no, en problemček
Dej deklica odnehi, no! To nima nobenga smisla. Tip je bednik, tko kot zna je naredu in tko je zakluču. Kaj bi zdej ti rada…
Rada bi, da ne bi bil tak kripl, kot je, Rada bi, da bi ti kej lepga povedu u stilu kok vama je blo provzaprov kul, pa da je žal tko nanesl, da ni šlo več, pa da te bo zmiri spoštval, pa da si OK…. Rada bi popravla neki, kar se je pred 2 leti zlomil, ker je blo pokvarjen! Halo!
Wake up!
Pa tko kot jagodo na torto: Moj kreten (vsaka ma svojga u lajfu, srečne smo tiste, kjer so kreteni že v past tensu, ene jih kr še majo, namreč) se je zgodu pred 20 leti, pa bi tut jaz dons še kr kej prepričavala, pa zakaj, pa kako, pa a je blo pol sploh res, pa vse to… Spomn se, sej to si delala že tut, k si bla z njim. Pa tut takrat nisi dobila odgovorov. Vsaj tapravih ne.
Skuliri se mal.
Dej deklica, no… Tip ni tok mim useku. OK noseča si bla, pa si morala na splav, ker nisi hotla met bejbija brez tega tipa, ki te je med tem vn vrgu. Ja, hudo, ampak je treba lih tko mim tega, sam mogoče je bl jasno, da te pol tok muč. Torej ne ON, ampak to, kako si se TI ODLOČILA.
To je pa že bolj boleče. Jaz si mislim tko: če si otroka želiš (to je seveda v zmedi vseh mogočih čustev in presenečenj včasih težko prepoznat), ga je treba met neodvisno od tipa, ker tko al pa tko tut pr unih, k so takrat 100% za, pa za familijo, pa za poroko, pa vse to, ne more noben (ne ti ne on) nikdar vedet, kako se bo izšlo. U lajfu je treba odločitve vezat nase in ne na druge (pogojno), pol se vse sezide kul, pa kakorkol je to videt.
Najbrž takrat nisi mogla drgač. Ni on kriv za to. Tut ti ne. Blo je pač tko, Je blo in zdej ni več, je drgač. Live on!
Ej Ciklamca, pa si rez zavarovana gorska rožica…
Punca se je dala “pred poroto”, ni rekla, da hoče “tolažilnih potrdilnih besed”.
Hvalabogu za takele Romane… ampak u izhodišču je falila, ni zares povedala, kaj si želi, s tem ma verjetno nasploh težave, kot berem tut jaz. Sploh pa ni bil nič nesramen pa to (halooo?). Povedal je pač, kar si je mislil, ko jo je prebral, in to je kao želela. Zdej pa res: HALO?
Jaz ne morem iz svoje kože – tistim, ki me še ne poznajo.
Imam en predlog: dajmo, prespimo tole. In jutri nadaljujmo – če bo potrebno. Da ne bomo danes napisali nekaj, za kar bi nam bilo jutri žal. Ker zares nismo taki, kot lahko prebere nekdo, ki je prizadet…
Oglašam pa se zato, ker sem vedno hvaležna ljudem, ki me ustavijo, ko se prezapletem. Lahko me pa tudi “zvežete” in odpeljete na zrak.
Se pridružujem Greti Garbo v celoti.
Vsa ta stav ni tako boleča,s strani kaj je on tebi naredil, temveč kaj si ti sebi naredila.
Vprašaj se, če bi se situacija ponovila, ali bio se odločila enako ali ne?
Splav je huda stvar ni pa najhujša, svet se ni podrl zaradi tega, ti si pa kot kaže tudi preživela. Je pa splav VEDNO SAMOSTOJNA ODLOČITEV VSAKE ŽENSKE, ti nisi izjema. Vse ostalo so samo izgovori, ki so zelo primerni, ko sebi ne zmoremo pogledat v oči. Valiti krivdo na drugega zaradi lastne odločitve je res najlažje, pa tudi zelo zelo žalostno, konec koncev pa se stvar nikoli ne spremeni. Na ta način tudi svoje vesti ne boš nikoli oprala. Stopi naprej,m uči se iz preteklosti, živi v sedanjosti in glej v prihodnost pa ti bo dobro.
Roko na srce, Roman pa ti je tudi le pokazal, da si v marsičem sama kriva, je pa hudo to sprejeti.
LP
Hvala vsem, ki ste si vzeli čas.
Hvala vsem s takimi in drugačnimi mnenji.
Dala sem se pred poroto in dobila odgovore- takšne in drugačne.
Kako preboleti – mi ni povedal nihče.
Sem pa ugotovila, kaj si pravzaprav želim:
pravzaprav bi si želela le opravičila. Njegovega.
Ne počutim se krive zaradi splava- niti ne čutim, da je zanj kriv on (kako otroci nastanejo vemo in pri tem sva bila prisotna oba):
otrok ni bil načrtovan, zato se zanj nisem odločila. Vseeno pa so načini in načini, kako se s situacijo spopadeš- če si pač moški in ti ni do otroka, je potemtakem to itak problem ženske, če ga želiš in ona ne, je pa nepravično, ker je pravico vzela v svoje roke – imam prav?
Kakorkoli – hvala.
Mi je pa vedno bolj jasno, zakaj na tem forumu najdemo večinoma vice in vprašanja, kako se izračuna bilanca, kaj piše v novem prometnem zakonu, kaj se dogaja na politični sceni in kakšen verz napisati za rojstni dan.
Ker taka debata postane žolčna in žaljiva. Imeti drugačno .in nič ne rečem, morda celo pravilno mnenje je eno, povedati ga na nesramen način brez občutka, nekomu, ki se je izpovedal ker mu je hudo, pa druga stvar. In neglede na to, da je povedano morda upoštevanja vredno, je povedano na tak način, da se marsikdo ne želi pribiti na križ.
Da se ne bomo razumeli narobe: ni point v vsebini, point je v načinu.
lep dan vsem
Živjo!
Priporočam v branje knjigo Inteligentna čustva od Frances Wilkis. Tam so precej natančna navodila, kako se znebiti starih čustvenih ran.
Kajti popolnoma prav imaš – misel na bivšega te spremlja zato, ker še nisi vsega razčistila, ker mu še nisi odpustila. Predvsem dobro razmisli, kaj dobrega in koristnega za tvoj osebni razvoj ti je prineslo njegovo grdo ravnanje. Če želiš imeti mir, moraš razčistiti in počasi odpustiti.
LP
Glej, deklicaena,
ljudje smo različni. Eni bi kar naprej nekaj razčiščevali, drugi pa gredo kot buldožer preko vsega.
Sama dobro veš, da recepta za pozabo ni. Pa vendar trdim, da pozabljaš. Kajti praviš, da ne mine teden, da ne bi pomislila na to. Toda sprva najbrž ni minila niti minuta, pozneje jo je nadomestila ura, pa nekaj ur, dan, zdaj je že teden. Nekoč bo mesec in v neki daljni prihodnosti bodo samo še posebne priložnosti, ko boš razmišljala o tem. Torej pozabljaš in mislim, da je to dobra novica.
Če te zanima resnica, moraš vedeti, da je tudi on ne pozna. Če pa jo pozna, ti je ne bi povedal. Morda bi te resnica še bolj žrla kot negotovost in bodi srečna, da ti je prihranjena.
Kadar te spet zagrabi, da bi razmišljala o tem, pa raje razmišljaj, kaj si počela ti v tistem razmerju in kdaj in kako so se kazale razlike v vajinem dojemanju. Da ne bo po isti poti šel še kak odnos.
Dve leti je premalo da bi lahko rekla, da si fanta pozabila, da si srečna v drugi zvezi in da te zanima samo njegov odgovor na tvoj zakaj.
Ko bo preteklo recimo 10 let, se ti bo zdelo odveč, če bo ta oseba ob neki nenadejani priliki spregovorila besedo oprosti. Neumno, brez potrebe in odveč. Ker si zadevo že prebolela in se nanjo zelo poredko spomniš.
Ko bo pa preteklo 15 let, se boš pa na vso zgodbo spomnila samo ob podobni zgodbi neke “dekliceena” in ji boš lahko mirno rekla: “Saj boš pozabila, čas celi rane, ne sekiraj se toliko!”
V tem času, ki teče sedaj pa ne pozabi na ponos, ne govori o zadevi z nikomer, tako boš lažje pričela pozabljat. Zavestno odrivaj spomin, ki bo tako pričel bledeti in na koncu ne bo nič več pomemben. Osmisli življenje z delom, s stvarmi, ki te zanimajo, ne grebi po sebi, ne zastavljaj si vprašanj, na katera ne boš dobila odgovorov. Lahko ti zatrdim, da boš srečna in bogatejša za življenjsko izkušnjo, iz katere boš na koncu pobrala veliko pozitivnih stvari in zaživela res plodno.
Samo čas ozdravi vse bolečine.
Tako, kot sem napisala: prespimo vse skupaj. Nadaljevati, če je potrebno? V bistvu bi rada dodala samo nekaj, kar se nanaša na tvoj »ZA ZAKLJUČEK« imenovan odgovor.
Svoj post si sama naslovila »no, en problemček« in lahkotno načela temo, za katero se je šele kasneje izkazalo, da je zate vse prej, kot to. Že zato, ker te boli.
Ob zaključku si se nam zahvalila. Prebrali smo te, vsak ti po svoje podali svoje »porotniško« mnenje. Sem se pa zamislila nad tvojimi besedami: »Mi je pa vedno bolj jasno, zakaj na tem forumu najdemo večinoma vice in vprašanja, kako se izračuna bilanca, kaj piše v novem prometnem zakonu, kaj se dogaja na politični sceni in kakšen verz napisati za rojstni dan.«
Imam prijateljico, ki pravi: »Ni malih in velikih problemov, so samo moji in tvoji.« Problem mrkega obraza? Rešitev: vic na forumu. Problem prehitre vožnje? Rešitev: vsaj mi se ga zavedajmo in bodimo strpnejši, da se ohranijo življenja. Problem verza za rojstni dan? Z rešitvijo tega drugemu polepšamo dan.
Je še kaj več, kar lahko storimo? Je. Poslušamo drug drugega.
Ja, prav imaš, začela sem lahkotno, ker si nisem želela priznati, da tema ni tako lahkotna. včasih se pač skušaš pretvarjati da ni tako hudo – potem manj boli.
In tvoja pripomba na velike in male probleme – na moje in vaše.
Nekoč, že dolgo tega je na tem forumu debata pogosteje kot o verzih in bilancah tekla o osebnih problemih – prav tako malih in velikih.
Nič ni narobe z vici, nič z bilancam in verzi, prav zares je res, da ni malih in velikih problemov, so le moji in vaši – samo poglej kako leto, dve nazaj in poglej teme in se vprašaj…
Zakaj je to tako… Verjetno razlog ni v tem, da bi vse žulil le še prometni zakon.
Verjamem, da si super ženska, mnogokrat te preberem in skoraj vedno na forum vnašaš pozitivo. Včasih sem jo tudi sama. Ampak tudi tebi se zna zgoditi, da kak dan ne boš ti filala baterij vsem bralcem tega foruma in da boš načela manj lahkotno temo. Če boš ob tem naletela na zmerjanje s premaknjenko, ki cvili, ko pa je vendarle želela slišati mnenja, boš verjetno razumela, kaj sem mislila s tem…
Pravzaprav se je moje oglašanje na tem forumu začelo z “raziskovanjem” napisanega… Koliko različnih tem, koliko različnih obiskovalcev! Šele čez čas prvi napisan post. Prej trikrat prebran, dvakrat “obrnjen”, šele nato “pošlji”…
In potem se zaveš, da ti pisanje prinaša toliko veselja! Postane del tvojega dneva – pa zato tudi življenja. Na ta način srečuješ iste ljudi, približno veš, kakšno reakcijo lahko od koga pričakuješ. Pa vendar se kak dan vprašaš: “Le zakaj je žalostna?” ali pa “Kaj ga je danes tako razjezilo?”
In že jutri ti bo lahko isti človek v odgovor napisal nekaj, iz česar se da razbrati, da te je še kako razumel. In da tudi on ima razlog, zaradi česar piše sem gor. Mogoče zato, da mu kdaj na svoj način pomagaš prav ti – tako, kot nekoč.
“….. ob tem naletela na zmerjanje s premaknjenko…..”
Ne bi bil morda že čas, da končno enkrat prenehaš z lažnimi podtikanji, ki naj bi tebe prikazali v luči nebogljenega bitja, nad katerim se grozeče zvijajo sile teme? Je bilo tudi v tvojem prejšnjem razmerju tako? Si tudi tam uporabljala psihološke manipulacije, pa se ti ni obneslo?
Sedaj pa lepo skopiraj del mojega pisanja, v katerem sem te ZMERJAL in v katerem sem te ZMERJAL S PREMAKNJENKO. Da te ni sram! Sama maščevalnost te je, ko si je nekdo upal podvomiti o tvoji 100% nedolžnosti. Tako slepa, da si si za njeno zadovoljitev sposobna izmišljevati stvari – pod varnim okriljem novega nicka, seveda………..
P.S. Očitno se je še enkrat moja intuicija izkazala za pravilno. Ni vedno vse zlato, kar se sveti.
Roman, mi lahko prosim pišeš na [email protected]? Hvala.
kakšnega dodatnega nicka, Roman? Uporabljam le tega in mislim, da si tudi tokrat prehitro sklepal.
Nedvomno si , sodeč po tvojih postih, človek, ki veliko zna, veliko ve, je izjemno razgledan, a pri meni si se malce uštel. Nisem to, za kar me imaš, tokrat si se prenaglil. In ne glede na to, da si le povedal svoje mnenje, boš moral priznati, da to počneš nekoliko zviška in tudi nesramno.
Če me nekdo žali se imam pravico braniti.
samo toliko.
Še citati, Roman, ki kažejo, kako objektiven si in prijazen:
“Če sem prav razumel, je bil samo on grd, ti pa lepa.” V ČEM SI TO RAZUMEL?
“In sedaj berem pismo dekleta, iz katerega še dve leti po razpadu zveze sije želja po maščevanju, kar nekaj bi še razčiščevala in se vmešavala v njegovo življenje KJE V PISMU SI PREBRAL, DA IZ MENE SIJE ŽELJA PO MAŠČEVANJU, RAZEN OMEMBE DA ME TAKA POMISEL KDAJ SPRELETIO, VENDAR NIMAM NAMENA TEGA STORITI
“morda pa je on že prej videl tvoj karakter v luči, kakršno prikazuješ sedajle in se odločil, da s tako žensko pa že ne misli nadaljevati svojega življenja.” KAKŠEN PA JE MOJ KARAKTER?
Žel njegove strani ne moremo slišati, da bi potrdil ali ovrgel moje domneve. Slišali smo samo tvojo, ki pa med vrsticami jasno kaže, da nimaš nekaterih stvari urejenih, kot bi bilo prav. TO JE VERJETNO DANO DEJSTVO ALI TVOJA PREDSTAVA
P.S. Moški imamo za zabave radi poskočne, agresivne, živahne punce………. oženimo jih pa nikoli. Premisli o tem in se skuliraj………………..
OKARAKTERIZACIJA? PO ENEM POSTU?
iN ŠE ZADNJA, NAJBOLJ SPOŠTLJIVA.
“Zdaj pa nehaj cviliti….”
SEM TI NAREDILA KRIVICO?