Na vas se obracam ker ne vem kaj lahko sama sploh se storim ker sem prepricana da ima moj partner neko psiholosko motnjo a enostavno ne vem katero in kako mu pomagati ce se mu sploh pomagati da. Z partnerjem sva skupaj ze skoraj 4 leta in imava 2,5 letnega sina. jaz imam 27 on pa 30 let. Spoznala sva se v sluzbi kjer sem ga spoznala kot pridnega delovnega karizmaticnega moskega. V tem casu sem bila porocena z drugim vendar sva bila oddaljena in nisva imela odnosov ze vsaj pol leta preden sem se zaljubila v zdajsnega partnerja in z njim zacela zvezo. Moj moz je seveda izvedel in zakona je bilo konec v vsem tem pa sem se zanosila. On si je otroka zelel obdrzati kljub temu da se je to zgodilo ze po parih mesecih poznanstva in tako sem se preselila k njemu da si ustvariva druzino. Kmalu sem ugotovila da je velik otrok ki mu je mama (69 let) hodila prat njegovo perilo in cistit stanovanje ter mu placevala poloznice. Rekla sem mu da je to najina odgovornost ne njena in takrat se je zacelo. meni v nosecnosti ni pomagal z otrokom se tudi ni ukvarjal za vse sem bila sama. zamenjala sem mu mamo. prisilm ga da tudi on kaj postori vendar to stori zelo redko in z zelo velikim odporom. ima grozne izbruhe vpitja za vsako malenkost nato pa stopi na balkon in z nasmehom sprasuje sosede kako so. v sluzbi je se vedno isti kot sem ga spoznala vesel nasmejan (jaz ne delam vec tam vendar ga veckrat obiscem) doma pa je zagrenjen in obcasno tudi nasilen. ko je nasilen do mene se ne opravici in ziviva v tisini dokler jaz ne spregovorim takrat sele rece da mu je zal in da me ima rad ter da se bo poskusil spremeniti. ampak se ne zna kontrolirati niti malo (za vrat me je prijel ker sem ga prosila ce prestavi avto, udaril me je ker nisem vedela kaj mu bo zobar delal na odkrusenem zobu itd. ) za neumnosti ima izbruhe psihopata. ko sem se z njim pogovarjala o tem je rekel da se pac ne more kontrolirati. vendar pa ima ta problem ocitno le za zaprtimi vrati. tako da res ne vem ali sploh obstaja kaksna resitev za takega cloveka saj ne bom pustila da moj sin raste v takem okolju ceprav ga imam res rada in bom naredila vse da mu pomagam preden razdrem naso druzino. prosim za vas nasvet kaj sploh storiti oz kam se obrniti. omenila sem mu ze da bi se lahko sel h komu pogovorit vendar je rekel da on ne verjame v to.

Brez hudobije in grdih besed tu svetujem da sama poisci psiholosko pomoc. Razisci zakaj te privlaci nasilen moski, ki ne izpolnjuje dolznosti partnerja (polovica skrbi za gospodinjstvo, polovica skrbi za otroka, polovica skrbi za odnos). Pomoc poisci cimprej. Je bil takb tvoj oce? Je bil nasilen? Mu je tvoja mama namesto partnerke bila mamica?
Ne sprasuj se kaj mu je, vprasaj se kaj je tebi da vztrajas in ogrozas svojega otroka.

Imela sem podobnega fanta. Zelo sem ga imela rada, čisto me je očaral, a počasi je začel kazati pravo naravo, pred mano seveda, ne pred drugimi.
Tako je naredil, da sem bila čisto odvisna od njega, kregala sva se, živela v tišini tudi po cel mesec, tudi pretepal me in davil.
Na koncu sem ugotovila, da ni druge kot da grem. In sem šla. Dejstvo je, da se človek zelo težko spremeni, če sploh. In razna izsiljevanja sploh ne delujejo.
Preberi si mogoče kaj o narcistični ali mejni osebnosti motnji. Če bi jaz to vedela prej, bi tudi prej spakirala.

Draga, tole kar ti opisuješ je fizično nasilje, ki se v večina primerih nadaljuje in konča če je vse po sreči in pravočasno s prepovedjo približevanja….koliko časa se to dogaja, te kdaj podi iz skupnega bivališča, za otroka skrbi, kako pogosto te udari? A otrok to vidi? Joj svetujem ti, da se obrneš najprej na vse, čakaj pa ne predolgo ..nekatere ženske trpijo in čakajo mnogo let…ne boj se in niti mu ne pusti, da te tepe, ponižuje, ….vse dobro pa kar pogumno do pristojnih služb.

Takoj pojdi stran!
Če imas kak rada otroka in sebe – pojdi čimprej.

Ne bos ti razdrla družino. On jo razdira.

Ampak ti da imas Prevec rada da bi sla, kajne? Seveda! In pomagala mu bos in bos njegova rešnica, kajne? Seveda bos. Pridna si! Sla bos v nebesa. Medtem ko ga imas rada te pa lahko mirni davi in daje vzgled otroku kako se to dela ali pa kako se trpi zraven.

Bemti pa vase blesave izjave Rada ga imam! Delate Vec škode družbi ker to tolerirate kot oni ki to delajo!

Uf zenske! Sram me vas je! Resno!

Pozdravljena,

žal mi je, da se vam dogaja kar ste napisali. Še bolj me žalosti, da vam do zdaj prav nihče na forumu ni dal kakšnega nasveta ali ponudil opore.
Naj vam kar na začetku povem, da moj odgovor temelji na lastni izkušnji in mogoče vam v tem trenutku kakšnih stvari ne bo prav prijetno prebrati, še težje pa bo stvar speljati v praksi.

Torej, recimo bobu bob. Vaš partner nad vami izvaja nasilje – tako psihično, kot tudi fizično. Ubesediti te stvari, je prvo dejanje. Nič več izgovorov, ki jih morda iščete za ta dejanja. Nič več čakanja na ”oprosti”. Vam bo en sam ”oprosti” res povrnil dostojanstvo? Morda srečo v družini? Žal, ne. Tisto, kar v tem trenutku ne boste želeli prebrati je to, da vam lahko s precejšnjo gotovostjo zatrdim, da se bo nasilje ponovilo in vi boste verjetno spet poiskali nek izgovor, zakaj je bil do vas nasilen. Vaš drugi korak je torej, da prenehate iskati izgovore in si priznate, da je potrebno ukrepati. Dobro bi bilo, da o tem spregovorite s kom, ki mu zaupate. Sram, ki ga verjetno čutite ob misli, da zgodbo poveste prijateljici ali sorodnikom je povsem normalen, a naj vas to ne ustavi. Ni vam potrebno teh čustev prevzeti nase, ker niste storili nič napačnega. To čustvo bi moral občutiti vaš partner, vendar pa mislim, da na to čakate zaman.
Predlagam vam, da se malo informirate o tem, kaj stoji za njegovim obnašanjem. Morda je kakšna od osebnostnih motenj. Preberite si čimveč na to temo. Na spletu boste našli tudi zajeten kup video posnetkov različnih psihologov in terapevtov, ki so vam lahko v pomoč. Vse to ne zato, da bi mu pomagali, kot ste sami zapisali, ampak zato, da boste pomagali SEBI.

Na tem mestu me bo gotovo kdo kritiziral in vam svetoval, da se s partnerjem poskušate pogovoriti in poiskati strokovno pomoč v obliki partnerske terapije in rešiti ”družino”. Iz izkušenj vam povem, da stvar deluje v le majhnem odstotku primerov. Ste pripravljeni vseeno poizkusiti? Če da, se obrnite na strokovnjake in na Društvo na nenasilno komunikacijo. S pomočjo njihovih nasvetov nato stvar predstavite svojemu partnerju in ga soočite z dejstvom, da potrebuje pomoč. Če ni pripravljen sodelovati, se nikar ne trudite več. Sami tega ne boste rešili. Verjemite mi.

Glede na težave, ki jih ima vaš partner pa sem mnenja, da čimprej zaščitite sebe in SVOJEGA OTROKA. Ne pozabite, da v tej zgodbi niste sami. Odgovorni ste za otroka in njegov zdrav razvoj. Pomislite na to, kaj otrok doživlja ob tem, ko oče tako ravna z njegovo mamo. Naj vam da ta misel moč, da boste lažje ukrepali.
Sodeč po vašem pisanju sem mnenja, da boste nujno potrebovali ob sebi nekoga, ki vas bo zaščitil in boste lahko odšli iz razmerja brez vnovičnega izbruha nasilja. V takih primerih mora nasilna oseba dobiti informacijo, da niste sami. Večina nasilnežev namreč svojo žrtev najprej oddalji od vseh prijateljev in sorodnikov, nato pa nad njo izvaja vse večje nasilje. Zato še enkrat ponavljam. Naj vas ne bo sram prositi za pomoč. NIČ niste storili narobe. Za nasilje ni nikakršnega opravičila. Če čutite strah, da bi vam lahko kaj storil se lepo prosim obrnite na Center za socialno delo in Policijo (na voljo je tudi več društev, ki nudijo brezplačno pomoč preko telefona, kot npr. TOM telefon, Samarijan itd.), oni pa vas lahko, če bo potrebno, namestijo tudi v eno od varnih hiš. Ponovno vas prosim, ne borite se sami. Poiščite podporo.

Naj vas na tem mestu pripravim še na to, da s samim odhodom težav še ni povsem konec. Partner vas bo skoraj zagotovo želel ponovno ”omrežiti” s kakšno manipulacijo, da bi pristali v ponovno razmerje z njim. V težkih trenutkih, ki jih boste preživljali, vam bo vsaka lepa beseda z njegovih ust še kako dobro dela in prepričani boste, da je pa morda le sprevidel in se bodo stvari zdaj spremenile. Žal vas moram ponovno razočarati. V večini primerov se zadeve slej kot prej ponovijo. V večini primerov v še hujših oblikah nasilja, zato se poskušajte otresti raznih romantičnih misli o tem, kako je končno spoznal svojo napako.

Ničesar ne prepustite naključju. Stres, ki ga doživljate vam bo ohromil spomin, zato si stvari zapisujte ali jih posnemite. Potrebovali boste te podatke. Bodite natančni pri zapisovanju, da boste lahko vse to povedali primernim institucijam.
Sledili bodo mučni postopki za priznanje skrbništva in ureditev stikov in preživnine. Tudi v tem primeru vam bodo zapiski prišli še kako prav. Poročila Centra za socialno delo in policije prav tako.

Potrebovali boste tudi pomoč psihologa ali psihoterapevta, ki vam bo v oporo, da boste lahko zlezli iz začaranega kroga žrtve in hkrati preprečili, da bi ponavljali stare vzorce in spet naleteli na nasilnega partnerja.

Prepričana sem, da se vam trenutna situacija zdi brezizhodna. Počutite se nemočne in obupane. Želite si imeti družino v klasičnem pomenu besede. Morda občutite krivdo. Morda tudi obžalovanje. Karkoli že je, naj vam ne vzame volje, da sebe in svojega otroka rešite nasilnega partnerja oz. očeta. Otroku boste s tem, ko ga boste zaščitili, dali več, kot pa če mu daste ”družino”. Verjetno si ne želite, da bi vam sin čez čas očital, da ste vztrajali z nasilnim partnerjem, še manj pa si verjetno želite, da se vaše ime znajde na prvih straneh črne kronike.

Z vsem srcem vam želim, da zberete moč in zaživite, kot si zaslužite. Tako vi, kot vaš otrok. Veselilo me bo, če boste sporočili, kako ste rešili zadeve. Če potrebujete še kakšen nasvet, pa vam z veseljem pomagam. Predvsem pa ne pozabite….

Za nasilje ni opravičila!
Za nasilna dejanja niste krivi vi.
Niste sami.
Prosite za podporo.
Rešite sebe in svojega otroka pred nasiljem.

Pa srečno! <3

Kako ga imaš lahko rada če te tepe. A si res ničvredna da si to zaslužiš? Očitno tako čutiš, in otroka boš pustila v temu groznemu življenju. Ali otroka nimaš rada. Pomisli malo preden bo prepozno in postavi sebe in otroka na prvo mesto. Ko te drži za vrat ti ga imaš rada. Prosim te, iskreno si priznaj da to zasluži prej tvoje sovraštvo.

Spoštovana,
dobila ste veliko odgovorov. Nekateri so polni jeze, ne jim zamerit, nasilje mnogim ljudem sproža močna čustva, in to vidimo tudi v vašem primeru. Dejansko imam zelo malo za dodati na tisto kar so vam napisali predhodniki. Edino kar lahko dodam, da morda v psihiatrični diagnozi iščete izgovor, za nasilno vedenje vašega partnerja. Ampak veste, psihični bolniki niso nič več nasilni od zdravih ljudi, prav nasprotno. To je zelo pogost predsodek. Vaš partner je 100% odgovoren za svoje vedenje in ga lahko tudi odlično kontrolira, kar dokazuje v javnosti. Pravo vprašanje je, koliko časa boste vi prenašala njegovo nasilje in kdaj bo dovolj, če ni dovolj da vas udara in prime za vrat. Ali bo dovolj ko vas bo močneje stisnil za vrat? Ko vam bo polomil nos? Ko vas bo porinil po stopnicah? To si morate sama odgovoriti, ker vsak od nas je odgovoren za svoje vedenje, tako kot je on za svoje, ste tudi vi za svoje. Nasilje se nikoli ne umiri samo od sebe, se samo stopnjuje. Zato vam toplo svetujem, da si poiščete pomoč.
http://www.prepoznajnasilje.si/nasilje-v-druzini/pomoc-zrtvam

Lep pozdrav in veliko poguma vam želim,