želeno težo in mislim, da se mi je samozavest zelo dvignila. A najini interesi so sedaj drugačni. On se še vedno ukvarja s stvarmi, ki sva jih prej počela skupaj, jaz pa vse več časa posvečam zdravemu življenju: šport, zdrava prehrana, spanje. Mislim, da se zaradi tega najine poti razhajata. Nimava več skupnih interesov in ko sva skupaj, se dolgočasiva. Nastopil pa je tudi največji problem: seks. On ima še vedno isti libido kot na začetku, privlačim ga, meni pa se je močno znižal. Ne čutim več potrebe po spolnosti, več mi pomeni, da me poljubi, ko se odpravi od doma, da me zjutraj in zvečer v postelji močno objame, da čutim, da sem ljubljena in varna ob in z njim. Pravi, da tudi njemu to zelo veliko pomeni, vendar da pogreša tisto “drzno packo” izpred nekaj let. Za težave ga ne krivim. Verjamem, da sem se jaz spremenila in da je v meni problem. Imam ga neznosno rada, razmišljala sva že o tem, da bi šla narazen, vendar se tako ljubiva, da si tega ne upava oz. da želiva stvari popraviti.

Sprašujem se, če bom ob njem še kdaj pomislila na tisti “uff, želim si te”, začutila tisto strast, ki sem jo čutila na zažetku. Vem, da mogoče ne v isti intenziteti, vendar… vsaj nekaj? On se počuti neželenega, zavrnjenega, čeprav ve, da ga še vedno ljubim. Ampak ne vem, kako naj se prepričam, kako naj pridobim takratno strast, željo po seksu z njim.

Tedne in tedne že iščeva rešitev in kljub temu, da se tu pa tam “zgodi kak seks”, oba veva, da stvari ne štimajo.

Že vnaprej hvala za kakršenkoli prispevek, idejo, izkušnjo, ki bi nama lahko pomagala prebroditi to krizo… Vsaj upam, da je samo “kriza”.

Lepo pozdrav!
Laureen

Pozdravljeni/e!

Tudi sam se soočam z podobno težavo. Spolne odnose sva z ženo imela cca. 3-4/teden. Pred 5 leti sva dobila prvo hčer. Približno leto dni sva bila vsako noč “dežurna” hčer se je venomer zbujala. Tako je bilo tudi pri drugi hčeri, dobila sva jo pred 3 leti. Glede na preteklost, ko sva imela spolne odnose 3-4x na teden jih imava danes 1x na mesec. Ženo ljubim in to veliko ljubezen mi tudi vrača, vendar najino spolno življenje ni takšno kot je bilo in včasih se mi zdi, da se je marsikaj spremenilo. Želim si spolnih odnosov pogosteje kot je sicer, žena pravi, da je utrujena, ni primeren čas in….. Zanjo me skrbi, zelo jo imam rad in kot že napisano ona mene in najina otroka. Ali ima še kdo podobne “težave” kot jaz/midva. Želim si bolj aktivno spolno življenje ali je tukaj še kdo, katerega partner se je precej “umaknil” in je spolnost bistveno drugačna kot je bila.
Hvala in lep pozdrav.

Spoštovani!

Kar opisujete, je tako zelo znano iz odnosov, ki jih pustimo, da tečejo spontano.

Na tak način izgubljamo drobne stične točke, ki se vedno bolj večajo in poglabljajo. Ustvarjajo se svetovi enega in svetovi drugega; vsak počasi živiva v svojem svetu in oddaljenost se veča.

Eni temu rečejo kriza, trenutna kriza… Eni jo prebrodijo brez zalomov, drugi si najdejo izhode in nadomestila.

Moja terapevtska izkušnja je (in to že skoraj desetletje nespremenjena), da pri teh primerih Imago dialog privede do razumevanje sveta enega in sveta drugega, razvije se medsebojno razumevanje in empatija, s katero se ponovno vzpostavi bližina. To je moje in ženino delo, ki ga opravljava neprekinjeno in vselej so učinki v izboljšanju bližine. Zadovoljstvo v spolnosti je samo ena od posledic izboljšanja na boljše.

Lep pozdrav,

Spoštovani, hvala za Vaš odgovor . Preteklo je že kar nekaj “vode”, odkar sem Vas prosila za pomoč .Ker je stanje še vedno enako, prvič pa sem bila nekako bolj skromna s podatki, se na Vas obračam še enkrat . Medtem sem namreč s partnerjevo pomočjo prišla do novih spoznanj . naj začnem pri njegovi primarn i družini . V svojem otroštvu namreč ni nikoli doživel, da bi ga mati objela ali kakorkoli pokazala, da ga ima rada. Tudi starša se nista nikdar objela, nista se marala, poroka je bila prisilna. Lahko bi rekla, da je moj partner čustveno zavrt. E nako je bilo v njegovi prejšnji (in hkrati prvi zvezi) . Na začetku sta se sicer imela rada, vendar se je partnerka po dveh izvenmaterničnih nosečnostih od njega oddaljila in se vdala pijači, nakar je zaradi tega tudi že pokojna. Ob njeni smrti se je pravzaprav (četudi grdo rečeno) nekako oddahnil, saj mu je bila s svojimi pijanskimi izpadi in razgrajanjem po bloku v hudo breme, medtem ko je bil v službi, poleg tega pa še v finančno breme, saj jo je preživljal sam. Ko je začela s pitjem se je popolnoma zapustila, ni poskrbela niti za osnovno higieno in kot pravi partner, se mu je nekako zagabila, kar je popolnoma razumljivo. Še na začetku njune veze, ki je bila nekako zadovoljiva, kot pravi on, tudi onadva nista bila intimna, saj mu ona tega ni dovolila, samo zgolj seks brez nežnosti, predigre itd. To je trajalo približno 15 let, v tem času pa se je na tako situacijo nekako navadil . Med nama je zadeva drugačna, poljubov, objemov in malih nežnosti ne manjka, a ko bi stvar utegnila postati intimnejša, imam občutek, da se umakne . Mislim, da se preveč obremenjuje, kar sem mu tudi povedala, mu rekla ,naj se sprosti in preprosto skupaj z mano uživa v trenutkih.. Poskušala sva še nekajkrat in ko bi lahko prišlo do seksa- stara zgodba,- izguba erekcije . zato se zadnje čase noče več niti crkljati . Razumem ga in potrpežljivo čakam , a naveličana sem se že sama sebe zadovoljevati, pa tudi trapasto se mi zdi . Saj vendar nisem samska ! vem, da ga je strah neuspeha, zato več niti ne poskuša, a o tem ne želi govoriti, to je zanj tabu . To je njegova šibkost, kar pa zelo težko sprejema, saj mu ponos veliko pomeni in se z lastnimi neuspehi težko sooča. Rada ga imam in mi zanj ni vseeno, ko trpi, trpim jaz z njim . Ne vem pa, kako ga na najbolj neboleč način prepričati, naj ne obupa, naj se ne vda in naj poskuša še naprej … Službo ima res naporno -troizmensko, visok krvni tlak in srčni spodbujevalnik .. Naj vztrajam ali naj se z zadevo raje sprijaznim ? Kaj bi bilo po vašem mnenju bolje za oba ? Še enkrat najlepša hvala za pretekli in morebitni prihodnji odgovor . Vse lepo in lep pozdrav !

Spoštovani!

Kar nekako vsi opisujete, je izražanje potrebe po intimni bližini. Potreba, da smo povezani z osebo nasprotnega spola, da pripadamo. Spolnost in seksualna aktivnost sta sestavni del tega doživljanja in te potrebe.

Pri tem uporabljamo funkcije svojih spolnih organov in moški te funkcije (tudi zaradi dinamike seksualnega razvoja) kaj radi enačijo s svojo osebnostjo. Erektilna disfunkcija pomeni v svetu moškega doživljanja: jaz sem nesposoben. Na to se naveže še ponos, ki ne sprejme ponujenega pojasnila o nesposobnosti in zapletemo se lahko v neskončno igro, kjer na koncu vedno zmaga – izguba erekcije. Jasno, o tem se moški nato noče več pogovarjat in nekako verjame, da bo morda zadevo rešila magična tabletka ali pa izogibanje v svetu brez besed.

In tako se zdi, da – ker moški ne govorijo – tudi nič ne čutijo. (Ta pogled na moška čustva ne velja le za temo seksualnosti).
Resnica je, da je v svetu moškega čustvovanje ob seksualnem dogajanju zelo intenzivno, morda bolj kot v ženskem svetu. Le besed ni, s katerimi bi znali (ali zmogli) to opisati.

Kar vodi k spremembi, je veščina, da znajo moški stopiti v stik s svojim notranjim dogajanjem, da znajo prepoznati občutke in čustva, ki so povezana z njimi, da se zavedajo senzacij, vzburjenosti in z njimi povezanih občutkov – ter na koncu vsemu temu najdejo ustrezne izraze v besedah. Gre za to, da moški prestopijo iz sveta intenzivnega notranjega dogajanja, v svet, kjer o tem dogajanju lahko poročajo in ga na tak način delijo s partnerko. To je seveda končna postaja.

Začetek tega »treninga« pa je v vsakdanjih zadevah, v učenju poimenovanja, kako mi je sedaj, kaj se dogaja v meni. To je lahko dolgotrajno delo in zahteva veliko volje in potrpežljivosti.

In morda še kaj bolj konkretnega. O zadregi med vama ne bi razmišljal, da je to partnerjeva šibkost ali poraz ali neuspeh.
Sporočila pred trenutki nežnosti med vama: »Želim samo nežnosti s teboj, samo crkljanje, ne seksa. Nimam pričakovanj, želela bi le uživati v telesnem stiku.«
Sproščanje v telesnih občutkih ob intimnejšem stiku zahteva postopno učenje. Najprej nežni dotiki, npr. po glavi in preverjanje, ali mu ugaja, kako se počuti, zelo previdno in potrpežljivo. Naj bo vaš cilj, da ste v telesnem stiku in da je partner s tem udobno, da mu prija in da lahko izmenjata besede, ki opisujejo občutke. To so prvi koraki.

Sicer sem pa mnenja, da bi za nadaljevanje vajinega zbližanja individualna partnerska terapija (z imago dialogi, ki vodijo k stiku s čustvi) veliko hitreje in zanesljivo pripomogla na bolje.

Lep pozdrav,

Zdravo vsem..
Prav tako imam tudi jaz problem s tako imenovano frigidnostjo…
Prejšnji večer ne vem kaj je popadlo partnerja in kar v eno mi je govoril da sem frigidna, da naj se že premaknem in naredim kaj glede tega, da naj začnem le s tem že enkrat sama(z seksom). A kaj ko meni ne paše!! Vpijem sama v sebi, meša se mi, nevem več kaj naj naredim. Popila sem čajev na hektolitre in to ingverjev, ki naj bi pomagal do spolne sle, pa nič. Vidim da se sprostim šele ko spijem kozarček ali dva. Pa to ni normalno več.
Mislim da me tudi partner ne razume več, namreč rahlo je obseden z seksom, oz po njegovo je tako, že če ga malo glava boli se s tem sprosti ali seks ali masturbacija. Grozno. Kot da nekateri res razmišljajo tja v en dan samo o tem.
S partnerjem sva skupaj že nekaj let, oz živiva skupaj. Karakterno se zelo ujameva, obožujem ga od prvega dne ko sem ga zagledala, vendar se mi zdi, da naju bo to popolnoma uničilo.
Za kakšne terapije on seveda ni, tako da vas prosim, če obstaja še kakšna varianta, da bi sama pri sebi razćistila ta moj večni problem “NE ŽELJA PO SPOLNOSTI!”
Hvala za kakršen-koli odgovor
lp

Spoštovani!

Verjamem, da ste moje odgovore na to temo že temeljito prebrali.
Kar prepoznam iz vašega opisa je ples dveh različnih intenzivnosti spolne potrebe: vaše, ki je šibkejša in partnerjeve, ki je močnejša. To je podobno kot igra odnosa, kjer je eden bolj dominanten, drug pa bolj podredljiv; eden hitrejši, drug počasnejši; eden govori več, drugi manj in podobno. Vse te igre razumem, da so v neki soodvisnosti – če en zavzame več prostora, ostane za drugega manj prostora. Iz perspektive enega je drugi videti popolnoma drugače kot se pa ta drugi vidi sam. Za vas ima vaš partner preveč spolne želje, iz njegove perspektive jo imate vi verjetno premalo. Za vas je on obseden s seksom, zanj pa ste vi frigidna.
Vsako mnenje je lahko le enostranska opredelitev za eno ali drugo stran, kar je krivično.

Spolnost razumem kot odnos med dvema in enako je tudi z zatiki.
Če vam ne paše, je to vajina zadeva, kakor je tudi, če partnerju paše več kot vam. Zadeva seveda ni preprosto rešljiva, saj zahteva vašo empatijo z njegovim doživljanjem in njegovo z vašim. To je smer, ki jo sam vidim do rešitve zapleta.

Na tej točki pa je smer seveda – tako si predstavljam – pretežka, da bi jo pari zmogli sami. In pojavi se ovira, ki jo slišimo v izrazu: na terapijo pa nikakor! Eden bi, drugi pa ne.
O tem sem že pisal; spolnost je zadeva obeh, to velja tudi za reševanje zatikov. Verjetno se zatiki dogajajo tudi na drugih področjih, a jim navadno ne pripisujemo toliko pomembnosti. Vendar je tudi to pot – povezanost pri reševanju drobnih vsakdanjih zapletov, ki ustvari pogoje, da od lažjih tem lahko preidemo na težje. Ljudem, ki iščejo pomoč pri meni, velikokrat povem, da je to le učenje drugačnih načinov – gre bolj za veščine kot pa za to, da bi se ukvarjali z idejo, kaj je z nami narobe.

Lep pozdrav,

Spoštovani!

Še jaz bi nekaj vprašala.Saj sem že precej prebrala o tem problemu, a ne znam naprej – z mrtve točke. Pri nama s partnerjem se je spolno življenje nekako “ustavilo”. Jaz niti nisem imela občutka, da bi bilo v dvajsetih letih kaj narobe. Potem pa je mož kar na lepem prinesel analizo spolnih odnosov vseh let za nazaj. Zanj seveda ni bilo v redu – premalo in slabo kvalitetno .. Po šoku sem se še nekaj trudila, a bolj ko sem se trudila, slabše nama je šlo. Prosila sem ga, če se lahko še on malo potrudi, če pokaže malo pozornosti …Vendar to se mu zdi smešno. Njemu pa ja to ni potrebno. Saj sva vendar skupaj že vrsto let in okrog mene ne bo skakal kot en tepček. Da bi šel z mano na kakšno terapijo, noče niti slišati. On je ne potrebuje. Potrebujem jo jaz in naj grem. Pravi, da imam jaz neke blokade iz otroštva in jaz naj grem. On je to prebral v neki knjigi in to je to. On nima problemov, dogaja se mu samo ena velika krivica, ker doma “ne dobi vsega, kar mu pripada”.
Ali mi lahko karkoli svetujete, kaj naj storim? Naj se torej sama prijavim na terapijo? Naj povem, da jaz nekih travm iz otroštva nimam oz. se jih ne zavedam. Spolnosti pa si želim tudi jaz, le da sem po takšnem moževem pristopu kot v nekem krču.

Najlepša hvala za odgovor.

Nikoli nisem uživala KT, in nisem več med najmlajšimi ,sem srednjih let ,če vam odkrito povem nikoli mi ni bilo veliko do spolnosti. Meni sex ni bil nikoli na prvem mestu in mi nikoli ne bo.

Spoštovani!

S pristopi, ki ste jih ubrali, niste dosegli želenega odziva.
Kaj, če spremenite pristop in sprejmete moževo igro?
In slišite, da on vidi težavo na vaši strani. (To je njegova perspektiva in vem, da je vaša popolnoma drugačna).
In sprejmete tudi idejo, da ste vi potrebni »popravila«. (Še vedno govorim o moževi perspektivi, ki drži z njegove strani in ne velja za vas).
Ste tudi pripravljeni iti k terapevtu, vendar – kaj če vas terapevt uglasi za potrebe nekoga drugega?! Kako naj namreč terapevt brez moževe prisotnosti »ugane«, kaj si vaš mož resnično želi?

Lep pozdrav,

Pozdravljeni!

Najlepša hvala za odgovor.

Če prav razumem, naj moža nagovorim k skupni obravnavi na način s tem, da “sprejmem idejo, da sem jaz potrebna »popravila«” … Sem že poskusila. Noče in ne gre. Vztraja, da je težava v meni in jaz naj se popravim in pika. Danes mi je rekel, da on to vidi tako, da pričakujem, da mi bo po dvajsetih letih še vedno dvoril, me osvajal … da ima tega dovolj. Sem rekla, da bi bilo morda dovolj vsaj malo pozornosti in nežnosti, pa je rekel, da sem nora.
No, nekako nama ne kaže najbolje.
Vsekakor se vam prav lepo zahvaljujem za odgovor.
Lepo vas pozdravljam.

Spoštovani!

Moja ideja je bila, da sprejmete paradoks, ki ga skuša uveljaviti mož ter mu na ta način pomagate do uvida. Namreč paradoks vidim v tem, da za spolnost in pred tem tudi za bližino ne more biti odgovoren samo en partner.
V vaši zgodbi imam bolj vtis, da se vzajemno ne slišita. Če nismo slišani, se zapremo in nismo pripravljeni sodelovati. Vrtimo svoje filme, prek katerih poslušamo drugega.

Iz lastne prakse imam veliko primerov, ko so prišli partnerji na eno srečanje učenja poslušanja – in odprle so se jim popolnoma nove dimenzije. Tehnika poslušanja, kjer smo resnično na voljo kot poslušalci in zmoremo resnično slišati drugega (brez svojih razlag) je morda nekaj, kar danes ljudje za medsebojno razumevanje najbolj potrebujemo – in nekaj, kjer se nam najbolj zatika v vsakdanjem življenju. Da bi se tega naučili, bi bilo vredno posvetiti nekaj časa – namesto ponavljanja vsakodnevnih zapletov in nerazumevanja.

Lep pozdrav,

Pozdravljena!

Žal ni recepta in ni tabletke, ki bi tebe in vse ostale deklice, ki imajo podobne težave pozdravil v trenutku. Te težave zahtevajo proces zdravljenja in dela na sebi, kot že piše v moderatorjevem odgovoru.
V našem odnosu do seksualnosti se namreč skrivajo pomembni deli našega življenja od prej. Dokler jih ne ozavestimo, ti deli delujejo proti nam.
To ti povem iz osebne izkušnje, ker sem to dala skozi.
In takrat sem si mislila, da ne bom hodila nekam nekomu govoriti o sebi, bilo me je sram… Potem sem ugotovila, da na tak način ne morem živet cel lajf. Z vsakim moškim je bilo isto. Ko je dotik začel ‘dišati’ po seksu me je vse začelo motiti. Groza. Sekasala sem ko mlinček za kavo. ON/OF… Hudo mi je bilo za partnerja. Potem sem si našla pomoč. nekaj časa sem hodila sama, potem sva začela hoditi skupaj, ker mi je on lahko veliko pomagal že s tem, da me je razumel.
Danes… :)… Lahko se samo nasmehnem. Komaj čakam, da lahko padem v njegovo naročje in da počne z mojim telesom stvari, ki jih prej nisem upala niti pomisliti!

In žal, se to ni dalo narediti v trenutku in zastonj. Je pa to investicija, ki je definitivno vredna zlata. Daš veliko: Čas, denar, celega sebe… Dobiš resničnega sebe. Vsakemu privoščim to izkušnjo.

Lahko samo primaknem svoje veselje nad zgodbami dobrega upanja.
Hvala za ta odziv!

Tudi sama imam na tem področju (PO NOVEM!) problem.
Naj povem, da sva s fantom skupaj že 2 leti in zveza že od začetka ni zelo rožnata. Bili so številni vzponi in padci, predvsem je tukaj šlo za težko prilagodljivost in spremembo določenih navad, ker sva bila oba dolgo časa samska. Veliko je bilo krega in mojih solz (pogosto). A vedno v postelji z moje strani ni bilo nobenih težav (imela precej višji libido od njega).
Lani septembra sem zelo zbolela z diagnozo: mononukleoza. V času bolezni mojega libida zaradi visoke temperature in izčrpanosti seveda ni bilo nikjer. Bolezen je po nekaj tednih minila, a žal se to stanje z libidom še do danes ni popravilo. Bolezen kot da bi odrezala en del mene stran in čeprav je že preteklo toliko mesecev, ni o mojem visokem libidu več ne duha, ne sluha. Ali se sploh ne vzburim več, ali ne tako zelo kot sem se poprej. Posledično me ob penetraciji (še bolj pa po odnosu) peče na vhodu v nožnico. Prav tako se zaradi nezadostne vzburjenosti moja nožnica ne razširi dovolj in me boli, ker me zadeva v maternični vrat ob penetraciji. To bolečino nato še čutim kakšen dan do 2 po odnosu. Lahko si predstavljate, da me vse to še bolj odvrne od sexa in je želja zato še manjša. V bistvu se vrtim v nekem začaranem krogu.
Vse bi dala, da bi bilo kot nekoč, ko sem se vzburila že, ko me je poljubil, se me dotikal. Ne vem, kje naj spet najdem tisto kar sem nekoč imela?

Spoštovani!

Kar opisujete, je lahko povezano z boleznijo, zlasti z vašim odnosom do nje, vaše razumevanje bolezni, zgodbe, ki ste jih naredili okrog nje…
Morda tudi partnerjevo razumevanje bolezni, ki jo imenujejo bolezen poljuba. Filmi, ki si jih ustvarimo okrog tega so lahko nepregovorjeni, neizkomunicirani, vendar delujejo kot zavora.
Vse to se lahko odraža na upadu vzburjenja, zmanjšanju sproščenosti in v nastanku začaranega kroga, ki ga opisujete.
Misli in notranja prepričanja vnašam v odnos in se na to odzivamo, tudi če o tem ni izgovorjena ena beseda.

Kaj več težko rečem brez dodatnih informacij o vaših notranjih dogajanjih ob sprejemanju bolezni, do katerih pa brez neposrednega pogovora ne morem.

Lep pozdrav,